Jedro

Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi očitka, da je prekršil zakonsko določeno obveznost obveščanja, zaradi česar je potrebno zakonitost izredne odpovedi presojati s stališča tega razlog. Ker med bistvene okoliščine, o katerih mora delavec delodajalca obveščati, sodi tudi to, da dela zaradi zdravstvene nezmožnosti določen čas ne more opravljati, in ker je tožnik o tem toženi stranki zavestno sporočal neresnične podatke, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, opr. št. 469/P-BB z dne 18.1.2006, za poziv tožnika nazaj na delo in izplačilo plače od 18.1.2006 dalje, plačilo prispevkov za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter zamudne obresti od neto plač (prvi odstavek izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (drugi odstavek izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče tožniku neutemeljeno očita, da je prekoračil standard običajne skrbnosti v zvezi z izpolnjevanjem svojih obveznosti po zakonu in po pogodbi o zaposlitvi. Tožnikov osebni zdravnik je zaslišan kot priča izpovedal, da se je tožnik pri njemu oglasil 29.11.2005 in da sta se s tožnikom dogovorila, da bo njegov zdravstveni karton predložil imenovanemu zdravniku zaradi ponovne odobritve bolniškega staleža. Tožnikov osebni zdravnik zdravstvenemu kartonu ni priložil mnenja zdravnika specialista, temveč le svoje osebno videnje tožnikovega zdravstvenega stanja. Od tožnika in tudi od nobenega drugega povprečno skrbnega človeka nikakor ni mogoče pričakovati, da bi vedel, da je za odobritev podaljšanja bolniškega staleža potrebno mnenje zdravnika specialista. Osebni zdravnik bi tožnika moral na to izrecno opozoriti in predlog k imenovanemu zdravniku poslati šele takrat, ko bi imel mnenje specialista, takšno mnenje pa je tožnik pridobil šele 30.12.2005. Dejstvo, da je bil pri tožniku 9.1.2006 ponovno opravljen operativni poseg, pa jasno kaže na to, da je pri tožniku res prišlo do nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja, kar bi opravičevalo podaljšanje začasne nezmožnosti za delo. Tožnik se zoper sklep ZZZS z dne 6.12.2005 ni pritožil, saj ni bilo nobenega izgleda za uspešen izid pritožbe. Tožnik svojega dela mehanika v kritičnem obdobju ni mogel opravljati, kar je izkazano z izvedenskim mnenjem z dne 13.1.2006 in obvestilom Splošne bolnice Izola zdravniku z dne 13.1.2006. Razen tega je tožnik šele konec decembra 2005, ko se je oglasil na pregled pri svojem zdravniku, ugotovil, da nima bolniškega staleža. Tožnik sklepa ZZZS z dne 6.12.2005 kot laik ni razumel in mu tega ni mogoče šteti v slabo. Tožnik je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi prišel do bolniškega lista oziroma do podaljšanja začasne nezmožnosti za delo. Zato njegovega ravnanja ni mogoče oceniti kot prekoračitev standarda običajne skrbnosti in s tem kot hudo malomarnega. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je tožnik ravnal s hudo malomarnostjo, kajti bolečine, ki jih je imel v komolcu in nezmožnost za delo, ki jo zatrjuje, ne opravičujeta njegovega ravnanja, ko je enostavno ostal doma. Kljub negativnemu sklepu izbranega zdravnika z dne 6.12.2005 se tožnik ni posvetoval s svojim lečečim zdravnikom oziroma ni nemudoma zahteval nadaljnjih navodil v zvezi s konkretnim ravnanjem, prav tako pa ni obvestil svojega delodajalca o odsotnosti z dela. Tožena stranka je bila vseskozi prepričana, da ima tožnik bolniški stalež, saj odločbe z dne 6.12.2005 ni prejela oziroma jo je prejela šele 11.1.2006. Očitno pa je, da poškodbe tožnika niso bile tako hude, saj je priča Z.Š. izpovedal, da je tožniku pomagal pri delu tako v službi kakor tudi doma. Tožena stranka predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12 in 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s tožnikovo sposobnostjo za opravljanje dela v spornem obdobju. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da iz izvedenskega mnenja z dne 13.1.2006 in obvestila Splošne bolnišnice Izola zdravniku z dne 13.1.2006 izhaja, da tožnik ves december 2005 ni bil sposoben za fizično delo, ravno v decembru pa naj bi tožnik huje kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Vendar pa navedena ugotovitev ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, saj tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana zato, ker bi neupravičeno izostal z dela, temveč zato, ker svoje odsotnosti delodajalcu ni opravičil z ustreznimi listinskimi dokazi, s čemer je kršil svoje obveznosti iz 32. in 34. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/02). V kolikor bi tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala zaradi neupravičene odsotnosti z dela, bi bila takšna odpoved v resnici nezakonita, saj ob ugotovitvi, da tožnik v spornem obdobju ni bil sposoben za delo, ne gre za neupravičeno odsotnost, kljub temu, da ta odsotnost ni bila pokrita z bolniškim staležem. Ker pa je tožena stranka tožniku očitala, da je kršil zakonsko dolžnost obveščanja, je zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno presojati s stališča tega razloga.

V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZDR mora delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti. Zakon sicer ne določa, kaj se šteje za bistvene okoliščine, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, temveč gre za pravni standard, ki ga bo sodna praksa še morala zapolniti. Vendar pa med te bistvene okoliščine prav gotovo sodijo vse tiste, ki vplivajo na to, da delavec ne more izpolnjevati svojih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, med temi obveznostmi pa je na prvem mestu opravljanje dela. Ob ugotovitvi, da je tožnik toženi stranki sporočil, da je v spornem obdobju v bolniškem staležu, čeprav je vedel oziroma bi moral vedeti, da mu ta ni bil odobren, saj je v začetku decembra 2005 prejel sklep ZZZS OE Koper o tem, da se zavrže predlog imenovanega zdravnika za ugotovitev tožnikove začasne nezmožnosti za dela za čas od 19.11.2005, že pred tem pa je prejel tudi odločbo istega organa z dne 15.11.2005 o tem, da je od 19.11.2005 dalje zmožen za delo, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnik kršil obveznost obveščanja, kakor je določena v prvem odstavku 34. člena ZDR. Na to kršitev kaže tudi izpovedba priče K.R. o tem, da je tožnik še v januarju 2006 obljubljal, da ji bo prinesel potrdilo o opravičeni odsotnosti z dela. Obveznost obveščanja delavec kršil tudi takrat, kadar delodajalcu zavestno sporoča neresnične podatke.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v skladu z zakonom. Tožnik je kršil z zakonom določeno obveznost obveščanja. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik ravnal hudo malomarno, ko je kljub negativni odločbi ZZZS izostal z dela, predvsem pa je ravnal hudo malomarno, ker o tem, da ni imel odobrenega bolniškega staleža, ni obvestil delodajalca in se tudi ni potrudil, da bi dosegel drugačno odločitev ZZZS. V skladu z 2. alineo prvega odstavka 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnikovo ravnanje je prav gotovo možno opredeliti kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, prav tako pa ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da tožniku ni mogoče očitati niti navadne malomarnosti. Neprepričljive so pritožbene navedbe, da tožnik kot laik ni mogel razumeti sklepa ZZZS OE Koper z dne 6.12.2005, saj je iz tega sklepa povsem jasno, da tožniku bolniški stalež ni bil odobren, še bolj jasno pa je to tudi iz odločbe istega organa z dne 15.11.2005. Zaradi navedenega so povsem neprepričljive pritožbene navedbe, da je tožnik šele konec decembra 2005 ugotovil, da nima bolniškega staleža. Tožnik bi obveznost obveščanja kršil celo v primeru, če bi bilo to res, saj je še v januarju toženi stranki zatrjeval, da bo prinesel bolniške liste in jo je s tem spravljal v zmoto glede razloga za svojo odsotnost. Upoštevajoč vse okoliščine, zlasti še dejstvo, da je tožnik toženi stranki še v januarju 2006 zatrjeval, da ima za sporno obdobje odobren bolniški stalež, kar je bilo evidentno neresnično, je tožena stranka utemeljeno tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 180. čl. ZDR).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj v sporih o prenehanju delovnega razmerja (za takšen spor pa gre tudi v tej zadevi), delodajalec na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04) sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Razen tega pa odgovor na pritožbo v tej zadevi niti ni mogoče šteti kot strošek, ki je bil za ta spor nujno potreben.