Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno, ob upoštevanju prisluhov in izpovedi prič ter poročila o notranje varnostnem postopku zaključilo, da se je tožnik kot glavni trener ženskega nogometnega kluba dogovoril z zdravnikom, da je slednji izdal skupaj najmanj 39 zdravniških spričeval, ne da bi bile športnice preventivno zdravstveno pregledane. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je tožnik kot glavni trener ženskega nogometnega kluba moral zavedati, da morajo biti tekmovalke pred izdajo potrdila zdravniško pregledane in da ne zadošča zgolj potrditev obrazca, ki jih za nastopanje v prvi ligi NZS predpisuje pravilnik.

Dokazno breme glede utemeljenosti odpovednega razloga iz 2. odstavka 84. člena ZDR-1 je res na delodajalcu, vendar pa mora tudi delavec biti aktiven in po predložitvi dokazov tožene stranke konkretno navesti, v čem je neskladje med njegovimi telefonskimi pogovori in prepisi prisluhov. To ne pomeni prevalitev dokaznega bremena na drugo stranko, pač pa zgolj realizacijo 212. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot nezakonit razveljavilo sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, št. ... z dne 23. 2. 2022 (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 11. 2021; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi in aneksih ni prenehalo in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ga za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje ter mu obračunati mesečno bruto plačo v višini 2.323,59 EUR in mu po predhodnem odvodu davkov in prispevkov plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP, ker naj bi sodba imela take pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v napadenem delu spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, skupaj z dodatnimi stroški pritožbe, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v napadenem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je ves čas postopka na prvi stopnji predlagal, da se kot dokaz poslušajo prisluhi, ker tožnik z vsebino prisluhov ni bil seznanjen, prav tako pa tudi ne sodišče. Postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zoper tožnika je predvsem temeljil na vsebini, ki naj bi izhajala iz prepisov prisluhov. Niti tožnik, niti sodišče se ni moglo prepričati glede prepisov in preveriti ali se z dejanskimi prisluhi skladajo. Tožnik meni, da je sodišče s tem, ko ni dopustilo izvedbe dokaza pribave prisluhov bistveno kršilo postopek in tožniku odvzelo možnost do izjave. Upoštevati je treba, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi najhujša možna sankcija, zato odločitev sodišča, ki je temeljila na tako neizvedenem dokazu, ne more zadostiti zahtevanim dokaznim standardom. Teorija stoji na stališču, da je treba za meritorno odločanje, trditve o pravno relevantnih dejstvih dokazati s stopnjo prepričanja, torej tako, da je izključen vsak razumen dvom v njegovo resničnost. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je povzetke domnevnih prisluhov uporabilo v škodo tožnika. Trditve tožene stranke ni bilo mogoče preveriti, saj priči A. A. in B. B. nista bili seznanjeni z dejanskimi prisluhi, temveč zgolj z domnevnimi povzetki in prepisi le-teh. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP in terja razveljavitev sodbe. Sodišče bi moralo izvesti dokaze, ob upoštevanju napotil iz 8. člena ZPP in uporabiti dokazni standard prepričanja ter tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Tožnik se strinja z odločitvijo sodišča, da tožena stranka tožniku ni dokazala kršitev po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR, hkrati pa je prepričan, da tožniku ni dokazana niti kršitev po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Vrhovno sodišče RS je v sodbi in sklepu VIII Ips 315/2017 navedlo, da je pojem hujša kršitev pravni standard, zato je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena. Vsako ravnanje delavca, ki odstopa od običajno pričakovanih ravnanj, še ne pomeni kršitve, ki bi pogojevala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje pa je v dani zadevi slepo sledilo delodajalčevi oceni, da je bila kršitev hujša, s čimer se tožnik ne strinja, saj meni, da je bila takšna ocena delodajalca subjektivno in objektivno očitno neutemeljena. Tožniku ni bil dokazan ne naklep, ne huda malomarnost, saj dokazna ocena sodišča temelji le na izpovedi prič A. A. in B. B. ter poročilu o notranje varnostnem postopku in povzetkih prisluhov ter odgovoru Nacionalnega inštituta za javno zdravje - NIJZ. Priča B. B. s prisluhi ni