Jedro

Brežina je ves čas obstajala, ni nastala, pa tudi se ni z ravnanji toženca pomaknila v parcelo 692, le meja med parcelama 692 in 694 je bila urejena drugače, kot so mejaši domnevali pred njeno ureditvijo (in skladno s to domnevo nepremičnini uporabljali), s potekom nad brežino. Nezadovoljstvo z ureditvijo meje ne more biti podlaga za negatorno tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala: - da toženec z nepremičnine ID znak parcela X 692, ob meji s severozahodno mejo parcele X 694, odstrani nasutje zemlje v približni dolžini 70 m, približni širini 2 m ter približni višini med 1 in 2 m, tako da bo na parceli X 692 dosežen nivo v liniji siceršnjega poteka omenjene parcele, ter območje, na katerem se odstrani nasutje, rekultivira na način, da bo omogočena rast trave; in - da se tožencu prepove takšno ali podobno vznemirjanje na nepremičnini ID znak parcela X 692 (I. točka izreka). Tožnici, ki naj sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka), je naložilo tudi, da tožencu povrne 1.635,31 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2.Tožnica, ki se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo ustrezno spremeni, tj. ugodi tožbenemu zahtevku in pravdne stroške naloži v plačilo tožencu.

2.Trdi, da toženec zemlje ni le odstranjeval. Tožnica in njen mož sta prepričljivo izpovedala, da je toženec leta 2018 za potrebe priprave površine za izvedbo sejma del zemlje odpeljal, del pa porinil naprej, da je naredil škarpe, kjer parkirajo avtomobile, in na tožničino parcelo, da so dobili ravnino. S tem se je brežina pomaknila v tožničino parcelo. Pred posegom se je na tem delu tožničine parcele nahajal manjši hribček. V nasprotju z dokazi je mnenje sodišča, da je verjetnejša razlaga, da je klančina vseskozi potekala v isti ravni mejni liniji in v isti višini s škarpo, kot pa, da je bila pred izvedbo klančine zamaknjena bolj v notranjost toženčeve parcele. Tožnica je starejša oseba, ki se težje izraža. Ob soočenju je bila prepričljivejša od A. A., ki ima kot toženčev sin interes za izid pravde. Da je šlo za nasutje, bi se lahko sodišče prepričalo ob ogledu. Na fotografiji v prilogi C14, z modro navidezno črto kot mejo med obema parcelama, je razvidno, da gre za nasuto zemljišče, ki še ni dobro zaraščeno.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica, lastnica parcele 692, k. o. X,1 zoper toženca, lastnika sosednje parcele 694, uveljavlja sodno varstvo z negatorno tožbo. Trdi, da je toženec z nasutjem zemlje, s katerim je bila zmanjšana uporabna površina njene nepremičnine, posegel v njeno lastninsko pravico. Njen zahtevek na prenehanje protipravnega vznemirjanja lastninske pravice (z odstranitvijo nasute zemljine, tako da bo mogoča tudi zatravitev) in prepoved nadaljnjega vznemirjanja, s pravno podlago v prvem odstavku 73. člena in prvem odstavku 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ),2 je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnica zatrjevanega posega ni dokazala.

6.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je na celotni dolžini meje med parcelo 692 in severozahodnim delom parcele 694 s travo poraščena brežina, ki je glede na nesporni potek meje del parcele 692, - da je brežina (klančina) vseskozi potekala v isti mejni liniji in isti višini z manjšo škarpo na meji med parcelama 694 in 695/3,3 - da toženec ni izvedel nasutja, temveč izravnavo svoje parcele, pri čemer je zemljo s svoje parcele odpeljal na spodnje parkirišče, - da je sporno brežino do geodetske ureditve meje med parcelama 692 in 694, v prepričanju, da gre za del toženčeve parcele, kosila njegova družina, - da se je ob geodetski ureditvi meje izkazalo, da se brežina nahaja na tožničini parceli. Na povzete ugotovitve je oprt dokazni zaključek, da sporna klančina ni bila spremenjena - vseskozi je bila na istem mestu, le linija, ki sta jo pravdni stranki dojemali kot mejo, se je po opravljenem geodetskem postopku premaknila.

