Jedro

Enoletni zastaralni rok za terjatve zaradi poškodbe stvari začne teči od dneva, ko je prevoznik izročil stvar. Ob tem ni pomembno, kdaj je škoda nastala.

Prevoznikova odgovornost preneha šele, ko prevoznik poskusi predati stvari, pa mu to ne uspe brez njegove krivde. Če je prejemnik upravičeno odklonil prevzem pošiljke, zastaralni rok ni začel teči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (popravljena s sklepom z dne 23.3.2004).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, ki jo je popravilo s sklepom z dne 23.3.2004, tožencu naložilo, da mora tožnici plačati 900.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od

17.11.2000 in 54.557,00 SIT z zamudnimi obrestmi od

13.1.2001 ter ji povrniti 749.058,00 SIT njenih pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi od sodbe dalje.

Toženec se je proti sodbi pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni dokazov, da je do poškodbe blaga prišlo zaradi nepravilne embalaže. Sklicuje se na dopis T., d.o.o., z dne

21.7.2000, da je bilo blago podjetja S. že večkrat slabo embalirano.

Ko je blago prevzel na prevoz, ni opazil pomanjkljivosti v embalaži, skrite pomanjkljivosti pa mu kot prevozniku niso mogle biti znane.

Očitno je bilo blago preohlapno pakirano v folijo in prelepljeno z lepilnim trakom, ki sta med prevozom popustila. Vztraja, da je vozil skrbno in previdno. Sicer pa tožnica ni dokazala, da je bilo blago ustrezno pakirano. Izpodbijana sodba se opira na izvedensko mnenje, čeprav ga je izvedenka podala na podlagi pomanjkljivih in neskladnih dokazov. Tožnik v zvezi s tem opozarja na različne ugotovitve v zapisnikih z dne 19.7.2000 in z dne 31.7.2000. Tožnica ni dokazala, da je bila vsebina poškodovanih posod neustrezna ali uničena.

Izvedenka je tako le domnevala, da je bilo blago v celoti neuporabno.

Zastaranje teče od dne 18.7.2000, ko je prišlo do poškodbe tovora.

Dejstvo, da je prejemnik pošiljko najprej zavrnil, ne more vplivati na tek zastaralnega roka. Končno pa je zaradi napačne odločitve o glavni stvari nepravilna tudi odločitev o pravdnih stroških.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba izhaja iz ugotovitve, da toženec ni dokazal odločilnih dejstev, ki bi ga lahko razbremenila njegove odškodninske odgovornosti. Takšna ocena sodišča prve stopnje je skladna s pravilom o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena iz 1.odst. 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04). Toženec namreč (z izjemo zavarovalne pogodbe z dne 21.7.2000) za svoje trditve v postopku na prvi stopnji ni predložil nobenega dokaza in tudi narokov za glavno obravnavo se ni udeleževal. Zmotno je njegovo prepričanje, da bi tožnica morala dokazati, da je bila sporna pošiljka ustrezno pakirana. Nasprotno, po 93. členu Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (ZPPCP, Ur. l. SFRJ št. 2/74), je prevoznik (objektivno) odgovoren za izgubo stvari, ki jo je prevzel za prevoz, razen če dokaže, da je škoda nastala zaradi dejanj ali opustitev uporabnika prevoza, zaradi lastnosti stvari ali zunanjih vzrokov, ki jih ni bilo mogoče pričakovati, se jim izogniti ali jih odvrniti.

Lastnost pošiljke je tudi pomanjkljivo pakiranje, na katerega se sklicuje toženec. Pošiljko je dolžan zapakirati pošiljatelj. Toženec bi se torej lahko oprostil svoje odškodninske odgovornosti, če bi dokazal, da je bilo pomanjkljivo pakiranje vzrok za nastanek obravnavane škode.

Gola toženčeva trditev, da je vozil skrbno in previdno, pa ne zadošča. Sodišče prve stopnje sicer ni posebej ocenjevalo vsebine dopisa T., d.o.o., z dne 21.7.2000, vendar ta opustitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Dejstvo, da naj bi bilo po navedenem dopisu blago podjetja S. že prej večkrat slabo embalirano, namreč samo po sebi ni odločilno. Toženec bi moral dokazati, da je bilo tudi v obravnavanem primeru tako in da je bila prav slaba embalaža vzrok za nastalo škodo. Res je sicer, da skritih pomanjkljivosti embalaže ni mogoče naprtiti prevozniku, vendar toženec sam trdi, da je bila sporna pošiljka preohlapno zapakirana.

