Jedro

Za priznanje azila po 2. oz. 3. odstavku 1. člena ZAzil morajo biti izpolnjeni pogoji iz teh določb, pri čemer je treba ugotavljati tako objektivne kot subjektivne okoliščine. Subjektivne okoliščine za priznanje azila mora verodostojno izkazati prosilec. Če ta ne izkaže utemeljenega subjektivnega strahu pred preganjanjem, to je sistematično in trajno kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, mu azila ni mogoče priznati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.7.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, ker za priznanaje azila niso izpolnjeni pogoji iz 2. oziroma 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/03), in določila, da mora Republiko Slovenijo zapustiti v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka.

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka. Povzelo in pojasnilo je vsebino določb 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil ter določbe 1. odstavka 35. člena ZAzil. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka sledila napotkom prvostopnega sodišča, danim v sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2135/2003-11 z dne 24.12.2003, s katero je bila odpravljena odločba tožene stranke z dne 4.11.2003. Tožena stranka je tožniku dala v skladu z 2. odstavkom 24. člena ZAzil možnost, da izčrpno predstavi, pojasni ter dokaže vse okoliščine, pomembne za odločitev. V zvezi z njegovimi navedbami je po uradni dolžnosti ugotavljala, preverjala in upoštevala vsa dejstva in okoliščine v smislu 5. odstavka 24. člena ZAzil. Odločbo je izdala po celoviti proučitvi vseh okoliščin in dejstev, ki jih je navajal tožnik (6. odstavek 24. člena ZAzil). Na podlagi tožnikovih izjav, danih na zaslišanju 14.9.2003, tudi po presoji prvostopnega soidšča ni mogoče utemeljeno sklepati, da bi pri njem lahko obstajal utemeljen strah pred preganjanjem zaradi njegove narodnostne in verske pripadnosti, saj ni navedel nobenih takih dejanj, ki bi glede na ustaljeni pravni standard pomenila preganjanje kot trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Na tožnika se poročilo Informacijsko - dokumentacijskega centra pri Sektorju za azil z naslovom Vračanje Hrvatov katolikov v Bosno in Hercegovino z dne 5.7.2005, ne nanaša, saj ni begunec ali razseljena oseba, pač pa je povratnik iz Zvezne Republike Nemčije, od koder se je po lastnih navedbah po večletnem bivanju vrnil v letu 2000, ker mu je poteklo delovno dovoljenje. Zato se ne more uspešno sklicevati na kriterije, ki se uporabljajo pri vračanju prič vojnih zločinov, ki pričajo pred sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije ter pri močno travmatiziranih posameznikih zaradi vojnih razmer. Kot neutemeljene je zavrnilo tožbene ugovore, da naj bi tožena stranka dodatno ugotavljala, kaj konkretno bi za tožnika pomenila njegova vrnitev v izvorno državo, saj je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da pri tožniku razlogi za priznanje azila niso podani.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi pritožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne pristojnemu organu v nov postopek. Navaja, da tožena stranka ni sledila napotilom sodišča iz njegove prve sodbe z dne 24.12.2003, temveč je ponovno odločila na podlagi splošne ocene stanja v izvorni državi tožnika, ne da bi opredelila stanje v povezavi s konkretnim položajem tožnika, katerega vračanje v izvorno državo v danem trenutku ne bi bilo skladno z načelom o nevračanju. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ponovno ugotavlja, da ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bil izpostavljen nečloveškemu in nehumanemu ravnanju s strani oblasti. On pa je navedel, da je bil napaden s strani muslimanskih posameznikov ter da je primere napadov prijavil policiji, ki so celo osumili nekatere ljudi, vendar niso ukrepali. Ne drži torej trditev, da je policija nudila pomoč v obliki nočnih obhodov, saj je policija le obljubila te vrste pomoči. Da teh obhodov ni opravila, je tožnik izjavil že na zaslišanju 17.9.2003. Ne vzdrži niti navedba tožene stranke, da so oblasti v tožnikovi izvorni državi učinkovite, saj tožnika niso mogle zaščititi. Ne drži niti navedba tožene stranke, da je izjavil, da je v izvorni državi prebival v Centru za tujce. Izjavil je, da je bil nastanjen v Centru za begunce, ki jih je v Z. več, kar izhaja tudi iz podatkov, dostopnih preko interneta. Splošni podatek, da se situacija v Bosni in Hercegovini umirja, še ne izključuje njegovih navedb o maltretiranju s strani muslimanov, še posebej, ker je bil edini Hrvat v tem centru. Tudi navedbe o vračanju manjšinskih pripadnikov v K., so presplošne. Z ničemer namreč ni potrjeno, da bi bila vrnitev varna tudi za tožnika. Najbližja policijska postaja je od tožnikovega bivališča oddaljena 12 km, mednarodna policija pa kar 70 km, iz česar izhaja, da zaščita v njegovem primeru ne more biti učinkovita oziroma bi bila pomoč v vsakem primeru prepozna. Tožena stranka ni upoštevala določbe 4. odstavka 24. člena ZAzil in ni odločila po proučitvi vseh razpoložljivih dejstev in okoliščin, saj je odločala na podlagi napačno povzetih tožnikovih izjav z zaslišanja. Ima hude psihološke težave, kar izhaja tudi iz njegovih izjav iz zaslišanja. Te težave so posledica travmatičnih doživetij iz izvorne države, zato je odločitev tožene stranke, da ne spada v kategorijo travmatiziranih posameznikov, najmanj preuranjena. Zato bi morala tožena stranka postaviti izvedenca, ne pa sama ocenjevati psihičnega stanja prosilca. Prvostopno sodišče pa se do navedenega očitka sploh ni opredelilo. Neutemeljena so tudi navajanja, da so mu bila v izvorni državi dana na voljo zdravstvena pomoč zgolj na podlagi dejstva, da v izvorni državi deluje nevladna organizacija in to v treh krajih nudi pomoč žrtvam. Vse to pa izkazuje utemeljen tožnikov strah, da bo ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen slabemu, nečloveškemu, ponižujočemu ravnanju, oziroma bo ogrožena njegova osebna varnost. Tožena stranka tudi ni sledila prvi sodbi prvostopnega sodišča z dne 24.12.2003, saj ni navedla dejstev in razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev. Ugotovila je splošno izboljšanje stanja v Bosni in Hercegovini, ni pa utemeljila, na podlagi katerih dejstev sklepa, da bi bila vrnitev konkretno za prosilca varna. Sklicuje se tudi na načelo o nevračanju.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Na podlagi določb 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče odločilo pravilno in zakonito, ko je potrdilo odločitev tožene stranke, ki je za tožnika pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji, da bi se mu priznal azil v Republiki Sloveniji.

Objektivne razmere v Bosni in Hercegovini in še posebej na območju Z. in K., od koder je po lastnih navedbah prišel tožnik v Slovenijo, je tožena stranka tudi po presoji pritožbenga sodišča pravilno in popolno ugotovila na podlagi poročila Ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah v Bosni in Hercegovini iz februarja 2005, poročila Informacijsko-dokumentacijskega centra z dne 5.7.2005, v katerem je predstavljen položaj Hrvatov v Bosni in Hercegovini, Poročila Zveznega urada za statistiko Bosne in Hercegovine ter drugih, v odločbi tožene stranke navedenih informacij, ter na podlagi teh poročil in informacij pravilno sklepala, da so na območju Z. in K. Hrvati druga največja nacionalna skupina, da iz poročlil ne izhajajo kakršnikoli konflikti večinskega muslimanskega prebivalstva do Hrvatov katoliške vere. Objektivne okoliščine torej ne kažejo na potrebo po priznanju azila.

Glede subjektivnih okoliščin pa sta tako tožena stranka kot tudi prvostopno sodišče pravilno povzela tožnikovo izjavo na zaslišanju, da zaradi svoje narodnosti ali veroizpovedi ni imel nobenih problemov z oblastmi oziroma s policijo, da so mu grozili in ga pretepli zakrinkani posamezniki, za katere ni mogel z gotovostjo trditi, da so bili muslimani in tudi ne, da so mu grozili zaradi nacionalnosti ali vere, temveč so mu predvsem očitali njegovo nesodelovanje v vojni v Bosni in Hercegovini. Glede na take tožnikove izjave in po presoji vseh okoliščin primera sta po presoji pritožbenga sodišča tožena stranka in prvostopno sodišče utemeljeno sklenila, da nadlegovanja neznanih zamaskiranih oseb, ki naj bi se dogajalo tožniku, ni mogoče šteti za preganjanje v smislu pravnega standarda, ki se je uveljavil v upravnosodni praksi na podlagi knjige Zakon o statusu begunca, avtorja Jamesa C. Hathaway-a. Tožniku namreč niso bile trajno in sistematično kršene osnovne človekove pravice zaradi pomanjkanja zaščite države. To, kar zatrjuje tožnik, pa so le osamljeni primeri krivic, ki bi jih lokalna policija, ki ji pomaga tudi policijska misija Evropske unije, glede na prej navedena poročila lahko preprečili oziroma tožnika pred nadaljnjimi takimi dejanji ustrezno zaščitili. Da tožnikov subjektivni strah pred preganjanjem ni utemeljen, izhaja tudi iz njegovih zatrjevanj, da je bil dve leti ogrožen, in da je šele po dveh letih zapustil izvorno državo.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje humanitarnega azila. Po poročilu Vračanje Hrvatov katolikov v Bosno in Hercegovino z dne 5.7.2005, spadajo v kategorijo oseb, ki potrebujejo posebno pozornost pri odločanju o njihovih nadaljnjih potrebah po mednarodni zaščiti, priče vojnih zločinov in močno travmatizirani posamezniki. To pa tožnik ni. Sicer zatrjuje, da je travmatizirana osebnost, vendar v zaslišanju sam navaja, da je do njegovih nevropsihiatričnih motenj in slabega zdravstvenega stanja prišlo v Republiki Sloveniji, oziroma od kar je nastanjen v azilnem domu. Šele v pritožbi zatrjuje, da je to stanje posledica dogodkov v izvorni državi. Tudi, če bi bilo to res, na drugačno odločitev v stvari ne bi moglo vplivati. Močno travmatizirani posamezniki, ki so potrebni mednarodne zaščite, so po navedeni informaciji osebe, ki so hude psihične težave utrpele kot žrtve vojne na območju Bosne in Hercegovine. Tožnik pa v času vojne na območju Bosne in Hercegovine ni prebival, saj je bil po lastnih navedbah odsoten iz izvorne države neprekinjeno od leta 1984 do leta 2000. Tožnikove navedbe, da je v izvorni državi živel v nemogočih razmerah, pa ne zadoščajo za pridobitev statusa begunca. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče meni, da tožnikov subjektivni strah pred preganjanjem ni v zadostni meri konkretiziran, da bi mu bilo mogoče priznati humanitarni azil po 3. odstavku 1. člena ZAzil. V obravnavanem primeru pa po presoji pritožbenega sodišča zaradi vrnitve tožnika v izvorno državo ne bo kršeno niti načelo o nevračanju. To načelo je v skladu z mednarodnimi pogodbami vsebovano v 6. členu ZAzil. Tožnik namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazal, da bi bila z vrnitvijo v izvorno državo ogroženo njegovo življenje ali svoboda, prav tako ni izkazal, da bi bil lahko izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Iz poročil, ki jih je natančno navedla tožena stranka, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja, da bi bile v tožnikovi izvorni državi takšne okoliščine, ki bi dopuščale ogrožanje njegovega življenja oziroma svobode oziroma omogočale, da bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju in jih oblasti oziroma mednarodne sile v tej državi ne bi bile sposobne preprečiti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.