Jedro

Dokazno breme za obstoj in obseg škode sicer res nosi tožnik (oškodovanec), dokazno breme za ugovore, med katere spada tudi ugovor, da je zaradi škodnega dogodka nastala za oškodovanca poleg škode tudi kakšna korist, pa je na tožencu. Zato je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da bi morala tožena stranka dokazati zatrjevane prejemke iz zdravstvenega zavarovanja (in ne obratno, da bi moral tožnik dokazati, da iz tega naslova ni ničesar prejel).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 2.432.749 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.8.1994 dalje ter mu povrniti 771.938 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je navedlo, da se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženec zaradi poškodb ni mogel gojiti šampinjonov ter da mu je zato nastala škoda (izguba zaslužka) v višini 2.432.749 SIT.

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer pa je obrazložila le zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da tožnik ni predložil nobenega listinskega dokaza o gojenju šampinjonov in o škodi, ki naj bi jo utrpel. Izvedeni personalni dokazi (priče) niso zanesljivi. Vse priče so namreč v določenem razmerju do tožnika in zato niso hotele izpovedati v njegovo škodo. Pri dokazni oceni bi bilo treba upoštevati tudi to okoliščino.

Skratka, sodišče svojih ugotovitev ne bi smelo opreti samo na izjave prič.

Napačen je tudi zaključek sodišč prve in druge stopnje, da tožnik "ni mogel z besedno komunikacijo nadzorovati gojenja šampinjonov". Glede na to, da mora višino škode dokazati oškodovanec, nosi tožnik dokazno breme, da iz naslova zdravstvenega zavarovanja ni ničesar prejel. Ker je najemnina del škode, bi sodišče moralo zahtevati dokazila tudi o plačilu najemnine.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), so brez pomena vse tiste revizijske navedbe, ki gredo v tej smeri. S kritiko dokazne ocene (ki jo je mogoče strniti v očitek, da izpovedbe prič ne zadoščajo za dokazanost obstoja in višine izgube zaslužka ter da bi moralo sodišče zahtevati tudi listinsko dokazno gradivo) se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo.

Dokazno breme za obstoj in obseg škode sicer res nosi tožnik (oškodovanec), dokazno breme za ugovore, med katere spada tudi ugovor, da je zaradi škodnega dogodka nastala za oškodovanca poleg škode tudi kakšna korist (t.i. compensatio lucri cum damno - prim. tretji in peti odstavek 266. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.), pa je na tožencu. Zato je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da bi morala tožena stranka dokazati zatrjevane prejemke iz zdravstvenega zavarovanja (in ne obratno, da bi moral tožnik dokazati, da iz tega naslova ni ničesar prejel).

Končno je brez pomena tudi revizijska navedba, "da je tudi najemnina del škode", ter da bi zato "sodišče moralo zahtevati tudi dokazila o plačilu najemnine", vendar da "tega ni storilo in je nekritično verjelo tožeči stranki", zaradi česar da je zmotno uporabljeno materialno pravo. Na ta očitek je pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče, ko je pojasnilo, da "zatrjevanje glede plačevanja najemnine na lokaciji P. in J. predstavlja neupoštevno pritožbeno novoto, saj tožena stranka ves čas postopka ni nikoli trdila, da tožnik najemnine naj ne bi plačeval (prvi odstavek 337. člena ZPP)".

Ker je torej materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).