Jedro

V obravnavanem primeru ima odločitev tožene stranke, da tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrže iz razloga po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP, ker je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno, zanj tudi povsem enake posledice, kot bi jih imela odločitev, da se prošnja zavrže iz razloga, ker se že na podlagi samega zakona brezplačna pravna pomoč v upravnih sporih zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči ne dodeli.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim upravnim aktom, sklepom pristojnega organa za brezplačno pravno pomoč opr. št. Bpp 68/2016 z dne 5. 4. 2016, je predsednica Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: tožena stranka) prošnjo tožnika za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči (BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na prvi stopnji za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani št. Bpp 283/2015-4 z dne 21. 1. 2016 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka zavrgla.

2. Iz obrazložitve je med drugim razvidno, da je tožena stranka izpodbijani sklep izdala na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se v postopku dodeljevanja BPP uporablja na podlagi drugega ostavka 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Organ je s sklepom zavrgel zahtevo tožeče stranke, da se ji dodeli BPP, saj je ugotovil, da se je o isti upravni zadevi že vodil upravni postopek, v katerem je bil tudi že izdan sklep o zavrženju vloge tožeče stranke pod opr. št. Bpp 34/2016-2 z dne 25. 2. 2016. 3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v pravočasni tožbi navaja, da protestira zoper odločbo in ravnanje Upravnega sodišča RS. Prosi, da se mu dodeli BPP, da se upravni spor pravilno pravno popravi. Toženi stranki očita kršitev Ustave Republike Slovenije in Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju: EKČP). Obenem prosi za oprostitev plačila sodnih tak in hkrati vlaga še prošnjo za brezplačno pravno pomoč v tem upravnem sporu.

4. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožena stranka je v konkretnem primeru odločala na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, na podlagi katere organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti; enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na podlagi katere se opira zahtevek, ni spremenilo. Po določbi 2. odstavka 129.člena ZUP organ lahko zavrže zahtevo tudi kadarkoli med postopkom do izdaje odločbe, če so podani razlogi iz prejšnjega odstavka tega člena.

7. V konkretnem primeru je organ z izpodbijano odločbo zavrgel tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani št. Bpp 283/2015-4 z dne 21. 1. 2016, ko je ugotovil, da je bil o isti upravni zadevi dne 25. 2. 2016 že izdan sklep opr. št. Bpp 34/2016-2 o zavrženju vloge tožeče stranke na podlagi 5. alineje 8. člena ZBPP (zaradi veriženja prošenj).

8. V konkretnem primeru sodišče ugotavlja, da je tožena stranka za izdajo izpodbijanega sklepa imela pravno podlago v zgoraj citirani določbi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, dodatno pa tudi na podlagi 2. odstavka 129. člena ZUP ob uporabi določbe 5. alineje 8. člena ZBPP v zvezi s 37. členom ZBPP ter je pravilno prošnjo tožnika zavrglo kot nedovoljeno, saj je tožnik v postopku za dodelitev BPP vodenim pod opr. št. Bpp 68/2016, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, želel dodelitev BPP za izpodbijanje odločbe, ki jo je pristojni upravni organ izdal v postopku odločanja o dodelitvi BPP - za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper predhodno odločbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. Bpp 283/2015-4 z dne 21. 1. 2016 o zavrnitvi prošnje za dodelitev BPP.

9. Po povedanem je sodišče tožnikovo tožbo, na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63.člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zavrnilo. Ta zakonska določba sodišču namreč dopušča, da tožbo zavrne kot neutemeljeno v primeru, če ugotovi, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih (oziroma dodatnih) razlogov, kot so (deloma sicer pravilno) navedeni v izpodbijanem upravnem aktu, te razloge pa navede v sodbi. V obravnavanem primeru ima odločitev tožene stranke, da tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrže zgolj iz razloga po 4. točki 1. odstavka 129.člena ZUP, ker je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno, zanj tudi povsem enake posledice, kot bi jih imela odločitev, da se prošnja zavrže iz razloga, ker se že na podlagi samega zakona, BPP v upravnih sporih zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči ne dodeli.

10. Sodišče kot pavšalne in neutemeljene zavrača tudi tožbene ugovore, da naj bi organ za BPP kršil Ustavo RS in EKČP, kar je sodišče v številnih upravnih sporih že pojasnilo tožniku.

11. Sodišče še pojasnjuje, da se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v postopku za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača, zato sodišče v tovrstnih postopkih posebej ne odloča o predlogih za oprostitev plačila sodnih taks. Prošnja za brezplačno pravno pomoč v tem upravnem sporu pa je stvar posebnega postopka.