razpolagala, je zgolj pregledala dokumentacijo in pogoje za vstop v Dubaj pri agenciji in Ministrstvu ter pregledala, ali prepisi prisluhov in povzetki prisluhov potrjujejo navedbe Sektorja C. Policijske uprave C. Zaslišane priče se niso neposredno seznanile z vsebino prisluhov, temveč se je vseskozi razpolagalo zgolj s prepisi oziroma povzetki domnevnih prisluhov. Tožnik je v postopku opozarjal, da domnevni prepisi in povzetki ne odražajo dejanskega stanja. Sodišče je tožniku očitalo, da bi moral kot glavni trener igralke napotiti na zdravniški pregled in ne le pridobiti potrdila o njihovem zdravstvenem stanju, vendar iz dokaznega postopka navedeno ne izhaja. Nikjer iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da igralke niso bile pregledane. Dejstvo je, da se je tožnik zavedal, da morajo biti igralke pregledane in so tudi bile v vseh letih, ko je bil tožnik prisoten v klubu. Zdravnik, ki je izdal potrdila, je za klub vsa leta opravljal zdravniške preglede in vsa leta z zdravniškimi pregledi ni bilo težav, zato tožnik v zdravniško delo ni dvomil. Kako je zdravnik opravljal preglede in kako je on vodil evidence o opravljenih pregledih, tožniku kot trenerju ni bilo poznano. Ni bilo tudi dokazano, da igralke niso bile pregledane na treningih, tekmah, ko je bil zdravnik prisoten. Ne drži navedba sodišča prve stopnje, da tožnik ni prerekal, da v obravnavanem obdobju PCR testa v Sloveniji ni opravil. Tožnik je ves čas trdil in že v tožbi predložil potrdilo, da je PCR test opravil zgolj v Dubaju. Dejstvo, da tožnik v Sloveniji PCR testa ni opravil ter iz poročila o notranjem varnostnem postopku izhaja, da iz evidenc ni razvidno, da bi tožnik v obravnavanem obdobju PCR test v Sloveniji opravil, nikakor ne dokazuje, da se je tožnik z zdravnikom D. D. dogovoril za izdajo potrdila o PCR testiranju. Glede na navedeno sodišče prve stopnje tožniku neupravičeno očita, da je ravnanje storil naklepno in ne obrazloži glede očitanih ravnanj tožnika, da jih je storil naklepno oziroma iz hude malomarnosti. Tožnik je namreč kot trener vztrajal vsa leta, da morajo biti vse igralke pred vsako sezono pregledane in da ga morajo o njihovem zdravstvenem stanju redno obveščati. Prav tako je tožnik potoval v Dubaj iz Budimpešte, kjer pa ni potreboval PCR testa za let proti Dubaju in je test opravil po pristanku na letališču v Dubaju. Zato ni obstajala potreba po pridobitvi PCR testa v Sloveniji. Sodišče prve stopnje bi zato moralo pretehtati, ali je teža spornega dejanja delavca dovolj velika, da jo je mogoče opredeliti kot hujšo kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Z nobenim od očitanih ravnanj tožnik ni naklepno ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je storil kršitev po 37. členu ZDR-1, povsem zmotna, saj ta člen določa, da se mora delavec vzdržati škodljivega ravnanja v službi in zunaj nje. Škodljiva ravnanja se namreč nanašajo samo na tista ravnanja, ki škodujejo ali bi lahko škodovala delodajalcu glede na naravo dela, ki ga delavec opravlja. Tožnik tudi izpostavlja, da sodišče sploh ni opravilo materialno pravne presoje, ali gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in ali je storjena iz hude malomarnosti. Glede na napačno odločitev sodišča prve stopnje je napačna tudi odločitev v stroškovnem delu, saj bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi in tožniku priznati stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnika v pritožbi in navaja, da je sodišče prve stopnje razjasnilo relevantne okoliščine in pri tem pri sprejetih zaključkih tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter ni storilo bistvenih kršitev določb postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, kot tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je sodba nerazumljiva, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Pritožba se na to kršitev sklicuje v zvezi z očitki o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni, tako da je sodbo mogoče preizkusiti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, bi moral tožnik v pritožbi določno navesti, v čem naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami ter glede katerih odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ker tega ni storil in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus te kršitve ni mogoč.