Jedro

V skladu s prvim odstavkom 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) ima Zavod pravico zahtevati, da škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Delodajalec je v regresni pravdi Zavoda za povrnitev stroškov zdravljenja poškodovanega delavca ne more rešiti svoje obveznosti z uveljavljanjem ugovora soprispevka (svojega) poškodovanega delavca.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem obsodilnem delu (I. točka izreka) ter v odločitvi o pravdnih stroških (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan tožniku v roku 15 dni plačati 17.946,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2007 dalje do plačila (I. točka izreka) ter mu povrniti 358,94 EUR pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo obresti pred 19. 9. 2007 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo (III. točka izreka, ki ni predmet pritožbene graje).

2. Zoper tako prvostopno odločitev, smiselno zoper njen obsodilni del, se po svojih pooblaščenkah pravočasno pritožuje toženec. V pritožbi z dne 15. 1. 2013 uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti. V okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožnik graja nepravilnost prvostopnega zaključka, da je do nezgode prišlo na lesenem fasadnem odru, ki je bil že postavljen in uporabljan za delo. V konkretnem primeru naj bi se namreč gradbeni oder šele postavljal in je ob nezgodi poškodovani delavec, sicer kot gradbeni delovodja zadolžen za koordinacijo, nadzor in izvajanje varstva pri delu, šele pregledoval, ali je postavitev odra dobra in pravilna. Pritožnik izpostavlja, da nobena od ob dogodku prisotnih prič ni izpovedala, da naj bi bil oder že v uporabi ali da bi se na njem delo že opravljalo, sicer pa naj bi sodišče prve stopnje njihove izpovedbe interpretiralo nepravilno. Prvostopno sodišče bi moralo po mnenju pritožnika presojati morebitne nepravilnosti ravnanja toženca v fazi, ko se je oder šele postavljal. Poleg tega ni pravilno ovrednotilo vloge in položaja poškodovanega delavca kot gradbenega delovodje, zadolženega za opravljanje različnih del pri vodenju delovišča (tudi za skrb za varno delo), in njegovega ravnanja v odnosu do toženca. Vse navedeno po prepričanju pritožnika ne more utemeljevati zgolj notranjega regresnega razmerja s tožencem, s čimer pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Priglaša stroške te pritožbe.

3. Tudi v pritožbi z dne 17. 1. 2013 toženec prvostopni sodbi (njenemu obsodilnemu delu) očita zagrešitev vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se s prvostopnim stališčem, da je za padec delavca kriv toženec. Prvostopna odločitev je namreč oprta na mnenje izvedenca s področja varstva pri delu, čeprav je ta po prepričanju pritožnika z dokazno presojo izvedenih dokazov prekoračil svoja pooblastila, zaradi česar je njegovo mnenje neuporabljivo. Poleg tega je izvedenec opozoril na pomanjkljivo dokumentacijo v sodnem spisu, za pridobitev katere bi moralo po prepričanju pritožnika poskrbeti prvostopno sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva, s čimer pritožnik sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev procesnih pravil. Nadalje izpostavlja, da s postavitvijo lesenega odra toženec ni kršil predpisov iz varstva pri delu, saj je le-ta v skladu z Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS št. 3/2002, v nadaljevanju Uredba) dovoljen. V okviru smiselnega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja izpostavlja, da se je oder v času nezgode delavca toženca šele postavljal. Za pravilno razjasnitev dejanskega stanja bi moralo sodišče prve stopnje poškodovanega delavca neposredno zaslišati in ne zgolj upoštevati njegove pisne izjave, pridobljene za potrebe inšpekcijskega postopka. Ne strinja se s stališčem prvostopnega sodišča, da sta bili izpovedbi ob nesreči prisotnih delavcev neprepričljivi, saj sta oba potrdila, da sta delala na postavitvi odra. Toženec nadalje našteva očitane mu kršitve in opustitve ukrepov varstva pri delu, ki pa po njegovem mnenju naj ne bi bile v vzročni zvezi s padcem poškodovanca. Ponovno izpostavlja, da je z delovnega odra padel delavec, ki je bil pri tožencu zadolžen za skrb za varno delo in spoštovanje predpisov s področja zdravja in varstva pri delu na gradbišču. Gre za opustitev dolžnosti opravljanja dela samega poškodovanca, zato toženec po svojem prepričanju za njegove opustitve ne more odškodninsko odgovarjati ne delavcu ne tožniku. Predlaga razveljavitev (izpodbijanega dela) prvostopne sodbe ter priglaša stroške te pritožbe.

4. V odgovoru na pritožbi se tožnik zavzema za njuno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 480. členom istega zakona ter v okviru v pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev procesnih določb. Šele v pritožbi uveljavljana opustitev materialnega procesnega vodstva pa je v skladu z 286.b členom ZPP neupoštevna. V okviru zatrjevanj pravdnih strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

7. Neutemeljena je pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki jo pritožnik očita prvostopnemu zaključku, da je do poškodbe delavca toženca prišlo v času, ko je bil gradbeni oder že dokončan in so delavci pričeli z delom. Opisani zaključek je sodišče prve stopnje utemeljilo na uradnem poročilu inšpektorja RS za delo (A2) ter njegovi izpovedbi, da so bili ob ogledu kraja nezgode na odru že zidaki, v povezavi z izpovedbo zakonitega zastopnika toženca, da se po nezgodi tistega dne na odru ni več zidalo. Da je bil oder že dokončan, je pravilno razbralo tudi iz izjave poškodovanca, da se je povzpel na gradbeni oder, ki je bil narejen po vseh predpisih iz varstva pri delu (B3) (kot vse izhaja iz obrazložitve prvostopne sodbe v točki 17). Pravilnosti takega prvostopnega zaključka ne moreta omajati v pritožbi izpostavljeni izpovedbi dveh delavcev toženca, da sta v času nezgode delala na postavitvi odra. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo neskladje omenjenih izpovedb o tem, kaj naj bi se takrat na odru še delalo. Sicer pa je obema skupno, da zatrjujeta zgolj posamezna zaključna dela na samem gradbenem odru. Tudi v kolikor bi bila le-ta na odru še izvajana, slednje nima nobenega vpliva na pravilnost prvostopnega zaključka, da je bil tak oder (kljub ugotovljenim pomanjkljivostim – kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju) že uporabljan, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi že zgoraj navedenih dokazov. Slediti tudi ni mogoče pavšalni pritožbeni graji, da naj bi bile izpovedbe ob dogodku prisotnih prič v izpodbijani sodbi interpretirane nepravilno. Pritožnik v pritožbi sicer utemeljeno izpostavlja, da bi k razjasnitvi dejanskega stanja lahko pripomoglo neposredno zaslišanje poškodovanega delavca, ob tem pa spregleda, da izvedbe tega dokaza nobena od pravdnih strank v postopku na prvi stopnji niti ni predlagala, zato ga sodišče prve stopnje v skladu z razpravnim načelom (prvi odstavek 7. člena ZPP) ni moglo izvesti.

8. Po že zgoraj obrazloženem je sodišče prve stopnje tudi po presoji sodišča druge stopnje izhajalo iz pravilnega dejanskega izhodišča, da je bil gradbeni oder, s katerega je delavec toženca padel in se poškodoval, v času nezgode že postavljen in uporabljan za delo, ter nadalje povsem utemeljeno ugotavljalo, ali so bili s tem kršeni ukrepi varstva pri delu, kot je to zatrjeval tožnik. Pri tem si je pomagalo z mnenjem izvedenca za varstvo pri delu, ki mu pritožba sicer utemeljeno očita prekoračitev pooblastil izvedenca v delu, v katerem je izvedenec ocenjeval dokaze. Vendar navedeno še ne pomeni, da je mnenje kot celota neuporabljivo, za kar se (pa še to šele v pritožbi – 286. b člen ZPP) neutemeljeno zavzema pritožnik. Sodišče prve stopnje je namreč izvedensko mnenje pravilno uporabilo zgolj za pomoč pri odgovoru na izvedencu zastavljena vprašanja, za razjasnitev katerih je v skladu z določili ZPP (243. člen) pomoč izvedenca sodišču tudi predvidena (konkretno: ali so bili pri organizaciji dela na gradbišču izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu, ki jih je bil dolžan zagotoviti toženec). Oceno izvedenih dokazov, tudi v zvezi z vprašanjem dokončanosti gradbenega odra, pa je prvostopno sodišče pravilno sprejelo samo, kot je bilo že obrazloženo zgoraj.

