Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča, da je z izrekom obsodilne sodbe do tedaj obstajajoči utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, ki je izhajal iz pravnomočne obtožnice, zgolj še bolj utrjen in da posebni ter dodatni razlogi za njegov obstoj niti niso več potrebni.
Pritožba zagovornika obdolženega J.R.. in pritožba zagovornice obdolžene J.R. se zavrneta kot neutemeljeni.
1. Okrožno sodišče v Mariboru je po predsednici senata s sklepom I K 46872/2013 z dne 20. 7. 2017, na podlagi določbe prvega odstavka 502.c člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 502.b člena ZKP odločilo, da se odredba o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi, s katero se obdolženima J.R. in J.R. prepove razpolaganje s premoženjem ter odtujitev in obremenitev nepremičnin, natančno navedenih v izreku sklepa, podaljša za obdobje nadaljnjih šest mesecev, to je 28. 1. 2018. 2. Proti takemu sklepu sta se pritožila obdolženca po svojih zagovornikih. Zagovornika v pritožbah navajata, da se pritožujeta zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona, pritožbenemu sodišču pa predlagata, da izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožbama v celoti ugodi in sklep o odreditvi začasnega zavarovanja razveljavi.
3. Pritožbi nista utemeljeni.
4. Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo in odločilo, ko je sklenilo, da obdolžencema odrejeno začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi z napadenim sklepom podaljša za šest mesecev, to je do dne 28. 1. 2018. Tako svojo odločitev je v sklepu tehtno in prepričljivo obrazložilo, tako da z njo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju sklicuje na ustrezne razloge prvostopnega sklepa.
5. Pritožbene navedbe ne morejo omajati pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. Zagovornik obdolženega J.R. nima prav, ko v pritožbi zatrjuje, da sklicevanje na izrek obsodilne sodbe ne zadostuje za obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje ter da bi sodišče prve stopnje moralo za svojo presojo navesti konkretne razloge, ki bi omogočali preizkus, ali je pri obdolžencu dejansko podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja. V navedenem vidi tudi obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
6. Kaj še bolj od tega, da je obdolžencu izrečena sodba, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja po obtožbi, na kar se v razlogih napadenega sklepa pri utemeljevanju obstoja utemeljenega suma, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, sklicuje prvostopno sodišče, bi naj po zagovorniku bilo potrebno, da bi bil utemeljen sum pri obdolžencu izkazan, iz pritožbe ni mogoče razbrati. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča, da je z izrekom obsodilne sodbe do tedaj obstajajoči utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, ki je izhajal iz pravnomočne obtožnice, zgolj še bolj utrjen in da posebni ter dodatni razlogi za njegov obstoj niti niso več potrebni. Pritožba zato nima prav, ko sodišču prve stopnje, ki v navedeni smeri razlaga obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja pri obdolžencu (točka 9 obrazložitve), očita pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih in s tem v pritožbi zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.
7. Drug bistveni očitek pritožbe zagovornika obdolženega J.R. pa je v tem, da navaja, da je z nepravnomočno sodbo oškodovancu priznan premoženjskopravni zahtevek v višini 237.603,36 EUR, začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi pa je odrejeno v višini 342.210,00 EUR denarnih sredstev in v nepremičnini v vrednosti 77.795,00 EUR, torej v skupni vrednosti 420.005,00 EUR. Sodišče prve stopnje pa za takšen izrek in zavarovanje v višini, ki za 182.401,64 EUR presega dosojeni premoženjskopravni zahtevek, ne navaja razlogov. Nedopustno je tudi zavarovati za več, kot bo ob morebitni obsodilni sodbi dopustno odvzeti. V navedenem pritožba vidi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in tudi bistveno kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
8. Tudi z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje ima prav, ko opozarja, da sodba še ni pravnomočna in da po ustaljeni sodni praksi1 navedeno pomeni, da zato še ni mogoče govoriti o preobsežnem oziroma nesorazmernem začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi (točka 10 obrazložitve sklepa). Z navedenim se namreč pritožbeno sodišče strinja. Glede na to, da je v izreku prvostopne, še ne pravnomočne sodbe, v opisu kaznivega dejanja kot oškodovanec naveden M.Š. in da je sodišče prve stopnje le temu po drugem odstavku 105. člena ZKP prisodilo premoženjskopravni zahtevek, pa so neutemeljena pritožbena izvajanja zagovornika, da premoženjskopravnega zahtevka ni podala oseba, ki bi bila s kaznivim dejanjem oškodovana. V kolikor pritožnik oporeka, da je M.Š. oškodovanec, bo to lahko uveljavljal v pritožbi zoper sodbo in bo predmet obravnave drugega pritožbenega postopka. Do sedaj pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, kdo je oškodovanec, pravilna. Sicer pa sodišče prve stopnje svoj sklep opira na določbo člena 74 KZ-1, po kateri nihče ne more obdržati premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, pri čemer se korist odvzame s sodno odločbo, s katero je bilo ob pogojih, določenih v KZ-1, ugotovljeno kaznivo dejanje (točka 8 obrazložitve sklepa).
