Jedro

S tem, ko tožena stranka tožnici ni predložila pogodbe o zaposlitvi, ji ni dala možnosti preveriti zakonitosti in pravilnosti prehoda, zlasti še, ali so ji pri novem delodajalcu zagotovljene vse tiste pravice, ki jih ji zagotavljalo SKPG, sporazum o prevzemu delavcev oziroma dokončen sklep o prehodu. Vseh ravnanj tožnice, ki so bila usmerjena zgolj v to, da se spoštuje predpisan postopek, zato ni mogoče razumeti kot odklonitev zaposlitve pri toženi stranki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici "izstaviti" pogodbo o zaposlitvi in jo od 1. 7. 2001 dalje razporediti na delovno mesto čistilke, jo takoj pozvati na delo ter ji priznati in izplačati vse pravice iz dela od 1. 7. 2001 do dejanskega nastopa dela. Sodišče je ugotovilo, da je bil med prejšnjim delodajalcem tožnice in toženo stranko, sklenjen sporazum o prevzemu delavcev, po katerem tožnica sklene delovno razmerje s toženo stranko dne 1. 7. 2001 in da tožnica ni odklonila zaposlitve pri toženi stranki. Po presoji sodišča je bil razlog za odklonitev sklenitve delovnega razmerja užaljenost direktorja tožene stranke, ker se mu tožnica ni hotela opravičiti za odsotnost s sestankov glede prevzema.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dokazno oceno in pravno presojo prvostopnega sodišča, da tožnica ni odklonila dela pri toženi stranki. Tožena stranka ni niti zatrjevala niti izkazala, da bi tožnici ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi, kot je to določeno v tretjem odstavku 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in da bi tožnica podpis take pogodbe odklonila. Tudi dejstvo, da se tožnica ni odzvala na vabilo na razgovor dne 19. 6. 2001, ne kaže na odklonitev zaposlitve, saj je tožnica le predlagala, da se z razgovorom počaka, ker sklep njenega prejšnjega delodajalca o prehodu še ni postal dokončen.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo v tretjem odstavku 15. člena ne zavezuje delodajalca prevzemnika, da mora prevzetemu delavcu ponuditi pogodbo o zaposlitvi v podpis, temveč, da mora s prevzetim delavcem skleniti pogodbo o zaposlitvi v skladu s sklepom o prevzemu. Tožena stranka res ni ponudila pogodbe o zaposlitvi v podpis, kar pa ne pomeni, da ji ni ponudila zaposlitve. Tožnica sicer ni izrecno izjavila da zavrača ali odklanja zaposlitev pri toženi stranki, s svojim obnašanjem in ravnanjem pa je dala nedvomno vedeti, da zaposlitev odklanja. Če zaposlitve ne bi odklanjala, bi tako kot drugi dve prevzeti delavki odšla v kadrovsko službo, podpisala pogodbo o zaposlitvi in začela delati.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožena stranka ne uveljavlja.

Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Odločilna dejanska okoliščina, pomembna za odločitev, tudi po navedbah tožene stranke same v reviziji, sploh ni sporna: tožena stranka tožnici ni ponudila v podpis pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se po nepotrebnem sklicuje na domnevno razliko med ponudbo zaposlitve in ponudbo pogodbe o zaposlitvi v podpis. Med toženo stranko in prejšnjim delodajalcem tožnice je bil sklenjen sporazum o prevzemu delavcev na podlagi 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97 in nasl. - SKPG). Glede na to toženi stranki ni bilo treba tožnici ponujati zaposlitve, temveč bi morala kot novi delodajalec z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi. To pa pomeni, da bi ji morala ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi, ki bi morala biti skladna z dokončnim sklepom o prehodu (tretji odstavek 15. člena SKPG).

Delavec mora imeti v primeru prevzema k drugemu delodajalcu pravico do odločitve, ali so za tak prehod izpolnjeni pogoji, ki jih na podlagi 15. člena ZTPDR predpisuje 15. člen SKPG. To pa pomeni, da mora biti med obema delodajalcem sklenjen zakonit sporazum, da je delavcu vročen dokončen sklep njegovega dotedanjega delodajalca o prehodu k novemu delodajalcu in da je delavcu predložena v podpis pogodba o zaposlitvi. S tem, ko tožena stranka tožnici ni predložila pogodbe o zaposlitvi, ji ni dala možnosti preveriti zakonitosti in pravilnosti prehoda, zlasti še, ali so ji pri novem delodajalcu zagotovljene vse tiste pravice, ki jih ji zagotavljalo SKPG, sporazum o prevzemu delavcev oziroma dokončen sklep o prehodu. Vseh ravnanj tožnice, ki so bila usmerjena zgolj v to, da se spoštuje predpisan postopek, zato ni mogoče razumeti kot odklonitev zaposlitve pri toženi stranki. Podpisa pogodbe o zaposlitvi pa niti ni mogla odkloniti, saj ji tožena stranka take pogodbe ni ponudila v podpis. Ker je bilo glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje, materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (378. člen ZPP).