Jedro

Podaljšek balkona ni samostojen objekt, ki se obstoječega objekta samo dotika, in ki bi lahko stal samostojno brez pritrditve s privijačenjem na obstoječi balkon samo na dveh stebrih in ga je potrebno obravnavati kot del stanovanjske stavbe.

Tožnikova gradnja ni "pritlična", ker je izvedena v mansardi, torej pogoja "pritličnosti" ne izpolnjuje. Ne izpolnjuje pa tudi pogoja "samostojnosti ali prislonjenosti k stavbi", saj je podaljšek balkona privijačen na obstoječ betonski balkon in brez privijačenja ne bi mogel stati.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Upravni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločil, da mora tožnik takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo povečave lesenega balkona v tlorisni izmeri 2,86 metra x 1,98 metra ob severozahodni strani stanovanjskega objekta; v 2. točki, da mora v roku 30 dni po vročitvi te odločbe odstraniti povečavo lesenega balkona; v 3. točki izreka, da so za nelegalno gradnjo objekta prepovedana našteta dejanja; v 4. točki izreka, da se bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo. V obrazložitvi je navedel, da izvedena gradnja na podlagi Priloge št. 2 Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uredba 1) in Prilogi št. 1. Uredbe o razvrščanju objektov (Uredba 2) ni uvrščena ne k enostavnim in ne k nezahtevnim objektom, temveč k manj zahtevnim objektom, zato bi moral za izvedbo tožnik pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker gre za nelegalno gradnjo v skladu z 12.1. točko prvega odstavka 1. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), je na podlagi 152. člena ZGO-1 izrekel ukrepe, ki iz te določbe izhajajo, izrečene prepovedi iz 3. točke pa na podlagi 158. člena ZGO-1.

2.Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil, pri tem pa navedel, da je prvostopenjski organ razvrščal podaljšek balkona glede na vrsto objekta kot samostojen objekt, s čemer glede na ugotovljeno dejansko stanje ne soglaša in meni, da je treba podaljšek balkona obravnavati kot prizidavo k stanovanjski stavbi, saj ni samostojen objekt, ki se obstoječega objekta samo dotika, in ki bi lahko stal samostojno brez pritrditve s privijačenjem na obstoječi balkon na dveh podpornih stebrih. Glede na določbe Uredbe 1 in Uredbe 2 pa se stanovanjska stavba uvršča med manj zahtevne objekte, torej bi moral tudi glede na tako materialno pravno opredelitev tožnik z izvedbo pridobiti gradbeno dovoljenje. Zavrača navedbe, da gre za majhno stavbo kot dopolnitev obstoječe pozidave oziroma za nadstrešek.

3.Tožnik v tožbi izpodbija razloge prvostopenjskega organa, da naj bi sporna gradnja predstavljala manj zahtevni objekt v smislu Uredbe 1 oziroma Uredbe 2. Opozarja, glede na čas gradnje, da je treba uporabiti Uredbo 1 in gradnjo opredeliti kot majhno stavbo kot dopolnitev obstoječe pozidave. Glede na opis povečave obstoječega lesenega balkona gre za enostaven objekt v smislu Uredbe 1, saj je površina manjša od 20 kvadratnih metrov in je zgolj prislonjen. Stališče organa prve stopnje, da gre za objekt v več etažah je zgrešen in predstavlja napačno ugotovitev dejanskega stanja. Izvedeno sporno gradnjo primerja s klasičnim nadstreškom za katerega ni potrebna zahtevna konstrukcijska zasnova. Opozarja na protispisno ugotovitev organa druge stopnje, da iz priloge dane tožnikovemu odgovoru izhaja, da je bilo potrebno za izvedbo podaljška balkona zrisati skice in narediti izračune, da bo omogočena statična stabilnost podaljška balkona. Delavniške skice konstrukcije so bile dejansko priložene tožnikovemu odgovoru, niti slučajno pa ni bilo nobenega statističnega izračuna. Ne soglaša tudi z organom druge stopnje, da je potrebno podaljšek balkona obravnavati kot prizidavo k stanovanjski stavbi. V takem primeru, kolikor bi zdržalo tovrstno nadziranje, tudi noben nadstrešek do 20 kvadratnih metrov ne bi mogel šteti za enostavni objekt, ker bi se štelo, da ni samostojen, temveč se za svojo statično podporo opira ter podporno navezuje na obstoječi objekt. V praksi se takšne objekte šteje za enostavne objekte in kot takega je treba šteti tudi podaljšek balkona. V zvezi z navedbo drugostopenjskega organa uveljavlja kršitev pravil postopka v zvezi s sprejeto odločitvijo, ki je bistveno drugačna kot materialno pravno stališče prvostopenjskega organa. Organ druge stopnje tožniku pred izdajo odločbe ni poslal tega pravnega naziranja v opredelitev, kar bi moral kar izhaja iz sodbe Upravnega sodišča I U 832/2016. S tem je bila tožniku kršena pravica do izjave. Neobrazložena je izpodbijana odločba tudi v delu, ki obravnava tožnika kot inšpekcijskega zavezanca. Nepremičnina, na kateri se nahaja sporni podaljšek balkona, torej parcela 389/2 je solastniška, lastnika sta tožnik in A. A. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in ustavitev inšpekcijskega postopka, podrejeno pa odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