9. Bistvo pritožbe zagovornice je v zatrjevanju, da nikoli ni obstajala verjetnost odtujitve premoženja s strani obdolženke, je pa to pripisati oškodovancu, ki je svoje premoženje prenesel druge osebe brez nadomestila in vpisal fiktivne hipoteke v korist bližnjih oseb (sestre, partnerke), za pridobljene nepremičnine pa ni plačal nobenega nadomestila in zato tudi ne more imeti statusa oškodovanca v tem postopku. Sodišče v pritožbi tudi ni razpolagalo z vsemi pogodbami med obdolženima in podjetjem T..d.o.o., katerega zastopnik je bil oškodovanec. Slednji je zamolčal pogodbe, ki prikazujejo drugačne okoliščine, kot jih je prikazal v kazenski ovadbi. Sodišče pa se v izpodbijanem sklepu še vedno sklicuje na iste okoliščine, kot so bile opisane v predhodnih sklepih o podaljšanju začasnega zavarovanja odvzema premoženjske koristi. Obdolženčev brat zaradi bolezenskega stanja ni bil sposoben govoriti z oškodovancem, kar so že v začetni fazi kazenskega postopka potrdile zaslišane priče, pa zato na njegovih izjavah temelječa verjetnost odtujevanja premoženja s strani obeh obdolženih, sploh ni nikoli obstajala. Denarna sredstva so vezana in pri njih ni prišlo do razpolaganja, trditev sodišča, da je nepravnomočna sodba dodatno utemeljila sum storitve kaznivega dejanja pa je v nasprotju z načelom nedolžnosti, ki velja do pravnomočnosti sodbe.
10. Tudi zagovornica nima prav. Z izrekom nepravnomočne sodbe je zgolj potrjen utemeljen sum, ki je bil izkazan z vložitvijo obtožbe, in glede tega je pritrditi razlogom napadenega sklepa, ki z ničemer ne preiudicirajo krivde obeh obdolžencev, vsled česar pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje kršilo domnevo nedolžnosti obdolžene, ni utemeljena. Obdolženko prav tako ni z ničemer kršena pravica do pritožbe. Zagovornica je podala pritožbo zoper napadeni sklep, lahko pa jo bo podala tudi zoper sodbo. V čem bi naj torej kršitev pravice do pritožbe bila, ni jasno.
11. Sodišče prve stopnje v točki 1 obrazložitve napadenega sklepa taksativno našteva odredbo in vse dosedanje sklepe, ki so bili v obravnavani zadevi izdani zaradi začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi po določbah ZKP, pri čemer so bili vsi obrazloženi in je zoper njih obramba imela možnost pritožbe, ki jo je tudi uveljavljala ter je o tem odločalo višje sodišče. Okoliščine, ki jih problematizira pritožba zagovornice, so bile tako že predmet obravnave tako prvostopnega kot drugostopnega sodišča, tiste, ki zadevajo oškodovanca in njegovo zatrjevano zamolčanje pogodb, ki prikazujejo drugačne okoliščine, pa bodo lahko predmet obravnave pritožbenega postopka, ki bo tekel v zvezi s pritožbo zoper sodbo. Zato navedena pritožbena izvajanja ne morejo omajati pravilnosti napadenega sklepa, niti ne morejo biti predmet obravnave tega pritožbenega postopka.
12. Po obrazloženem, in ker pritožbi ne pojasnita, s čim bi naj sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon in za katero konkretno kršitev bi naj šlo, vsled česar pritožb glede navedenega pritožbenega razloga ni bilo mogoče preizkusiti, neuspešno pa uveljavljata pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče o pritožbah obeh zagovornikov odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).
13. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (člen 95 ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora po tar. št. 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje.
1 Sklep VS MB II Kp 17089/2012 z dne 18. 5. 2017.