Takšno napako pa je mogoče zaznati že pri običajnem pregledu, zato ni šlo za skrito pomanjkljvost. Izpodbijana sodba v zvezi s tem pravilno ugotavlja, da mora prevoznik opozoriti pošiljatelja na pomanjkljivosti pri pakiranju, ki jih je mogoče opaziti, sicer odškodninsko odgovarja za poškodbo pošiljke. Ta obveznost izhaja iz

2. odst. 658. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ 29/78, 39/85 in 57/89). Toženec je to dolžnost zanemaril, če ob prevzemu pošiljke, kot sam trdi, ni opazil pomanjkljivega pakiranja, ali pa to ni bilo vzrok za nastanek škode. Potemtakem se svoji odškodninski odgovornosti ne more izogniti.

Pritožbeni dvomi o dokazni vrednosti izvedenskega mnenja, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, nimajo podlage.

Izvedenka je namreč svoje mnenje o tem, da poškodovane posode s smolo in pločevinke barvnega koncentrata niso bile več primerne za nadaljnjo prodajo, oprla na potrdilo proizvajalca S. z dne 18.9.2000, da lahko kakršnakoli poškodba posod zaradi vpliva vlažnosti iz okolja povzroči poslabšanje lastnosti smole. Dejstvo, da so bile posode s smolo obtolčene (ena tudi preluknjana) in da je iz pločevink iztekla vsebina, izhaja iz reklamacijskega zapisnika z dne 19.7.2000, ko je bil pri ugotavljanju škode navzoč tudi toženec. Dejstvo, da se ta zapisnik razlikuje od tistega z dne 31.7.2000, ko je bila sporna pošiljka vendarle prevzeta, pa ne more biti odločilno, saj je med obema zapisnikoma minilo 12 dni, sporna pošiljka pa v tem času ni bila v posesti prejemnika.

Razlogi, ki jih o višini škode navaja izpodbijana sodba, temeljijo na izvedenih dokazih in so po oceni pritožbenega sodišča dovolj jasni in prepričljivi. Sicer pa toženec za svoje pomisleke o višini škode ni predložil nobenega dokaza.

Toženec se glede na določilo 102. člena ZPPCP tudi ne more uspešno sklicevati na predpisano omejitev odškodninske odgovornosti, saj bi moral v ta namen dokazati, da škoda ni bila povzročena namenoma ali zaradi njegove velike malomarnosti. Navsezadnje je brez podlage tudi toženčev ugovor zastaranja. Sodišče prve stopnje se je pri presoji tega ugovora pravilno oprlo na 112. člen ZPPCP, po katerem enoletni zastaralni rok za terjatve zaradi poškodbe stvari začne teči od dneva, ko je prevoznik izročil stvar. Ni torej pomembno, kdaj je škoda nastala. V teoriji in sodni praksi je splošno sprejeto stališče, da je izročitev opravljena, ko prevoznik izpolni vse obveznosti iz pogodbe in preda pošiljko na voljo prejemniku ali drugi osebi, pooblaščeni ali upravičeni za prejem. Čeprav je toženec poskušal predati pošiljko prejemniku že 19.7.2000, takrat zastaralni rok še ni začel teči. Prevozniška odgovornost namreč preneha šele takrat, ko prevoznik poskusi predati stvari, pa mu to ne uspe brez njegove krivde. V obravnavanem primeru pa se je izkazalo, da je tožničin zavarovanec zaradi poškodbe pošiljke dne 19.7.2000 upravičeno odklonil njen prevzem. To pomeni, da je zastaralni rok začel teči šele dne 31.7.2000 in do vložitve tožbe še ni iztekel, zato tudi toženčeva obveznost ni mogla ugasniti.

Potemtakem je odločitev sodišča prve stopnje v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Posledica toženčevega neuspeha v postopku je tudi njegova obveznost povrnitve tožničinih pravdnih stroškov. Ta temelji na 1. odst. 154. člena ZPP, medtem ko odmere stroškov za posamezna procesna dejanja toženec niti opredeljeno ne izpodbija.

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, drugih pa toženec ne uveljavlja. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Toženec je s pritožbo propadel, zato sam trpi svoje pritožbene stroške. Odločitev v teh je zajeta v zavrnilnem izreku sodbe, temelji pa na določilu 1. odst. 165. člena ZPP.

Določila zveznih predpisov nekdanje SFRJ, ki so navedena v obrazložitvi, so bila uporabljena pri odločanju na podlagi

1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnotti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).