Jedro

Tožnik izpodbija del sodbe, ki ga ni, hkrati pa se pritožuje zoper obrazložitev sodbe. Za takšno pritožbo nima pravnega interesa, saj je drugačen izid pravde mogoče doseči le z razveljavitvijo ali spremembo izreka sodne odločbe. Pravnomočen namreč postane samo izrek sodbe in samo ta veže pravdni stranki.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrže. II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: a) v II. točki izreka tako, da mora tožena stranka (namesto 689,78 EUR z obrestmi) v 15 dneh plačati tožeči stranki 329,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 511,58 EUR za čas od 21.10.2010 do 14.12.2010 in od 329,09 EUR za čas od 15.12.2010 do plačila; tožbeni zahtevek za plačilo 360,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2010 do plačila pa se zavrne; b) v III. izreka tako, da mora tožeča stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki (poleg zneska 174,75 EUR z obrestmi) še pravdne stroške v znesku 286,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III. Sicer se pritožba tožene stranke zavrne.

IV. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 153,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe za 182,49 EUR v tem delu ustavilo pravdni postopek, nato pa razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 689,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 872,27 EUR za čas od 21.10.2010 do 14.12.2010 in od 689,78 EUR za čas od 15.12.2010 dalje). Tožniku pa je naložilo, da mora tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 174,75 EUR z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Pritožili sta se obe pravdni stranki, ki se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge.

3. Tožnik izpodbija sodbo „v zavrnilnem delu“ in glede stroškov postopka. Predlaga ustrezno spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Poudarja, da sodba sploh ne vsebuje izreka o preostanku tožbenega zahtevka. Čeprav je očitno, da je sodišče višji tožbeni zahtevek zavrnilo, ta odločitev ni zajeta v izreku, zato sodbe ni mogoče preizkusiti, saj izrek nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe. Sicer pa je odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo civilne kazni nepravilna, arbitrarna in nezakonita. Toženec je večkrat kršil avtorsko pravico, za uporabo avtorsko varovanih glasbenih del ni imel tožnikovega dovoljenja, tožniku pa tudi ni posredoval vseh podatkov za izračun avtorskega honorarja. Tožnik ima v imenu avtorjev pravico do vpogleda v podatke o bruto honorarju izvajalcev. Izpodbijana sodba nedopustno odstopa od ustaljene sodne prakse. Ker bi sodišče moralo tožbenemu zahtevku ugoditi, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

4. Toženec v odgovoru na tožnikovo pritožbo predlaga njeno zavrnitev. V svoji pritožbi pa toženec ponovno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišče prve stopnje, ki je tokrat sicer upoštevalo toženčevo delno plačilo v višini 182,49 EUR, je nato napačno izračunalo 8,5 % DDV, ki v resnici znaša 40,07 EUR in ne 400,77 EUR, kot je ugotovilo sodišče. Toženec tako dolguje tožniku le še 289,01 EUR. Posledično je treba spremeniti odločitev o stroških postopka.

5. Tožnikova pritožba ni dopustna, toženčeva pritožba pa je delno utemeljena.

O tožnikovi pritožbi:

6. Tožnik je po delni utesnitvi tožbenega zahtevka terjal toženca še za plačilo 2.230,78 EUR z obrestmi in stroški. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožniku prisodilo 689,78 EUR z obrestmi. Odločitev o preostalem delu tožbenega zahtevka pa je v izreku sodbe očitno pomotoma izpustilo; v obrazložitvi sodbe je namreč izčrpno pojasnilo, zakaj ocenjuje, da višji tožbeni zahtevek ni utemeljen.

7. Kadar sodišče ne odloči o celotnem zahtevku oziroma o vseh zahtevkih, ki so bili predmet pravde, lahko stranka na podlagi 325. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v 15 dneh od prejema sodbe predlaga sodišču, naj sodbo dopolni. Tožnik te možnosti ni izkoristil. Namesto predloga za izdajo dopolnilne sodbe je vložil pritožbo, v kateri izrecno izpodbija zavrnilni del prve sodbe, čeprav ta v sodbenem izreku ni zajet. Tudi pritožbeni predlog meri na spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Tožnik se ne pritožuje samo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, pač pa v pritožbi obširno polemizira z razlogi izpodbijane sodbe. Potemtakem ni podlage, da bi se njegova pritožba lahko po tretjem odstavku 327. člena ZPP štela kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Vsebina pritožbe in pritožbeni predlog sta jasna, poleg tega pa je pritožbo v tožnikovem imenu vložila njegova odvetnica kot kvalificirana pooblaščenka.

8. Tožnik torej izpodbija del sodbe, ki ga ni, hkrati pa se pritožuje zoper obrazložitev sodbe. Za takšno pritožbo nima pravnega interesa, saj je drugačen izid pravde mogoče doseči le z razveljavitvijo ali spremembo izreka sodne odločbe. Pravnomočen namreč postane samo izrek sodbe in samo ta veže pravdni stranki.

9. V obravnavanem primeru je izrek izpodbijane sodbe povsem jasen in v nobenem svojem delu ne nasprotuje samemu sebi. Prav tako ne gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, kot poskuša prikazati tožnik v pritožbi. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Ker je pritožbeni interes po četrtem odstavku 343. člena ZPP predpostavka za vsebinsko obravnavanje pritožbe, tožnikova pritožba pa tega pogoja ne izpolnjuje, jo je sodišče druge stopnje na podlagi 352. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje.

O toženčevi pritožbi:

11. Toženec upravičeno izpostavlja, da se je sodišču prve stopnje pri izračunu preostanka toženčeve obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo avtorskih del iz tožnikovega repertoarja primerila računska napaka. Tožniku bi po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje za spornih šest koncertov pripadalo plačilo v višini 471,50 EUR z 8,5 % DDV, kar znaša 511,58 EUR. Po odštetju toženčevega delnega plačila v višini 182, 49 EUR ostane znesek 329,09 EUR, ki ga toženec še dolguje tožniku.

12. Sodišče druge stopnje je ugotovljeno pomanjkljivost odpravilo samo in zato prvo sodbo ustrezno spremenilo, tako da je toženčevo obveznost znižalo na 329,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku (do prisojenih 689,78 EUR), torej za 360,69 EUR z obrestmi, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

O stroških postopka:

13. Delna sprememba prve sodbe je vplivala tudi na drugačno odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Tožnikov uspeh v pravdi se je namreč znižal na 21 %, toženčev pa zvišal na 79 %. Toženec stroškom, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje (za tožnika v višini 1.046,11 EUR in za toženca v višini 861,49 EUR), v pritožbi ni obrazloženo ugovarjal. Glede na spremenjen uspeh bi bil tako tožnik upravičen do 219,68 EUR, toženec pa do 680,58 EUR pravdnih stroškov. To pomeni, da mu tožnik iz tega naslova dolguje 460,90 EUR oziroma 286,15 EUR več, kot mu je bilo prisojeno v izpodbijani sodbi.

14. Tožnik, ki je s pritožbo propadel, do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičen. Tudi toženec z odgovorom na tožnikovo pritožbo ni ničesar prispeval k odločitvi o tej pritožbi, zato mora svoje stroške za odgovor kriti sam. Pač pa mu mora tožnik povrniti sorazmeren del stroškov za njegovo pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona). Upoštevaje toženčev pritožbeni uspeh (360,69 EUR) ter odvetniško in taksno tarifo znašajo njegovi pritožbeni stroški skupaj 153,60 EUR, obsegajo pa strošek za sestavo pritožbe (48,00 EUR), takso za pritožbo (72,00 EUR), materialne stroške (20,00 EUR) in priglašeni 20 % DDV.