9. S pomočjo strokovnega znanja izvedenca (katerega mnenje je tožnik sprejel, toženčeva graja pa se je pretežno osredotočila na njegovo dejansko izhodišče, da je bil gradbeni oder že postavljen) je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo številne kršitve ukrepov varstva pri delu, ki jih je zagrešil toženec, ter jih podrobneje opisalo v 14. točki obrazložitve svoje odločitve, kar sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema. V zvezi s pritožbeno grajo, da naj očitane kršitve ukrepov varstva pri delu ne bi bile v vzročni zvezi s padcem in poškodbo toženčevega delavca, pa je dodati, da bi to morebiti še utegnilo veljati za v nasprotju z varnostnim načrtom za to gradbišče uporabljeni material za izdelavo odra, ne pa za ostale prav tako ugotovljene kršitve pravil varstva pri delu (pomanjkljiva varnostna ograja, pomanjkljiv pod odra neprimerne širine, nezavarovan del odra, namenjen za dostavo materialov na odru, nenazadnje pa tudi izdelava odra brez predhodno izdelanega načrta, v katerem bi se lahko omenjene pomanjkljivosti odra še pred njegovo dejansko izdelavo odpravile). Po presoji sodišča druge stopnje ni mogoče slediti stališču pritožbe, da naj bi bil vzrok za padec poškodovanca v tem, da je obšel delavca na pohodni površini. Gre za povsem običajno in normalno ravnanje delavca, ki ob pravilno in v skladu z ukrepi varstva pri delu izdelanem gradbenem odru ne bi smelo imeti za posledico padca in poškodbe delavca.

10. V okviru smiselne pritožbene graje zmotne uporabe materialnega prava pritožnik v obeh svojih pritožbah izpostavlja, da je z delovnega odra padel delovodja, torej delavec, ki je bil pri tožencu zadolžen za skrb za varno delo in spoštovanje predpisov s področja zdravja in varstva pri delu na gradbišču. Po mnenju pritožbe gre za opustitev dolžnosti opravljanja dela samega poškodovanca, zato toženec za njegove opustitve ne more odškodninsko odgovarjati ne delavcu ne tožniku. Takemu pravnemu naziranju sodišče druge stopnje ne more pritrditi. V skladu s prvim odstavkom 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) ima Zavod pravico zahtevati, da škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Po prvem odstavku 86. člena ZZVZZ ima Zavod pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe; za škodo, ki jo v takem primeru povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, je odgovoren delodajalec (drugi odstavek 86. člena ZZVZZ). Iz navedenih zakonskih določil po mnenju sodišča druge stopnje sledi, da se toženi delodajalec v regresni pravdi Zavoda za povrnitev stroškov zdravljenja poškodovanega delavca ne more rešiti svoje obveznosti z uveljavljanjem ugovora soprispevka (svojega) poškodovanega delavca. Tudi za ravnanje slednjega namreč v skladu z izrecnim zakonskim določilom (drugi odstavek 86. člena ZZVZZ) odgovarja delodajalec. V pritožbi grajano stališče sodišča prve stopnje (15. točka obrazložitve prvostopne sodbe) je po vsem obrazloženem po presoji sodišča druge stopnje pravilno, tako pa je tudi večinsko stališče sodne prakse. Ob tem je dodati, da bo navedeno pravno vprašanje v prihodnje predmet revizijskega preizkusa (Sklep III DOR 63/2011).

11. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožb toženca ter potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 353. členu ZPP.

12. Toženec s pritožbama ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Tožnik pa krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, ki za odločitev o pritožbi niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona).