Jedro

Pravilno je ugotovljeno odločilno dejstvo za izrek ukrepa začasne prepovedi opravljanja dela sodnega izvedenstva, da je zoper tožnika, ki je bil imenovan za sodnega izvedenca, uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in za katerega je mogoče izreči kazen zapora več kot dve leti.

Zmotno je prepričanje tožnika, da ZSICT velja retroaktivno, saj je navedena pravna norma v času domnevne storitve kaznivega dejanja tožnika že obstajala, in sicer v enaki vsebini kot sedaj. Pri izdani odločbi gre za upravni ukrep, ki nima kaznovalne narave, saj je povezan z izpolnjevanjem v zakonu določenega javnopravnega pogoja za opravljanje funkcije izvedenca, zato tudi ni določen v predpisu s področja kazenskega prava.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo Ministrstva za pravosodje, s katero je slednje 2. 3. 2012 odločilo, da se tožniku z dnem vročitve te odločbe začasno prepove opravljati delo sodnega izvedenca za strokovno področje elektro stroke, podpodročje elektroenergetike (1. točka izreka). Nadalje je tožena stranka odločila, da začasna prepoved opravljanja dela sodnega izvedenstva traja do pravnomočnosti odločbe, s katero se bo za tožnika končal kazenski postopek opr. št. V K 53976/2016, ki se na podlagi obtožnice Okrožnega državnega tožilstva v Celju vodi pred Okrožnim sodiščem v Celju (2. točka izreka). Sodni izvedenec A. A. mora za obdobje prepovedi opravljanja dela sodnega izvedenstva pri Ministrstvu za pravosodje nemudoma oziroma najkasneje v treh dneh po vročitvi odločbe deponirati štampiljko in izkaznico sodnega izvedenca za strokovno področje elektro stroke, podpodročje elektroenergetika (3. točka izreka). Odločila je še, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (4. točka izreka).

2. Tožnik v tožbi predlaga, da sodišče razveljavi oziroma odloži izvršitev izpodbijanega akta ter pojasnjuje, da je odločba, s katero je tožena stranka odločila o pravicah in začasni prepovedi opravljanja poklica sodnega izvedenca, nezakonita in posledično neutemeljena. Prav tako v tožbi opozarja, da ni bil seznanjen s potekom kazenske zadeve ter opozarja na bistvene kršitve določb postopka, ker naj bi bilo poseženo v njegove ustavno zagotovljene pravice do socialnega varstva in seznanjenosti. Vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero želi, da sodišče odloži izvrševanje izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Pojasnjuje, da je kazenski postopek v zadevi začel teči leta 2016, ko še niso veljale določbe 43. in 44. člena Zakona o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju ZSICT), očitano kaznivo dejanje pa je bilo storjeno leta 2012 in določila ZSICT ne predvidevajo retroaktivnosti za kazniva dejanja, ki so se zgodila pred njegovo uveljavitvijo. Poudarja, da je pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) vložil pobudo za presojo ustavnosti. Predlaga, da sodišče začasno prekine postopek, dokler predhodno vprašanje, to je uvedba kazenskega postopka na sodišču, ni pravnomočno razsojena, v nasprotnem primeru bo uvedba začasne prepovedi opravljanja poklica na zgoraj navedene zadeve lahko imela bistvene negativne učinke.

3. Tožena stranka prereka navedbe tožnika ter pri razlogih za izdajo izpodbijane odločbe v celoti vztraja. Glede samodejnega poizvedovanja pri pristojnem sodišču glede zadeve V K 53976/2016, čeprav je to naloga sodne uprave in ne zakonodajne veje oblasti, se tožena stranka sklicuje na razloge v odločbi ter dodaja, da je poizvedovala na podlagi četrtega odstavka 44. člena ZSICT. Res ZSICT to nalogo definira kot nalogo sodne uprave, vendar to ne pomeni, da tožena stranka ne bi smela o teh dejstvih tudi poizvedovati. Gre za odnos in komunikacijo med sodno in izvršilno vejo oblasti (in ne zakonodajno vejo oblasti, kot to zmotno predstavi tožeča stranka), kot jo predvideva zakon, in za naloge medsebojnega obveščanja organov z namenom zagotovitve nujnega ukrepanja v tovrstnih primerih. Navedena dolžnost sodišč glede obveščanja tožene stranke namreč predstavlja tudi upravičenje slednje, da se seznani s potrebnimi podatki za izvedbo postopkov, za katere je pristojna v skladu z ZSICT, in v ta namen lahko po uradni dolžnosti pridobi potrebne podatke s strani sodišč.