7.Neutemeljena je pritožbena graja sprejete dokazne ocene o nedokazanosti zatrjevanega posega na parceli 692. Pritožnica s svojimi navedbami ni vzbudila dvoma v njeno pravilnost. V dokaznem postopku se je za resnično izkazala ugovorna trditev, da je toženec leta 2018 na svoji parceli pred izvedbo sejma izvajal posege - izravnavo z odstranitvijo zemljine (in njenim odvozom na drugo lokacijo), ne z nasutjem. Izpovedi tožnice, njenega moža in sina glede opisa zatrjevanega posega (potiskanje zemlje na tožničino parcelo) so bile sicer skladne, kar pa samo po sebi ne zadostuje za oceno o dokazanosti posega. V okviru skrbne in celovite dokazne ocene je sodišče prve stopnje njihove izpovedi primerjalo še z drugimi dokazi in ugotovilo nasprotno. Pravilno je dokazno težo pripisalo dejstvu, da tožničin mož in sin v izpovedih nista potrdila tožničine izpovedi,4 da sta bila prisotna ob spornem posegu - posega, o katerem sta izpovedovala, torej nista videla. Četudi je A. A. zainteresirana priča (v interesu mu je, da toženec - njegov oče, v tej pravdi s svojimi argumenti uspe), njegovi izpovedi ni mogoče vnaprej odreči dokazne vrednosti (kot sicer tudi ne tožničini). O notranji skladnosti in prepričljivosti njegove izpovedi se je sodišče prve stopnje lahko prepričalo na podlagi neposredne zaznave ob zaslišanju. Pritožnica napačnosti te zaznave konkretno ne zatrjuje in ne obrazloži. Izpovedi A. A. je sodišče prve stopnje ustrezno dokazno težo pripisalo tudi zaradi njene skladnosti z drugimi dokazi (izpoved toženca, ogled na kraju samem, fotografije). Ocena o (večji) prepričljivosti priče A. A. temelji (tudi) na opravljenem soočenju med tožnico in pričo. Pritožbena navedba, da se tožnica zaradi visoke starosti težje izraža, je pavšalno navržena. Iz prepisa zvočnega posnetka izhaja, da je bila tožnica ob zaslišanju (tudi v fazi soočenja) povsem lucidna, brez kakršnihkoli težav pri razumevanju ali izražanju, zgolj njena starost pa nasprotnega ne narekuje.

8.Pritožnica se sklicuje na fotografijo (priloga C14), ki ne obstaja (ob ogledu je sodišče posnelo fotografije v prilogah spisa C1-C10). Glede na pritožbeni opis prikazanega na fotografiji tudi ni mogoče ugotoviti, katero fotografijo (med prilogami C1-C10), ki naj bi potrjevala njeno tezo o nasutju, ima pritožnica dejansko v mislih, zato na njen pritožbeni očitek ni mogoče odgovoriti.

9.Tožnica in njen mož5 sta sicer izpovedovala zlasti o meji, njenem premiku, zamaknjenosti in o tem, da bi morala biti meja pod brežino, oziroma da bi moralo biti tako, kot je bilo prej (da bi morala biti klančina od toženca). Skratka o svojem nestrinjanju z ureditvijo meje, ki je bila (kot izhaja iz izpovedi A. A.) urejena na način, da je na spornem delu tožnica nekaj pridobila (dobila brežino), na drugi strani pa je del zemljišča pridobil toženec. Da klančina ni nastala na novo (s potiskom zemljine na njeno parcelo), izhaja celo iz izpovedi tožnice, "da je bila klančina že prej, ampak takrat je bila na parceli od toženih, potem pa so jo porinili v njihovo parcelo". Brežina je torej ves čas obstajala, ni nastala, pa tudi se ni z ravnanji toženca pomaknila v parcelo 692, le meja med parcelama 692 in 694 je bila urejena drugače, kot so mejaši domnevali pred njeno ureditvijo (in skladno s to domnevo nepremičnini uporabljali), s potekom nad brežino. Nezadovoljstvo z ureditvijo meje pa ne more biti podlaga za negatorno tožbo.

10.Pritožbeno sodišče na podlagi vsega navedenega zaključuje, da je izpodbijana odločitev v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je oprt pravilen materialnopravni zaključek o neutemeljenosti zahteve za varstvo z odstranitvenim in prepovednim zahtevkom. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo (zatrjevanih ali uradoma upoštevnih) kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi stroške v zvezi z njo (odločitev je že zajeta z zavrnitvijo pritožbe). Toženec pa stroškov vloženega odgovora na pritožbo ni specificirano priglasil, zato pritožbeno sodišče o zahtevi za njihovo povračilo ni moglo odločiti.

-------------------------------

1Vse v obrazložitvi navedene parcele se nahajajo v katastrski občini X, zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju ob navedbi posamezne parcele opušča navedbo katastrske občine.

2Zaradi sosedstva ali prostorske povezanosti nepremičnin, morajo lastniki teh nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode (prvi odstavek 73. člena SPZ). Če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje (prvi odstavek 99. člena SPZ).

3Gre za parcelo, ki na severu meji na parcelo 692, na severovzhodnem delu pa na parcelo 694 (glej prilogo A5).

4Tožnica je izpovedala: "Ja, mož je bil zraven, pa sin je tudi videl, je rekel, cela dolina je vedela."

5Izpovedala sta, da meja ne more biti na vrhu, meja je od spodaj - klančina je od zgornjega lastnika ne od spodnjega (izpoved tožnice); da je povsod tako, da je mejnik od spodaj, ne od zgoraj, da je bil mejnik prej spodaj, zdaj pa je toženec klančino zasul čez, da je nastala velika klančina in je mejnik zgoraj (prej je bila klančina na A. A. strani, zdaj pa jo je je narinil na njihovo stran) in da naj bo meja urejena, kot je bila (izpoved B. B.).