4.Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5.Tožba ni utemeljena.

6.Predmet upravnega spora je odločitev organa, da je tožnik inšpekcijski zavezanec v zvezi z gradnjo povečave lesenega balkona v tlorisni izmeri 2,86 metra x 1,98 metra, ob SZ strani stanovanjskega objekta, na parcelni št. 389/2 k.o. ...

7.Sodišče soglaša z organom druge stopnje, da je organ prve stopnje, glede na ugotovljena dejstva, napačno uvrstil podaljšek balkona glede na vrsto objekta, po določbah Uredbe 1 in Uredbe 2, kot samostojen objekt. Podaljšek balkona ni samostojen objekt, ki se obstoječega objekta samo dotika, in ki bi lahko stal samostojno brez pritrditve s privijačenjem na obstoječi balkon samo na dveh stebrih in ga je potrebno obravnavati kot del stanovanjske stavbe. Navedeno stališče izhaja iz uporabe določb Priloge 2 k Uredbi 1 in Priloge 1 k Uredbi 2, ki razvrščata objekte na nezahtevne in enostavne, in iz katerih izhaja, da tožnikovega podaljška balkona ni možno uvrstiti med tam naštete enostavne in nezahtevne objekte.

8.Tožnik navaja, da je podaljšek balkona začel graditi v jeseni 2015, gradnja pa je bila zaključena spomladi 2016. Veljavni ZGO-1 pa je v točki 7.1. 2. člena določal tudi, da gradnja novega objekta pomeni tudi izvedbo del, s katerimi se objekt dozida ali nadzida in zaradi katerih se bistveno spremeni njegov zunanji izgled, oziroma v točki 7.2., da je rekonstrukcija objekta tudi izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, zunanji izgled in namembnost objekta, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivosti ter izvedejo druge njegove izboljšave, kar oboje pravno utemeljuje opredelitev tožnikove gradnje po stališču drugostopenjskega organa (da obravnavana gradnja ni samostojen objekt).

9.Tožnik navaja, da je njegovo gradnjo treba opredeliti kot majhno stavbo kot "dopolnitev obstoječe pozidave" po Prilogi 2 Uredbe 1. Sodišče soglaša s tožnikom, da so objekti v stolpcu 3 (Navodilo za razvrščanje) le primeroma našteti, vendar je treba, kolikor se določeno gradnjo uvrsti kot objekt k določeni vrsti objekta, upoštevati tudi definicijo navedeno pod vrsto objekta. V obravnavanem primeru se ta glasi: stavba majhnih dimenzij, v pritlični, enoetažni izvedbi, samostojna ali prislonjena k stavbi. V obravnavani zadevi tožnikova gradnja ni "pritlična", ker je izvedena v mansardi, torej pogoja "pritličnosti" ne izpolnjuje. Ne izpolnjuje pa tudi pogoja "samostojnosti ali prislonjenosti k stavbi", saj je podaljšek balkona privijačen na obstoječ betonski balkon in brez privijačenja ne bi mogel stati.

10.Med "majhne stavbe kot dopolnitev obstoječe pozidave" spada tudi nadstrešek. Tožnik primerja svojo gradnjo z nadstreškom, vendar je tudi pri tej primerjavi treba upoštevati prej navedeno definicijo. Kolikor je nadstrešek izveden v pritlični izvedbi in je samo prislonjen na obstoječi objekt in sposoben stati samostojno, brez opore na obstoječi objekt, spada med objekte "majhna stavba kot dopolnitev obstoječe pozidave". Vendar je v zvezi s tožnikovo gradnjo kot je že zgoraj obrazloženo, in kar tožnik ne osporava, razvidno pa je tudi iz upravnega spisa, ugotoviti, da gradnja ne izpolnjuje pogoja "pritličnosti" niti "samostojnosti" oziroma "prislonjenosti k stavbi". Tožnik se zato neuspešno sklicuje na podobnost svoje gradnje z nadstreškom. Nerelevantna v zvezi s pravilnostjo odločitve je sicer pravilna navedba tožnika, da organ druge stopnje protispisno navaja, da so bili odgovoru na poziv organa prve stopnje, priloženi tudi izračuni.