4. Tožena stranka izpostavlja, da je bil tožnik podrobno seznanjen z vsemi dejstvi, na podlagi katerih je tožena stranka lahko sprejela odločitev o začasni prepovedi opravljanja dela sodnega izvedenstva. Navedbe tožnika, da s pravnomočnostjo citirane obtožnice ni bil seznanjen in da je naj ne bi niti videl, niso resnične, saj ji je tožena stranka dala na vpogled in v izjavo vso prejeto relevantno dokumentacijo v zadevi, vključno s celotnim besedilom pravnomočne obtožnice Okrožnega državnega tožilstva v Celju ter dopise, ki so bili posredovani s strani Okrožnega sodišča v Celju. Tožnik prav tako ni izkazal navedb, da mu je bilo poseženo v ustavno zagotovljene pravice posameznika do socialnega varstva in seznanjenosti. Dodaja, da 44. člen ZSICT veže začasno prepoved opravljanja dela sodnega izvedenstva na pogoj pravnomočnosti obtožnice in ne na trenutek, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, oziroma na trenutek, ko je začel teči kazenski postopek. Zmotno je prepričanje tožnika, da ZSICT velja retroaktivno. Ukrep začasne prepovedi opravljanja sodnega izvedenstva ne zasleduje kaznovalne narave in s tem strožjih kazenskopravnih standardov, pač pa se z njim (začasno) zavaruje verodostojnost mnenj in sodnih izvedencev v sodnih postopkih. Uvedba kazenskega postopka ne predstavlja predhodnega vprašanja v konkretni zadevi, temveč enega izmed pogojev za izrek ukrepa začasne prepovedi opravljanja dela sodnega izvedenstva.

_Glede začasne odredbe:_

5. Sodišče je v zadevi s sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe po 32. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), odločitev pa je postala pravnomočna dne 1. 6. 2021. **_Glede pobude za presojo ustavnosti:_**

6. Tožnik se v tožbi sklicuje na podano pobudo za oceno ustavnosti ZSICT. Sodišče v tem delu ugotavlja, da je tožnikovo pobudo za začetek postopka za presojo ustavnosti 43. in 44. člena ZSICT Ustavno sodišče s sklepom U-I-47/2019 z dne 15. 2. 2019 zavrglo.

_**Dokazni sklep**_

7. Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, ki sta se je udeležili obe stranki. Novih navedb na naroku nista podali. Sodišče je v dokaznem postopku v dokazne namene vpogledalo v predloženo listino tožnika v prilogi A1 ter v vse listine v upravnem spisu zadeve.

8. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, saj je ocenilo, da to glede na relevantno dejansko stanje ni potrebno, saj so vsa pravno relevantna dejstva razvidna iz listinskih dokazov v upravnem spisu. Nadalje sodišče ni opravilo vpogled v spis V K 53976/2016 pri Okrožnem sodišču v Celju, ker so vse relevantne listine iz navedenega spisa priložene upravnem spisu, ki ga je sodišče dokazno vpogledalo. V predlogu za izdajo začasne odredbe, ki jo je tožnik vložil skupaj s tožbo, pa sodišče tudi ni poizvedovalo pri Okrajnem in Okrožnem sodišču v Mariboru o sporih, v katerih je tožnik imenovan za izvedenca, saj to ni bilo pravno relevantno za odločitev o zahtevku.

_**O tožbi**_

9. Tožba ni utemeljena.

10. Sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tožena stranka je za svojo odločitev navedla pravilne in utemeljene razloge in se sodišče z njimi strinja ter jih posebej ne ponavlja, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1, glede tožbenih navedb pa sodišče še dodaja:

11. V predmetni zadevi je sporna odločitev tožene stranke, s katero je ta z izpodbijano odločbo št. 705-1147/2012/114 z dne 2. 3. 2021 na podlagi 44. člena ZSICT odločila, da se tožniku z dnem vročitve te odločbe začasno prepove opravljati delo sodnega izvedenstva za strokovno področje elektro stroke, podpodročje: elektroenergetika, pri čemer izrečena začasna prepoved traja do pravnomočnosti odločbe, s katero se bo za tožnika končal kazenski postopek z opr. št. V K 53976/2016, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Celju na podlagi obtožnice Okrožnega državnega tožilstva v Celju, tožnik pa mora za obdobje prepovedi pri toženi stranki takoj oziroma najkasneje v treh dneh po vročitvi te odločbe deponirati štampiljko in izkaznico sodnega izvedenca za svoje strokovno področje.

12. Navedeno odločitev je tožena stranka sprejela po izvedenem postopku, v katerem je ugotovila, da so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa prvi odstavek 44. člena ZSICT, in sicer pravnomočnost obtožnice, v kateri se sodnemu izvedencu očita storitev kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, za katerega se storilec lahko kaznuje z zaporom do petih let; ker je vlagatelj obtožnice Okrožno državno tožilstvo v Celju, je izpolnjen pogoj, da gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, in iz višine zagrožene kazni pa izhaja, da je izpolnjen tudi tretji pogoj, saj gre za kaznivo dejanje, za katero je mogoče izreči kazen zapora, ki je daljša od dveh let. 13. Pravna podlaga za odločanje o začasni prepovedi (suspenzu) opravljanja izvedenskega dela ureja 44. člen ZSICT. Ta določa, da če je zoper sodnega izvedenca uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in za katero je mogoče izreči kazen zapora več kot dve leti, minister sodnemu izvedencu začasno prepove opravljati delo sodnega izvedenstva (prvi odstavek). Začasna prepoved traja do pravnomočnosti odločbe, s katero se konča kazenski postopek, suspendirani sodni izvedenec pa mora pri ministrstvu za čas obdobja začasne prepovedi deponirati štampiljko in izkaznico (drugi odstavek). O pravnih dejstvih iz prvega ali drugega odstavka mora pristojno sodišče nemudoma ali najpozneje v treh dneh po nastanku teh dejstev obvestiti ministrstvo. Obvestilo šteje kot naloga sodne uprave (četrti odstavek).

14. Dodati je še, da je eden izmed pogojev za imenovanje za sodnega izvedenca, sodnega cenilca ali sodnega tolmača tudi to, da je fizična oseba osebnostno primerna (5. točka prvega odstavka 16. člena ZSICT). Po drugem odstavku istega člena za delo sodnega izvedenca, sodnega cenilca ali sodnega tolmača ni osebnostno primeren tisti, čigar delo oziroma ravnanje ne izkazuje utemeljenega pričakovanja, da bo izvedensko delo, cenitev ali tolmačenje opravljal pošteno ali vestno oziroma ne izkazuje utemeljenega pričakovanja, da bo varoval ugled in verodostojnost sodnega izvedenstva, sodnega cenilstva ali sodnega tolmačenja. Šteje se tudi, da ta pogoj ni izpolnjen, kadar še ni minilo 5 let od pravnomočnosti odločbe o razrešitvi.

15. Tožnik toženi stranki očita, da je izdana odločba nezakonita, posledično neutemeljena, kot razlog navaja, da je tožena stranka ne glede na določila tretjega odstavka 44. člena ZSICT samodejno poizvedovalo pri pristojnem sodišču glede stanja zadeve v opr. št. V K 53976/2016, čeprav je to naloga sodne uprave in ne naloga zakonodajne veje oblasti. Navedeno stališče tožnika je zmotno. Tožena stranka ima kot institucija državne uprave na podlagi 37. člena Zakona o državni upravi vrsto kompetenc1, med drugim tudi nalogo „druge vrste z zakonom določenih pravosodnih nadzorov, civilnega in kaznovalnega prava“, kamor lahko uvrstimo delovanje v obravnavanem primeru. V konkretni zadevi pa je neposredno pooblastilo dano tudi v samem ZSICT, kot je podrobneje navedeno že v zgoraj citiranem prvem odstavku 44. člena ZSICT ter v 22. členu ZSICT, ko ministrstvo za odločanje in vodenje postopkov po tem zakonu in za zagotavljanje pravne varnosti v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi upravlja imenik sodnih izvedencev, sodnih cenilcev in sodnih tolmačev in v ta namen tudi pridobiva ustrezne podatke, nadalje v drugem odstavku 36. člena ZSICT2 in določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)3. Tožena stranka ima tako jasna zakonska pooblastila za konkretno ravnanje. Tako je tožena stranka, po prejemu obvestila Okrožnega sodišče v Celju, da je Okrožno državno tožilstvo v Celju vložilo obtožnico dne 4. 2. 2019 zoper tožnika, upravičeno od navedenega sodišča zahtevala in zaprosila, da ji poda informacijo o stanju zadeve v zadevi opr.št. V K 53976/2016. Navedeno ji nalagajo zgoraj citirani predpisi.

16. Neutemeljene so tudi navedbe tožnika, da tožena stranka ni predložila dokaza, in sicer obvestila z dne 29. 10. 2019, podanega s strani Okrožnega sodišča v Celju, ter da tožnik ni seznanjen s pravnomočnostjo obtožnice v zadevi V K 53976/2016 in mu odločba Višjega sodišča v Celju, s katero je tožnik ugovarjal obtožnici z dne 26. 10. 2019, sploh ni bila vročena. Nasprotno namreč izhaja iz same obrazložitve izpodbijane odločbe in priloženega upravnega spisa.

17. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter listin v upravnem spisu, torej dejanskega stanja zadeve izhaja, da je tožena stranka dne 27. 10. 2020 izdala sklep o uvedbi postopka za izrek ukrepa začasne prepovedi opravljanja dela sodnega izvedenstva tožniku ter mu podala možnost odgovora. Tožnik je podal odgovor in ugovor na sklep z dopisom z dne 13. 11. 2020. Tožena stranka je nato tožnika seznanila z uspehom dokazovanja, in sicer z dopisom z dne 4. 12. 2020. V njem je ugotovila, da pri imenovanem sodnem izvedencu še vedno obstajajo razlogi, ki utemeljujejo izdajo odločbe o začasni prepovedi opravljanja dela sodnega izvedenstva, pri tem pa jih je podrobno navedla ter obrazložila, dodatno pa se je opredelila tudi do očitkov, podanih v odgovoru sodnega izvedenca na sklep o uvedbi postopka. K dopisu je priložila tudi zaprosilo tožene stranke št. 705-1147/2012/74 z dne 23. 10. 2019, s katerim je zaprosila sodišče za posredovanje dokumentacije, nadalje je priložila obvestilo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. V K 53976/2016 z dne 28. 10. 2019, s katerim je sodišče toženo stranko seznanilo, da je obtožnica zoper navedenega sodnega izvedenca zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1 že pravnomočna (tožena stranka je navedeno obvestilo prejela 29. 10. 2019, kot izhaja iz dohodnega žiga), obvestilo Okrožnega sodišča v Celju z dne 27. 1. 2020 s priloženo dokumentacijo - obtožnico, zaprosilo tožene stranke št. 705-1147/2012/106 z dne 16. 10. 2020, ter dopis Okrožnega sodišča v Celju opr. št. V K 53976/2016 z dne 21. 10. 2020, s katerim je sodišče toženo stranko obvestilo, da je v predmetni zadevi razpisan predobravnavni narok. Predmetni dopis je bil tožniku vročen 23. 12. 2020 (vročitev po fikciji). Nanj je tožnik tudi podal odgovor, ki ga je tožena stranka prejela dne 15. 1. 2021, nato je bila dne 2. 3. 2021 izdana izpodbijana odločba.

18. Navedena dokumentacija jasno dokazuje, da je bil tožniku vročen dopis z dne 29. 10. 2019 (pravilno je z dne 28. 10. 2019), to je obvestilo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. V K 53976/2016 z dne 28. 10. 2019, s katerim je sodišče toženo stranko seznanilo, da je obtožnica zoper navedenega sodnega izvedenca zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1 že pravnomočna. Nadalje navedeno demantira navedbe tožnika, da s pravnomočno obtožnico ni seznanjen in da mu ni bila vročena in o domnevni kršitvi 22. in 23. člena Ustave RS. Dodati je še, da če je tožnik vložil ugovor zoper obtožnico, o tem odloča izvenobravnavni senat okrožnega sodišča,4 in ne višje sodišče, kot to zmotno meni tožnik, kar dodatno postavlja pod vprašaj tožnikovo verodostojnost. Če pa tožnik meni, da posredovani podatki niso pravilni zaradi morebitnih napak pri vročanju, mora to uveljavljati v matičnem – kazenskem postopku z ustreznimi pravnimi sredstvi. Sodišče pa je na pridobljene podatke pristojnih državnih organov vezano in jih šteje za resnične. Listina v fizični in elektronski obliki, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v mejah svoje pristojnosti, in listina, ki jo izda v taki obliki samoupravna lokalna skupnost, družba ter druga organizacija ali posameznik pri izvrševanju javnega pooblastila, ki ji je poverjeno z zakonom (javna listina), namreč dokazujeta resničnost tistega, kar se v njiju potrjuje ali določa.5

19. Sodišče glede na navedeno zaključuje, da je tožena stranka tožnika seznanila z vsemi dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za izdajo te odločbe, in mu dala možnost, da se o njih izjasni ( skladu z 9. členom ZUP). Tožnik je imel možnost podati odgovor tako na sklep o uvedbi postopka za izrek ukrepa začasne prepovedi opravljanja dela sodnega izvedenstva kot tudi na seznanitev z uspehom dokazovanja, pri čemer je obakrat odgovora tudi podal. Tako je v zadevi pravilno ugotovljeno odločilno dejstvo za izrek ukrepa začasne prepovedi opravljanja dela sodnega izvedenstva (v skladu s 44. členom ZSICT), da je zoper tožnika, ki je bil z odločbo št. 705-1147/2012 z dne 18. 4. 2013 imenovan za sodnega izvedenca za strokovno področje elektro stroke, podpodročje elektroenergetika, uveden kazenski postopek6 zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in za katerega je mogoče izreči kazen zapora več kot dve leti. Glede na navedeno je bila tožniku pravilno izdana izpodbijana odločba. Tožena stranka pa je po presoji sodišča tudi pravilno pojasnila, zakaj pred sprejemom odločitve v dokazne namene ni izvedla zaslišanja tožnika (kar je ta v postopku predlagal); v zvezi s čimer sodišče – v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 – sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in se nanjo tudi sklicuje (in sicer na zadnji odstavek na peti strani izpodbijane odločbe).

20. V zvezi z navedbami, da se je kazenski postopek iz spisa opr. št. V K 53976/2016 zoper tožnika pričel leta 2016, ko niso veljala določila ZSICT - 43. in 44. člen ZSICT ter da naj bi bilo domnevno kaznivo dejanje strojeno v letu 2012, ko še ni veljal ZSICT in ta ne predvideva retroaktivnost za kazniva dejanja, ki so se zgodila pred njegovo uveljavitvijo, je ugotoviti, da so navedbe tožnika o domnevni retroaktivnosti neutemeljene. ZSICT se je namreč začel uporabljati 1. 1. 2019, tožena stranka pa je s strani Okrožnega sodišča v Celju dopis o relevantnih pravnih dejstvih, na podlagi katerega je bil začet postopek, prejela 4. 2. 2019, torej po uveljavitvi zakona. 44. člen ZSICT veže začasno prepoved opravljanja dela sodnega izvedenstva na pogoj pravnomočnosti obtožnice in ne na trenutek, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, oziroma na trenutek, ko je začel teči kazenski postopek. Dodati pa je, da je materijo sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev pred uveljavitvijo ZSICT predhodno urejal Zakon o sodiščih, ki je v 95. členu7 vseboval enako določbo, kot je sedaj v prvem odstavku 44. člena ZSICT, in sicer tako v letu 2012, ko naj bi bilo domnevno kaznivo dejanje storjeno, kot leta 2016, ko je bila vložena obtožnica. Tako je zmotno prepričanje tožnika, da ZSICT velja retroaktivno, saj je navedena pravna norma v času domnevne storitve kaznivega dejanja tožnika že obstajala, in sicer v enaki vsebini kot sedaj. Tožnik pa je glede na obstoj navedene določbe lahko razumno predvidel, da bo njegova obtožba avtomatično pripeljala do odvzema njegovega dovoljenja. V konkretnem primeru gre pri izdani odločbi za upravni ukrep, ki nima kaznovalne narave, saj je povezan z izpolnjevanjem v zakonu določenega javnopravnega pogoja za opravljanje funkcije upravitelja, zato tudi ni določen v predpisu s področja kazenskega prava.

21. Uvedba kazenskega postopka ne predstavlja predhodnega vprašanja v konkretni zadevi, kot to zmotno meni tožnik, zato ni podlage za prekinitev konkretnega postopka. Uvedba kazenskega postopka predstavlja namreč enega izmed pogojev za izrek ukrepa začasne prepovedi opravljanja dela sodnega izvedenstva, kot to izhaja iz same določbe 44. člena ZSICT.

22. Glede navedb o posegu v ustavno zagotovljeno pravico do socialne varnosti in pravice do opravljanja dela, je poudariti, da ZSICT kot specialen zakon, ki naslavlja točno določeno skupino naslovnikov s posebnimi zakonskimi pooblastili, ki pa jim suspenz ne preprečuje hkratnega opravljanja drugega dela s področja njihovih znanj in kvalifikacij. Iz navedb tožene stranke v vlogah, ki jih tožnik ni prerekal, zato se štejejo navedena dejstva za priznana (v skladu z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1), namreč izhaja, da je tožnik direktor družbe B., d.o.o. in tako lahko tožnik po prepričanju sodišča dohodke še naprej pridobiva na tej podlagi. Opravljanje dela sodnega izvedenstva pa ni poklic, ampak dodaten vir pridobivanja dohodka. Ukrep začasne prepovedi opravljanja dela sodnega izvedenca je bil tožniku izrečen zaradi začasno omajanega zaupanja v njegovo lastnost opravljati delo sodnega izvedenca na način, h kateremu se je zavezal ob pridobitvi dovoljenja. Izrečeni ukrep res posega v tožnikovo pravico do dela, vendar ne kot kazenska sankcija zaradi tožnikove subjektivne krivdne odgovornosti za očitano kaznivo dejanje, ampak kot posledica predpisanega posebnega pogoja za opravljanje funkcije sodnega izvedenca v javnem interesu in z njim povezanega dvoma v njegovo izpolnjevanje.

23. Glede na navedeno je ugotoviti, da je odločitev tožene stranke pravilna, zakonita in ustavna, izpodbijan akt pa ni ničen, kot zmotno navaja tožnik, pri čemer svoje navedbe v tem delu v ničemer ne konkretizira.

24. Po navedenem je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

25. Izrek o stroških je odpadel, saj jih nobena stranka na naroku ni priglasila.

1 Ministrstvo za pravosodje opravlja naloge na področjih organizacije in statusa sodišč, državnega tožilstva, državnega pravobranilstva, ustavnega sodišča in varuha človekovih pravic, nadzora nad poslovanjem državnega tožilstva in državnega pravobranilstva ter druge vrste z zakonom določenih pravosodnih nadzorov, civilnega in kaznovalnega prava, sistemskega urejanja omejevanja korupcije, sodnih postopkov, alternativnega reševanja sporov, pravosodne uprave, odvetništva, notariata, izvrševanja kazenskih sankcij, varstva osebnih podatkov, mednarodne pravne pomoči in mednarodnega pravosodnega sodelovanja v civilnih in kazenskih zadevah, usmerjanja ministrstev glede izvrševanja sodb mednarodnih sodišč, preučevanja in načrtovanja uveljavljanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin, e-pravosodja ter naloge na področju načrtovanja in koordiniranja prostorskih potreb pravosodnih organov in vodenje investicij za potrebe teh organov. 2 Ta določa, da se v disciplinskem postopku smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če ta zakon ne določa drugače. 3 Tako tudi v sodbi U 823/2019-18 z dne 20. 11. 2019, navedeno pa izhaja tudi iz določb 1. in 3. člena ZUP, po katerem postopajo upravni in drugi državni organi, ko odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov. ZUP se namreč uporablja tudi na področjih, kjer je predpisan poseben upravni postopek in se po ZUP postopa v vseh vprašanjih, ki niso urejena s posebnim zakonom (t.i. subsidiarna uporaba ZUP). 4 Prvi odstavek 275. člena v povezavi s šestim odstavkom 25. člena Zakona o kazenskem postopku. 5 Člen 224 Zakona o pravdnem postopku, ki se glede na določbo 22. člena ZUS-1 uporablja v upravnem sporu, v kolikor ta zakon ne določa drugače. 6 Zakon o kazenskem postopku v 22. členu določa, da če je predpisano, da ima uvedba kazenskega postopka za posledico omejitev posameznih pravic in zakon ne določa česa drugega, nastanejo te posledice s pravnomočnostjo obtožnice. 7 Člen 95 Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 45/95, 26/99 - ZPP, 38/99, 28/00, 26/01 - PZ, 56/02 - ZJU, 67/02, 16/04 - ZZZDR-C, 73/04, 72/05, 49/06 - ZVPSBNO, 127/06, 67/07, 45/08, 96/09, 86/10 - ZJNepS, 33/11) je namreč določal, da (1) če je zoper sodnega izvedenca, sodnega cenilca oziroma sodnega tolmača uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in za katero je mogoče izreči kazen zapora več kot dve leti, minister, pristojen za pravosodje, sodnemu izvedencu, sodnemu cenilcu oziroma sodnemu tolmaču začasno prepove opravljati delo iz 84. člena tega zakona. (2) Začasna prepoved traja do pravnomočnosti odločbe, s katero se konča kazenski postopek. (3) Zoper odločbo o začasni prepovedi opravljanja dela je dovoljeno sprožiti upravni spor v osmih dneh od njene vročitve.