Jedro

Tožnik kot strokovnjak je vsekakor vedel ali bi vsaj moral vedeti, da je že za pridobitev gradbenega dovoljenja treba projektirati tudi zaklonišča. Za kakršnakoli dodatna ali več dela je bilo treba skleniti pisno pogodbo. Pisnost dogovorov sta (ob tem, da je taka obličnost zahtevana že v Zakonu o javnih financah in v Zakonu o javnem naročanju, na kar je opozorilo že sodišče prve stopnje) pogodbeni stranki sami določili kot pogoj za veljavnost dogovora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, I.) da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 136346/2010 z dne 1. 10. 2010 glede prve tožnice v prvem in tretjem odstavku razveljavi in se njen tožbeni zahtevek zavrne, II.) da navedeni sklep o izvršbi glede drugega tožnika ostane v prvem in tretjem odstavku delno v veljavi, tako da mu je tožena stranka dolžna plačati 18.093,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.8.2010 dalje in znesek 36,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.11.2010 dalje, III.) v preostalem delu je glede drugega tožnika navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, IV.) tožeči stranki pa je naložilo povračilo stroškov tožene stranke v znesku 835,11 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od prvega dne po preteku roka za plačilo.

2. Zoper III. in IV. točko izreka te sodbe se je pravočasno pritožil drugi tožnik (višje sodišče ga bo v nadaljevanju imenovalo tožnik, za razliko od prve tožnice, ki jo bo imenovalo tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagal, naj višje sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik se sicer strinja, da je relevantno pravo določeno v pogodbi, ki pa naj bi ga sodišče prve stopnje po njegovem mnenju uporabilo narobe, saj ga je zmotno razlagalo. Višje sodišče se s takim stališčem ne strinja. Sodišče prve stopnje je pri uporabi pogodbenega prava upoštevalo tudi namen pogodbe, za kar se zavzema pritožnik.

6. Osnovni namen, ki izhaja tudi iz Pogodbe št. 14-pog/96 o ureditvi medsebojnih odnosov glede avtorskih del, priprave osnutkov in napotkov za izdelavo tehnične dokumentacije za novo stavbo Univerzitetne knjižnice v Ljubljani (UKL) z dne 24. 9. 1996 (v nadaljevanju: pogodba), je bil pridobitev takšnih projektov in spremljajoče dokumentacije, da bo tožena stranka za objekt pridobila gradbeno dovoljenje in končno tudi uporabno dovoljenje. Pri tem je tožeča stranka (oba tožnika, še posebej pa tožnik kot fizična oseba, pa tudi tožnica kot pravna oseba, ki se oba ukvarjata s projektiranjem) strokovnjak – arhitekt in projektant. Ni pomembno, ali je tožena stranka v svojih dokumentih navedla nujnost izdelave zaklonišča. Tožnik kot strokovnjak je vsekakor vedel ali bi vsaj moral vedeti, da je že za pridobitev gradbenega dovoljenja treba projektirati tudi zaklonišča. O tem je tožeča stranka pridobila tudi lokacijsko informacijo z dne 27.7.2007, v kateri je jasno navedeno, da je treba najnižjo klet zasnovati tako, da jo bo mogoče uporabiti tudi kot zaklonišče, kar tudi pomeni, da ni bilo mogoče predvidevati, da bo tožena stranka zaklonišče zagotovila drugje. Brez projektiranja zaklonišča tako ni bila mogoča že pridobitev gradbenega dovoljenja, kar morajo upoštevati že arhitekturni načrti.

7. Čim pa je tako, je torej že osnovna naloga tožnika (pritožnika) obsegala tudi izdelavo projekta zaklonišč, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Drugačno tožnikovo zatrjevanje je nelogično in v nasprotju z namenom pogodbe. V kolikor tožnik tega ni upošteval, ne more dodatnega dela v zvezi s tem zaračunati toženi stranki.

8. Tudi iz dopisa tožene stranke z dne 22. 8. 2008 in 1. 10. 2008 kaj drugega ne izhaja. Tožena stranka je tožečo le opozorila, da je potrebno projektirati tudi zaklonišča, iz njenega dopisa pa nikjer ne izhaja, da bi to naročila kot dodatno delo. Ni sicer sporno, da tudi I., ki je izdelal druge projekte, razen arhitekturnega, zaklonišč ni projektiral. Vendar pa to ni nič nenavadnega, saj je I. d.d izdeloval projekte na podlagi projektov arhitekture, ki jih je izdelal tožnik (to je navedel celo sam tožnik), ta projekt pa, kar ni sporno, zaklonišč ni vseboval, čeprav bi jih moral. Tožnik se je namreč že v pogodbi zavezal, da bo upošteval vse predpise, tako da bo na podlagi projektov mogoče pridobiti gradbeno in uporabno dovoljenje, eden od njih, kot je pravilno in podrobno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa je zahteval tudi izgradnjo (in s tem tudi projektiranje) zaklonišč. Tako je šlo za storitev po osnovni pogodbi, zato je tožena stranka utemeljeno zavrnila plačilo tega dela kot dodatnega dela, sodišče prve stopnje pa je pravilno zavrnilo ta del zahtevka.

9. Tožnik toženi stranki sicer očita dvojna merila, ko navaja, da naj bi I. d.d. naknadno delo projektiranja v zvezi z zaklonišči priznala kot dodatno delo oziroma več delo, njemu pa ga noče, s čimer naj bi ga šikanirala. Vendar pa to za odnos med pravdnima strankama ni pomembno. Ker projekt tožeče stranke ni vseboval zaklonišč, jih I. d.d., ki je svoje projekte izdelal na podlagi tožnikovih arhitekturnih projektov, ni mogel upoštevati oziroma je zaradi naknadne spremembe projekta zaradi projektiranja zaklonišč moral opraviti dodatno delo, ko je moral svoje projekte prilagoditi popravljenim tožnikovim projektom.

10. Ko tožnik navaja vsebino aneksov št. 8/07 in 9/08, tudi ne upošteva, da iz aneksov izhaja, da je treba projekte še revidirati, ta revizija pa je pač pokazala odsotnost projektiranja zaklonišč, ki so bila nujna za pridobitev gradbenega dovoljenja. Pri tem ni pomembno, da se je tožena stranka odločila prekiniti nadaljnje projektiranje in zakaj je do tega prišlo. Tožeča stranka je do plačila za svoje delo upravičena le v primeru, da ga tudi opravi.

11. Navedeno pomeni, da tožena stranka ni bila dolžna plačati del po aneksu št. 8/07, dokler ni dobila pravilnega projekta, saj vse do takrat delo po pogodbi in aneksih ni bilo opravljeno, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prišla v zamudo s plačilom zneska 68.800,00 EUR šele 4.5.2009, kar je sodišče prve stopnje pravilno in obširno pojasnilo in se višje sodišče na njegove razloge sklicuje kot na svoje razloge. Hkrati pa navedeno tudi pomeni, da dela, ki je nastalo zaradi naknadnega projektiranja zaklonišč, ni mogoče opredeliti kot več dela, ki bi ga smel tožnik toženi stranki še dodatno zaračunati.

12. Sklicevanje tožnika na sodno prakso, konkretno na odločbo VS RS III Ips 36/2013, v zvezi s potrebnostjo pisnega dogovora o dodatnih ali več delih, za obravnavano zadevo ni ustrezno. Iz odločbe namreč izhaja, da tam tožena stranka ni pravočasno navedla, da je bila pisnost dogovorov potrebna oziroma določena tudi glede na pogodbena določila, v obravnavani zadevi pa je na to ves čas opozarjala. Pravdni stranki sta sami v pogodbi pisnost dogovorov o dodatnih ali več delih določili kot pogoj za veljavnost dogovora, kar je vse pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Tožena stranka kasnejšega projektiranja zaklonišč ni posebej naročila, le opozorila je na nujnost projektiranja zaklonišč, zaradi česar je tudi zavrnila plačilo situacije, izstavljene po aneksu št. 8/07. 13. Nelogično je tudi zatrjevanje, da se tožnik ni zavezal že v okviru pogodbe in aneksov sodelovati z drugimi projektanti. Tako sodelovanje je že po logiki stvari potrebno in nujno, če se želi izdelati taka dokumentacija, na podlagi katere se lahko pridobi gradbeno in uporabno dovoljenje, kar je bil namen sklenitve pogodbe, ki je sicer tožniku (pa tudi tožnici, kar pa ob obravnavanju pritožbe ni pomembno, ker je sodba v delu, ki se nanaša na tožnico, pravnomočna) nalagala le izdelavo arhitekturnega dela projekta. Brez uskladitve vseh projektov namreč ni mogoče pridobiti gradbenih in uporabnih dovoljenj.