11.Organ druge stopnje je svojo odločitev o tem, da tožnikova gradnja ni samostojen objekt, utemeljeval na odločbi prvega odstavka 6. člena Uredbe 1 in navajal razloge, zakaj šteti, da ne gre za konstrukcijsko nezahteven objekt, glede na listine v spisu (v zvezi z izračuni je sicer napačno navajal, kar pa glede na definicijo iz 2. člena ZGO-1, ni relevantno). Tožnik je na stanovanjskem objektu izvajal dela, s katerimi se je stanovanjski objekt dozidal, stanovanjski objekt pa spada med manj zahtevne objekte, za katere je potrebno gradbeno dovoljenje, tudi v primeru dozidave ali rekonstrukcije.

12.V zvezi z dokazovanjem nepravilne opredelitve tožnikovih del kot manj zahteven objekt (odločba prve stopnje) oziroma, da niso samostojen objekt (odločba druge stopnje), je tožnik predlagal postavitev izvedenca gradbene stroke, čemur sodišče ni sledilo, saj gre pri opredelitvi objekta za uporabo prava, za kar pa se izvedenca ne postavlja. Dejstva, ki jih je uporabil organ druge stopnje za definiranje, da del ni opredeliti kot samostojen objekt (izvedena dela se objekta zgolj ne dotikajo in ne morejo stati samostojno), pa med strankami niso sporna, tožnik jih je navajal že v odgovoru na poziv.

13.Tožnik nadalje izrecno uveljavlja tudi kršitev pravil postopka v zvezi s sprejeto odločitvijo organa druge stopnje. Namreč organ druge stopnje je zavzel drugačno materialno pravno stališče v zvezi z razvrščanjem spornega podaljška balkona, zato tožnik meni, da bi moral biti pred izdajo odločbe drugostopenjskega organa s tem pravnim naziranjem seznanjen, ker pa ni bil, mu je bila kršena pravica do izjave. Pri tem se tožnik sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 832/2016. Ugovoru sodišče ne sledi. Iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa izhaja, da je izpodbijani ukrep prvostopenjskega organa pravilen in na zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedel prvostopenjski upravni organ. Navedeno pomeni, da je drugostopenjski organ po pooblastilu iz tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) s svojimi razlogi nadomestil razloge prvostopenjskega organa. Vendar organ druge stopnje s svojim ravnanjem, da tožnika ni obvestil o svojem materialnem pravnem stališču glede razvrščanja spornega podaljška balkona, ni kršil načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Res načelo zaslišanja stranke ne velja zgolj v postopku na prvi stopnji, temveč velja tudi v postopku na drugi stopnji, vendar le, če se v njem dopolnjuje ugotovitveni postopek in se v njem ugotavljajo pravno pomembna dejstva (Kerševan, Androjna, Upravno-procesno pravo GV, 2018, stran 91). V obravnavani zadevi organ druge stopnje ni dopolnjeval ugotovitvenega postopka in je podal svoje materialnopravno stališče na podlagi že ugotovljenih (nespornih) dejstev. Organ druge stopnje je spoznal, ob reševanju pritožbe, da je odločba prve stopnje, pravzaprav njen izrek, po zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v njeni obrazložitvi, ki jih je v svoji odločbi navedel in pritožbo zavrnil, ker je bilo v zadevi meritorno pravilno odločeno.

14.V obravnavani izpodbijani odločbi je organ prve stopnje določil tožnika za inšpekcijskega zavezanca, čemur pa tožnik ne v postopku na prvi stopnji, ne v pritožbi, ni ugovarjal. Ugovor, o neobrazloženosti odločitve o inšpekcijskem zavezancu, ker sta solastnika parcele 389/2 k.o. ... tožnik in še en lastnik, je tožbena novota, ki je sodišče po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in 52. členu ZUS-1, zaradi nedopustnosti, ni dolžno obravnavati.

15.Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče glavne obravnave ni opravilo, ker sta se stranki glavni obravnavi na podlagi 279.a člena Zakona o pravdnem postopku, odpovedali.

16.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.