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ni upoštevalo napotil iz 8. člena ZPP in da izvedenih dokazov ni dokazno ocenilo in pri tem uporabilo dokazni standard prepričanja. Izpodbijana sodba ne temelji na selektivni in enostranski dokazni oceni, kot to smiselno uveljavlja pritožba z navajanjem, da je sodišče upoštevalo izključno navedbe tožene stranke ter da dokazna ocena (da je tožnik storil očitane mu kršitve) temelji izključno na izpovedi prič A. A. in B. B. ter poročilu o notranje varnostnem postopku in povzetkih prisluhov. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev, ki jih je tožnik zatrjeval in pri tem ni upoštevalo zgolj izpovedi prič A. A. in B. B. Sodišče je sprejelo skrbno, vestno in prepričljivo dokazno oceno, ki ne sledi zgolj vidikom tožene stranke. Neutemeljene so tožnikove pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje lahko sprejelo pravilno dokazno oceno le, če bi pribavilo prisluhe in da za odločitev ne zadoščajo prepisi prisluhov oziroma povzetki prisluhov. Sodišče prve stopnje je prvotno sledilo dokaznemu predlogu tožnika, da pribavi posnetke prisluhov, vendar je državni tožilec sodišču sporočil, da je v skladu z 2. odstavkom 153. člena Zakona v kazenskem postopku (ZKP; Ur. l. RS, št. 176/21) celotno gradivo, zbrano z ukrepi, ki jih je odredil preiskovalni sodnik, predal preiskovalnemu sodniku in ta preizkusi, ali so se ukrepi izvajali na način, kot so bili odobreni. Po 1. odstavku 154. člena ZKP podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, pridobljene z uporabo ukrepov iz 149. do 155. a člena ZKP hrani sodišče zaradi uspešne izvedbe kazenskega postopka in zavarovanja pravice osumljenca oziroma obdolženca do obrambe, dokler se hrani kazenski spis. Državni tožilec je sodišču sporočil, da posnetkov prisluhov ni mogoče posredovati izključno zato, ker je kazenska zadeva v zaključni fazi. Glede na to, da prepis prisluhov predstavlja uradni dokument, ki se skupaj s kazensko ovadbo odstopi na poseben oddelek Specializiranega državnega tožilstva RS in je sestavni del spisa, je sodišče prve stopnje prepise utemeljeno upoštevalo kot relevanten dokaz. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da se sodišče ni seznanilo s prisluhi (torej jih ni pribavilo in poslušalo) in da je odločilo le na podlagi listin - povzetkov domnevnih prisluhov in ne na podlagi dejanskih prisluhov.

8. ZPP v 8. členu določa, de sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka naredilo celovito in natančno dokazno oceno, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Argumentacija izpodbijane sodbe ni v nasprotju s formalnimi okviri proste dokazne ocene, saj sodišču ni možno očitati, da pri odločanju o tem, katera dejstva šteje za dokazana, ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej ter da pri tem ni upoštevalo uspeha celotnega postopka. ZPP v 2. odstavku 213. člena določa, da o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za zagotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Te določbe sicer ni mogoče razumeti kot diskrecijske pravice sodišča, temveč jo je treba tolmačiti v povezavi z dolžnostjo, ki jo sodišču nalaga 2. odstavek 287. člena ZPP, in sicer de predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Obstaja torej načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze, razen v primeru, če za to obstajajo upravičeni razlogi. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje jasno in natančno obrazložilo, zakaj določenih dokazov ni izvedlo.

9. Tožena stranka je tožniku s sklepom z dne 23. 11. 2021 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. V odpovedi je tožniku očitala, de je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitve pa imajo vse znake kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po 263. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami) in da je naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko se je v obdobju od 5. 8. 2021 do 29. 9. 2021, kot predstavnik (glavni trener) ženskega nogometnega kluba "E." dogovoril z zdravnikom D. D., da slednji proti plačilu v višini najmanj 10,00 EUR po posameznem zdravniškem spričevalu, izda skupno najmanj 39 zdravniških spričeval, ne da bi bili športniki preventivno zdravstveno pregledani in s tem, ko je v obdobju od 7. 9. 2021 do 11. 9. 2021 dogovoril z zdravnikom D. D., da slednji proti plačilu v višini najmanj 30,00 EUR po posameznem potrdilu, javnemu uslužbencu in njegovi partnerki izda potrdilo o opravljenem PCT testu, ki sta ga potrebovala pred vkrcanjem na letalo za Dubaj, čeprav se je zavedal, da testa dejansko nista opravila oziroma dejansko stanje glede prebolelosti virusa SARS-C0V-2 (COVID-19) ne ustreza uradnim podatkom navedenem v Centralnem registru o podatkih pacientov.

10. Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče ne bi smelo slediti izpovedi B. B., ker ni bil neposredno seznanjen s prisluhi, temveč le z njihovimi prepisi. Prikrite preiskovalne ukrepe so izvajali kriminalisti sektorja C. policije iz Policijske uprave C., ki so vodili predkazenski postopek zoper več oseb, za katere je obstajal utemeljen sum storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 3. v zvezi s 5. odstavkom 257. člena KZ-1, v povezavi z 2. odstavkom 20. člena KZ-1. Tako je bilo v okviru preiskave navedenega kaznivega dejanja zaznanih več pogovorov tožnika z zdravnikom D. D. in te pogovore so kriminalisti zabeležili kot prepis prisluhov, ki so identični pogovorom na posnetkih, ki jih hrani sodišče. B. B. je pojasnil, da je bilo v okviru notranje varnostnega postopka ugotovljeno, da je tožnik urejal potrdilo o opravljenih pregledih za športnice ženskega nogometnega kluba, pri čemer zdravniški pregledi niso bili opravljeni in je dejansko šlo zgolj za pridobitev potrdil. Izpovedal je tudi, da so pri hišni preiskavi tožnikovih službenih prostorov našli prazna potrdila o zdravniških pregledih, ki so bila požigosana s strani D. D..

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila izpoved priče skladna s poročilom notranje varnostnega postopka in prepisi prisluhov, ki tudi po presoji sodišča potrjujejo očitek tožniku o tem, da je tekmovalkam ženskega nogometa urejal zdravniška potrdila, brez da bi slednje bile zdravniško pregledane. Sodišče se je na podlagi prepisov prisluhov telefonskega pogovora med tožnikom in D. D., ki jih je povzelo v 27. točki obrazložitve sodbe, prepričalo, da so potekale med D. D. in tožnikom telefonske komunikacije dne 5. 8. 2021, 23. 8. 2021, 24. 8. 2021, 26. 8. 2021 in 29. 9. 2021, katere se nanašajo na izdajo zdravniških potrdil, ki pa niso bile povezane s pregledi športnic. Zato je sodišče prve stopnje pravilno, ob upoštevanju prisluhov in izpovedi prič A. A. ter B. B. ter poročila o notranje varnostnem postopku zaključilo, da se je tožnik v obdobju od 5. 8. 2021 do 29. 9. 2021, kot glavni trener ženskega nogometnega kluba E. dogovoril z zdravnikom D. D., da je slednji izdal skupaj najmanj 39 zdravniških spričeval, ne da bi bile športnice preventivno zdravstveno pregledane. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je tožnik kot glavni trener ženskega nogometnega kluba moral zavedati, da morajo biti tekmovalke pred izdajo potrdila zdravniško pregledane in da ne zadošča zgolj potrditev obrazca, ki jih za nastopanje v prvi ligi NZS predpisuje pravilnik. Pravilnik natančno predpisuje kaj predhodni preventivni zdravstveni pregled obsega. Tožnik pa se je zgolj dogovoril za pridobitev zdravniškega potrdila brez opravljenega pregleda in se je s takšnim ravnanjem izognil obveznosti zagotavljanja in ohranjanja kakovostnega zdravstvenega varstva športnikov.

12. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedi dr. D. D. da je predhodno tekmovalke pregledal, saj, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, je bila njegova izpoved neprepričljiva. Priča je izpovedala, da je preglede opravljal pred treningi, po treningih, v svoji ambulanti, dostikrat v slačilnicah ali v pisarnah klubov. Sodišče mu upravičeno ni verjelo, da je preglede opravljal v pisarnah kluba ali slačilnici, saj takšen način pregleda ni v skladu s pravilnikom, prav tako ni bilo mogoče izvesti vseh preiskav, ki jih nalaga pravilnik ter za tekmovalke tudi ni obstajala ustrezna zdravstvena dokumentacija. Tako tožnik kot priča dr. D. D. nista trdila, da v spornem obdobju med njima ni potekala telefonska komunikacija. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožnika, da mu očitane kršitve niso bile dokazane s tem, ko sodišče ni pribavilo prisluhov in jih neposredno predvajalo na obravnavi. Namreč, če je tožnik menil, da nekateri prepisi niso odražali vsebine njegovega telefonskega pogovora z zdravnikom, bi to moral tudi določno zatrjevati in ne zadošča zgolj njegova trditev, da bi mu lahko bile očitane kršitve dokazane le ob poslušanju prisluhov. Dokazno breme glede utemeljenosti odpovednega razloga iz 2. odstavka 84. člena ZDR-1 je res na delodajalcu, vendar pa mora tudi delavec biti aktiven in po predložitvi dokazov tožene stranke konkretno navesti, v čem je neskladje med njegovimi telefonskimi pogovori in prepisi prisluhov. To ne pomeni prevalitev dokaznega bremena na drugo stranko, pač pa zgolj realizacijo 212. člena ZPP in zato ni podana bistvena kršitev postopka, kot jo zatrjuje tožnik.

13. Tožena stranka pa je tožniku tudi dokazala očitano kršitev, da se je v obdobju od 7. 9. 2023 do 11. 9. 2021 dogovoril z zdravnikom D. D., da mu izda potrdilo o opravljenem PCR testu na prisotnost virusa - SARS-C0V-2 (COVID-19), ki ga je potreboval pred vkrcanjem na letalo za Dubaj, čeprav se je zavedal, da testiranja dejansko ni opravil. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da če iz evidenc NIJZ ni razvidno, da bi tožnik opravil PCR test, to ne dokazuje, da se je tožnik z zdravnikom D. D. dogovoril za izdajo potrdila o PCR testiranju. Sodišče utemeljeno tožniku ni verjelo, da zato, ker je potoval iz Budimpešte, PCR testa ni potreboval, saj sta priči A. A. in B. B. izpovedala, da je iz povzetkov prepisov prisluhov med tožnikom in dr. D. D. izhajalo, da je tožnik zaradi dopusta v Dubaju potreboval PCR test, in je bilo to ugotovljeno tudi v notranje varstvenem postopku, kjer se je ugotavljalo, ali je v spornem obdobju bil potreben PCR test za vstop v Dubaj. Iz prepisa prisluhov v obdobju od 7. 9. 2021 do 21. 9. 2021 izhaja, da je šlo za pogovor med tožnikom in zdravnikom o PCR testiranju in ne o hitrem testiranju, zato sodišče tudi ni verjelo tožniku in dr. D. D., da je tožnik prišel v ambulanto zgolj zato, da bi opravil hitri test in se tako prepriča, ali lahko odpotuje.

14. Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožnik ni naklepoma ali iz hude malomarnosti kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in da bi moralo sodišče prve stopnje pretehtati, ali se lahko ravnanju tožnika pripiše takšna teža, da se opredeli kot hujšo kršitev pogodbenih obveznosti oziroma obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju vseh okoliščin primera pravilno prisodilo, da ravnanje tožnika predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki utemeljuje uporabo najstrožjega ukrepa za sankcioniranje delavca. Ravnanja tožnika so prav gotovo v nasprotju s 37. členom ZDR-1 in 14. členom pogodbe o zaposlitvi, ki se nanašata na prepoved škodljivega ravnanja. Gre za hujše kršitve, ki bistveno odstopajo od zaveze, da se bo delavec vzdržal ravnanj, ki škodujejo interesom delodajalca, pri čemer ravnanja tožnika ni mogoče oceniti drugače kot naklepno. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podan odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR in da so bili izpolnjeni tudi pogoji iz 109. člena ZDR, in sicer da upoštevaje vse okoliščine in interese pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, saj je tožena stranka zaradi storjenih kršitev popolnoma izgubila zaupanje v tožnika. Pri tem je vsekakor treba upoštevati, da morajo policisti kot javni uslužbenci vedno ravnati tako, da ohranjajo in krepijo zaupanje javnosti v poštenost, nepristranskost in učinkovitost opravljanja javnih nalog. Tožnik pa je ravnal v nasprotju z nalogami, ki jih je imel kot policist na podlagi 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (Ur. l. RS, št. 15/13 in naslednji) in bi moral kot policist takšna ravnanja preganjati in preiskovati, ne pa jih celo sam izvrševati. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve tožnika, da sodišče sploh ni opravilo materialnopravne presoje, ali gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja oziroma za hudo malomarnost. 15. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 36o. člena ZPP). Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (1. odstavek 154. in 165. člena ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami).