Jedro

Pri plačilu odškodnine iz obveznega avtomobilskega zavarovanja ima zavarovalnica proti oškodovancu iste ugovore kot zavarovanec (voznik) in jih je dolžna uveljaviti. Če jih ni, je odškodnino neutemeljeno plačala. Dokazno breme zavarovančeve (voznikove) odškodninske odgovornosti je na strani zavarovalnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroke pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke – zavarovalnice - za plačilo zneska v višini 6.503,10 € z obrestmi. Gre za povrnitev odškodnine, ki jo je tožeča stranka oškodovanki izplačala iz obveznega avtomobilskega zavarovanja vozila, ki ga je upravljal toženec. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da tožeča stranka ni dokazala, da je toženec s kršitvijo prometnih predpisov povzročil škodo.

Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno. Navaja, da je toženec izgubil zavarovalne pravice, ker je zapustil kraj prometne nesreče in se s tem izognil preizkusu alkoholiziranosti. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno presodilo pravila o dokaznem bremenu. Sklicuje sta na 1. odstavek 3. čl. AO pogojev, ki za tak primer predpisuje domnevo alkoholiziranosti in dokazno breme nealkoholiziranosti prevali na toženo stranko. Iz tega izvaja sklep, da je dokazno breme, da ni kriv, na tožencu. Iz dejstva, da toženec dokaza z izvedencem ni predlagal, izvaja sklep, da odločilnega dejstva ni dokazal, pri čemer poudarja, da na oprostilno kazensko sodbo civilno sodišče ni vezano. Meni, da je predlagane dokaze sodišče neutemeljeno zavrnilo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Zanika odgovornost za prometno nesrečo in izgubo zavarovalnih pravic. Trdi, da je dokazni predlog za postavitev izvedenca cestno prometne stroke podala, vendar je dokazno breme na tožeči stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je odškodnino izplačala iz zavarovanja odgovornosti lastnika vozila za škodo, povzročeno tretjim osebam – zavarovanja avtomobilske odgovornosti (2. točka 1. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu - ZOZP – Ur. l. RS, št. 70/94 in 67/02). Iz uvodnih določb splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (dokaz A 13) sledi, da ni zavarovana zgolj odgovornost skleniteljice zavarovalne pogodbe (lastnice vozila), ampak je zavarovan tudi premoženjski interes drugih oseb, tudi premoženjski interes voznika vozila. Kljub temu tožeča stranka s pogodbo in njeno kršitvijo ne more uspešno utemeljiti zahtevka zoper toženca, ki z njo ni v pogodbenem odnosu. Njemu zavarovalna pogodba ne nalaga nikakršnih obveznosti. Zavarovalno pogodbo je sklenila lastnica avtomobila G. A. P. (dokaz A10 in A11); ona bi zato lahko kršila določila splošnih pogojev in izgubila svoje pravice iz zavarovanja.

Pravna podlaga zahtevka je 7. čl. ZOZP, ki določa, v katerih primerih ima pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti zavarovalnica pravico uveljavljati škodo od odgovorne osebe. Ti primeri so v 3. odstavku taksativno našteti. Med njimi sta tudi razloga, ki ju uveljavlja tožeča stranka: da je voznik po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju (7. točka) in da je voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih snovi, in sicer nad dovoljeno mejo (4. točka). Teh odločilnih dejstev, ki sta jih stranki zatrjevali oz. zanikali in se do njih opredelili, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ker je ugotovilo, da toženec ni odgovorna oseba oz. da tožeča stranka tega ni dokazala.

Zaradi sklenjene zavarovalne pogodbe je bila tožeča stranka oškodovanki nastalo škodo dolžna plačati, vendar le v primeru odgovornosti voznika - osebe, katere premoženjski interes je zavarovan - za nastalo škodo in do višine nastale škode. Zavarovalnica ima proti oškodovanki iste ugovore kot voznik (povzročitelj); če jih ni uveljavila, je to njen riziko. S tem, ko toženec zanika svojo odškodninsko odgovornost, trdi, da je tožeča stranka neutemeljeno plačala odškodnino iz obveznega zavarovanja vozila, ki ga je upravljal. Zavarovalnica je utemeljeno izplača odškodnino, če je toženec odgovoren za nastanek škode.

Zaradi ugotovitve dokaznega bremena se pojavi vprašanje pravne narave zahtevka. Ker tožeča stranka terjatev utemeljuje s plačilom zavarovalnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti - osebnega avtomobila, ki ga je upravljal toženec (voznik), je tožbeni zahtevek povračilni zahtevek - pravno opredeljen v 2. odstavku 7. čl. ZOZP. Gre za zahtevek, nastal zaradi plačila voznikove (povzročiteljeve) obveznosti. Toženčeva (voznikova) obveznost do oškodovanke je odškodninska (nastala na podlagi civilnega delikta). Obligacijski zakonik v 131. čl. določa, da je glede vseh elementov odškodninskega delikta trditveno in dokazno breme na strani tistega, ki nastanek škode zatrjuje. To pa je tožeča stranka. Ona je dolžna dokazati vse štiri predpostavke deliktne odškodninske odgovornosti: nedopustno ravnaje, zaradi katerega je nastala škoda (vzročna zveza), odgovornost tožene stranke in nastanek škode; na tožencu je zaradi domnevane krivde zgolj dokazno breme glede dejstev v zvezi z razbremenitvijo krivde. Da za nastanek škode ni kriv, lahko toženec dokazuje le v primeru, ko so izkazani vsi elementi civilnega delikta. Dejstvo, da je odškodnino utemeljeno izplačala, zatrjuje tožeča stranka, zato ga je dolžna tudi dokazati.

Pritožbeno sodišče soglaša, da tožeča stranka dokaznega bremena ni zmogla. Dokaza z izvedencem, ki bi ugotovil dejstva, potrebna za potrditev ali ovrženje toženčeve odškodninske odgovornosti, tožeča stranka ni predlagala oz. ga je na naroku dne 16.2.2009 umaknila (list. št. 63). Zaradi njenega nasprotovanja (vloga z dne 8.10.2008) tudi izvedenski mnenji, izdelani za potrebe kazenskega postopka, v tem postopku nista uporabljivi. Zaslišanje policistov je tožeča stranka predlagala zaradi ugotavljanja toženčevega izmikanja testiranju alkoholiziranosti (narok dne 16.2.2009 – list. št. 56), česar zaradi odsotnosti toženčeve odškodninske odgovornosti ni bilo treba ugotavljati. Podatki, ki so jih zbrali policisti, so vsebovani v pisnem poročilu (dokaz A12), zato ob dejstvu, da tožeča stranka ni zatrjevala, da bi policista izpovedala kaj več oz. kaj drugega, ali da bi bilo kaj več ali kaj drugega razvidno iz spisa sodnika za prekrške, tudi po mnenju pritožbenega sodišča teh dokazov ni bilo potrebno izvajati.

Ker ni izkazano, da je toženec odgovoren za nastanek škode, ki jo je iz obveznega avtomobilskega zavarovanja plačala tožeča stranka, je zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).