Jedro

Ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če je sodišče ločeno obravnavalo zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi in izdalo posebno sodbo o tožbenem zahtevku iz tožbe. Takšna sodba ima značaj delne sodbe.

Izrek

1.Pritožba tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje se z a v r ž e .

2.Pritožba tožene stranke zoper sodbo se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zahtevek po nasprotni tožbi tožene stranke zoper tožečo stranko izločilo iz obravnavanja zadeve pod opr.št. Pg 1187/93 in jo vpisalo pod novo opravilno številko. Z izpodbijano sodbo pa je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.941.575,84 SIT ter zakonite zamudne obresti od zneska 1.330.726,13 SIT od 15.10.1993 dalje, od zneska 2.610.849,71 SIT pa od 1.12.1996 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 539.985,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.5.1999 dalje do dneva plačila vse v roku 8 dni, višji tožbeni zahtevek, to je glede zneska 1.956.365,00 SIT s pripadki pa je zavrnilo.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga njegovo razveljavitev. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje nasprotno tožbo obravnavati skupaj z zahtevkom po tožbi, saj nasprotna tožba izpolnjuje vse pogoje iz 189. čl. ZPP. Na to ne morejo vplivati določila sodnega reda.

Zoper sodbo pa se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno, in sicer iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev postopka že s tem, ker ni obravnavalo skupaj z zahtevkom iz tožbe tudi zahtevka tožene stranke iz nasprotne tožbe. Napačno je ravnalo sodišče prve stopnje, ko je uporabilo izvedeniško mnenje S.P. in odmerilo najemnino za obdobje od 13.1.1992 do 14.10.1993 na podlagi najemne pogodbe z dne 26.6.1997 po 2. in 3. točki pogodbe. Toženec namreč te pogodbe ni nikoli podpisal, zato tudi ne ve, na kaj se nanašata 2. in 3. točka. Izvedenec je najemnino za obdobje od 15.10.1993 do 15.11.1996 ocenil po tržnih razmerah, pri čemer pa ni upošteval, ali gre za restavracijo ali le za bife. Sodišče prve stopnje prav tako na znesek 1.213.685,00 SIT, ki ga je toženec v obdobju od 15.10.1993 plačal in ga je sodišče prve stopnje priznalo, priznalo zakonitih zamudnih obresti, nasprotno pa jih je priznalo na znesek, ki ga je uveljavljala tožeča stranka.

Sicer pa bi prišlo sodišče prve stopnje do povsem drugačne odločitev, če bi obravnavalo zahtevek iz tožbe skupaj z zahtevkom iz nasprotne tožbe.

Neutemeljeni sta tako pritožba tožene stranke zoper sklep kot zoper izpodbijano sodbo.

K pritožbi tožene stranke zoper sklep: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba tožene stranke zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje iz skupnega obravnavanja z zahtevkom iz tožbe izločilo obravnavanje po zahtevku iz nasprotne tožbe tožene stranke, ni dovoljena. Pri izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje gre namreč za sklep procesnega vodstva. To posredno izhaja iz 3. odst. 313. čl. ZPP, pa tudi iz določila 2. odst. 329. čl. ZPP, saj sme sodišče izdati delno sodbo tudi takrat, ko je bila vložena nasprotna tožba, če je zrel za odločbo samo zahtevek tožbe ali samo zahtevek nasprotne tožbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zoper ta sklep v skladu z določilom 367. čl. v zvezi s 1. odst. 358. čl. in 381. čl. ZPP zavrglo.

K pritožbi tožene stranke zoper sodbo: Glede odločitve v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo ne zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne drugih takih kršitev, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Kar se tiče kršitve postopka, ki naj bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje obravnavalo posebej zahtevek iz tožbe in izločilo obravnavanje zahtevka po nasprotni tožbi, se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev k pritožbi zoper sklep. Kar pa se tiče višine najemnine za čas od 13.1.1992 do 14.10.1993 in višine uporabnine za čas od 15.10.1993 do 15.11.1996 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ju je sodišče prve stopnje odmerilo v utemeljeni višini, pri čemer se je oprlo na prepričljivo izvedeniško mnenje izvedenca S.P.. Ni mogoče pritrditi trditvam tožene stranke, češ da sodišče prve stopnje najemnine za čas od 13.1.1992 do 14.10.1993 ne bi smelo odmeriti na podlagi najemne pogodbe z dne 26.6.1997 in sicer 2. in 3. točke te pogodbe, češ da je tožena stranka ni podpisala. Gre za pogodbo, ki je bila med pravdnima strankama veljavno sklenjena in ki jo je tožena stranka tudi podpisala. Šele 14.10.1993 pa je ta pogodba prenehala veljati. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je za ta čas odmerilo najemnino po pogodbi. Sam izračun pa je prav tako sprejemljiv in oprt na izvedeniško mnenje.

Prepričljivi pa so razlogi sodišča prve stopnje tudi glede tega, kakšna naj bi bila uporabnina za poslovni prostor za čas 15.10.1993 do 15.11.1996, ko je toženec poslovni prostor uporabljal brez pravnega naslova. Tudi za ta čas je sodišče prve stopnje odmerilo uporabnino v sprejemljivi višini, opirajoč se pri tem na izračun izvedenca S.P.. Neutemeljena je tudi navedba tožene stranke, češ da bi sodišče prve stopnje moralo toženi stranki za zneske, ki jih je tožena stranka že plačala tožeči stranki na račun najemnine, priznati zamudne obresti. Glede na to, da je bil toženec v zamudi in da je plačeval že zapadle obveznosti, seveda o kakšnih obrestih v njegovo korist ni mogoče govoriti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.