14. Res lokacijska informacija ni zakon, vendar pa tega sodišče prve stopnje niti ni trdilo. V lokacijski informaciji pa je navedeno, kaj zahtevajo prostorski in drugi akti, da bi bilo mogoče zgraditi objekt na določenih parcelah, kar pomeni, da mora vse to upoštevati tudi projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja in nato še dokumentacija za pridobitev uporabnega dovoljenja.

15. Višje sodišče se tudi ne strinja s pritožbenimi navedbami, da naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo relevantnih in nespornih trditev. Na vse relevantne trditve je odgovorilo, pri tem pa je vseskozi upoštevalo tudi namen sklenjene pogodbe. Podrobneje se mu tudi ni bilo treba ukvarjati z nalogami tožnice, saj je njen zahtevek zavrnilo že po temelju, ko je jasno navedlo, da ji pogodba, na katero se sklicuje tožeča stranka, ne daje aktivne legitimacije za tožbeni zahtevek, kot je bil postavljen in specificiran.

16. Neutemeljen je tudi očitek, da naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago, ko je med razlogi navedlo, da je to, da je tožena stranka z drugimi projektanti z zamudo sklenila pogodbe, lahko razlog le za podaljšanje roka izvedbe, ne pa razlog za dodatno plačilo. Sodišče prve stopnje je s tem le pojasnilo svoje stališče, da v zvezi z zahtevkom za dodatno plačilo projektiranja arhitekture te trditve niso pomembne, temveč bi bile pomembne le v primeru, da bi se tožeči stranki očitala zamuda pri izvedbi dogovorjenih del. 17. Kot je višje sodišče navedlo že zgoraj, je bilo za kakršnakoli dodatna ali več dela treba skleniti pisno pogodbo. Pisnost dogovorov sta (ob tem, da je taka obličnost zahtevana že v Zakonu o javnih financah in v Zakonu o javnem naročanju, na kar je opozorilo že sodišče prve stopnje) pogodbeni stranki sami določili kot pogoj za veljavnost dogovora. To velja tudi za zatrjevana dela v zvezi z vizualizacijo in animacijo objekta in za model celotnega kareja. Trditev, da naj bi vizualizacijo in animacijo tožena stranka naročila z dopisom z dne 19.12.2008, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Tožena stranka je zahtevala le predstavitev projekta, navedla je sicer, kaj si sama želi, vendar pa je obliko predstavitve prepustila tožnikoma. Če se je tožnik odločil za tako obliko predstavitve, bi moral, če je menil, da to presega njegove pogodbene obveznosti, toženo stranko na to vnaprej opozoriti in ji sporočiti, da bodo zaradi tega nastali dodatni stroški in kolikšni bodo, nato pa bi se tožena stranka lahko odločila, ali je to zanjo sprejemljivo in želi to še posebej naročiti. Takega dogovora (o dodatnem plačilu) med pogodbenima strankama ni bilo, pa tudi naročila tožene stranke, ki bi jo zavezovalo k dodatnemu plačilu, ne, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi ta del zahtevka.

18. Enako velja tudi za izdelavo modela celotnega kareja. Tožnik je sicer trdil, da naj bi tožena stranka naročila izdelavo tega modela, vendar pa ni pojasnil, ne kdaj ne kako. Tudi v spisu ni nobenega dokazila, iz katerega bi tako naročilo izhajalo, vsekakor pa se pogodbeni stranki nista pisno dogovorili o tem kot dodatnem delu (skupaj s plačilom za to delo). Višje sodišče pri tem še opozarja, da tudi ustnega dogovora za kaj takega ni bilo in ga tožeča stranka niti ne zatrjuje. Ni sicer sporno, da je tožnik ta model izročil toženi stranki in da ga je le-ta uporabljala, vendar pa ob odsotnosti naročila in dogovora o dodatnem plačilu tožnik nima podlage, da bi karkoli zahteval na račun tega dela.

19. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo in uporabilo materialno pravo, popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa ni storilo nobene od kršitev določb pravdnega postopka, na katere se sklicuje pritožba. Kršitve 212. in 214. člena ZPP niso podane, tožniku je bila dana možnost obravnavanja vseh vprašanj in sodišče prve stopnje je upoštevalo vse relevantne navedbe ter v izpodbijanem delu sodbe navedlo vse relevantne razloge. Ker tudi ni storilo drugih kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

20. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato bo moral na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sam nositi svoje stroške pritožbene postopka. Stroškov tožene stranke v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo pa ni mogoče šteti za potrebne v smislu 155. člena ZFPPIPP, saj z navedbami ni pomembno prispevala k odločitvi višjega sodišča, zato bo tudi ona morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.