Jedro

Kot določa 2. odst. 490. člena ZOR, sme kupec predlagati razdrtje pogodbe tudi, ne da bi prodajalcu pustil primeren dodaten rok za izpolnitev pogodbe, če mu je prodajalec po obvestilu o napakah sporočil, da pogodbe ne bo izpolnil. Tudi tožniku tega ni bilo treba storiti, ker je toženka takoj zavrnila kakršnokoli odgovornost za napake prodanega avtomobila.

Pogodbena klavzula "videno - kupljeno" lahko predstavlja izključitev prodajalčeve odgovornosti za vse vrste stvarnih napak (tako očitnih kot skritih), vendar je nična, če gre za napako, ki je bila prodajalcu znana, pa o njej ni obvestil kupca (1. in 2. odst. 486. člena ZOR).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v ugodilnem delu (to je v 1. in 2. točki izreka) ter v odločitvi o stroških pravdnega postopka (to je v 4. točki izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pogodba, ki sta jo dne 26.1.1998 sklenila tožnik in toženka o nakupu osebnega avtomobila znamke Subaru za dogovorjeno kupnino v višini 1.191.260,00 SIT, razdrta. Toženka je dolžna tožniku vrniti plačano kupnino v višini 1.191.260,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.1.1998 dalje ter ji plačati 74.563,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

26.1.1999 dalje do plačila. Tožnikov zahtevek za plačilo 163.775,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.1.1999 dalje do plačila je zavrnilo. Toženka je dolžna tožniku plačati še pravdne stroške v višini 264.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 36/2004 - drugo uradno prečiščeno besedilo). Navaja, da sodišče na ponovno odprti obravnavi dne 3.4.2003 ne bi smelo ponovno zaslišati tretjega tožnika, ker to nobena stranka ni predlagala. Tudi ne bi smela upoštevati dopisa tretjega tožnika, označenega kot prilogo A16 - A37, ker ni bil naslovljen na sodišče in ni jasno, kdaj je bil na sodišče sploh vložen. Vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije. Pogodba med pravnim prednikom tožnikov in toženko ni bila realizirana. Kupnino za avtomobil je prejel A. U. s.p., s katerim je pravni prednik tožnikov sklenil posel zaradi ugodnejših kreditnih pogojev. Tako je bila pogodba s toženko razdrta, z A. U. s.p. pa realizirana in tako edina veljavna. Tudi če je bila toženka dejanska prodajalka vozila, pa se je posel sklenil s klavzulo "videno - kupljeno". Pravni prednik tožnikov je imel možnost pregledati vozilo s strokovno pomočjo in v njegovo breme gre, če tega ni storil dovolj skrbno. Ne gre verjeti priči, predlagani s strani tožnikov, da je toženka pravnemu predniku tožnikov zagotovila, da vozilo ni bilo karambolirano. Ista priča je izpovedala tudi, da ji ni jasno, kako naj bi prodajalec vedel za napako vozila. Na vozilu toženka ni našla znakov karamboliranosti, ker ti niso bili vidni. Pravni prednik tožnikov je tudi zamudil vse roke za grajanje napak. Napaka je bila ugotovljena že 25.2.1998, pisna reklamacija pa podana šele 16.3.1998, deloma pa šele 27.7.1998. Ker pravni prednik tožnikov toženki ni dal primernega dodatnega roka za izpolnitev pogodbe, ni upravičen zahtevati razdrtja pogodbe. Iz vseh navedenih razlogov toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne.

Pritožba je bila v skladu s 1. odst. 344. člena ZPP vročena v odgovor tožnikom, ki pa odgovora nanjo niso podali.

Pred odločitvijo o pritožbi je tretji tožnik I. F. v spis vložil izjavo o umiku tožbe. Le-te pritožbeno sodišče glede na določbo 2. odst. 188. člena ZPP, po kateri se tožba lahko umakne le do konca glavne obravnave, ni moglo upoštevati.

Pritožba je utemeljena.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do pritožbeno nakazanih procesnih kršitev. Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje tretjega tožnika I. F. ml. zaslišalo dvakrat, saj ga je zaslišalo samo enkrat na naroku za glavno obravnavo dne 3.4.2003, pa tudi, da ga je zaslišalo, ne da bi to predlagala katerakoli izmed pravdnih strank, saj so njegovo zaslišanje predlagali tožniki na naroku za glavno obravnavo dne 2.7.2002 (list. št. 77 spisa). Sodišče je že končano glavno obravnavo začelo znova, ker je ocenilo, da je to potrebno, da se dopolni postopek in dodatno razjasnijo pomembna vprašanja, in sicer prav z izvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem tretjega tožnika. Tudi ni razloga, da sodišče za presojo te zadeve ne bi upoštevalo vloge, v spisu označene kot priloga A16 - A37. Kot je razvidno iz podatkov spisa, gre namreč lahko le za pripravljalno vlogo, ki so jo vložili v spis tožniki na naroku za glavno obravnavo dne 21.5.2002 (list. št. 73 spisa), le da jo je sodišče pomotoma v spis vpisalo in vložilo kot prilogo. Toženka je prav zaradi te vloge tožnikov, ker je bila ta zelo obsežna, na omenjenem naroku prosila za 15-dnevni rok za odgovor nanjo. Z vlogo dne 5.5.2002 je nanjo tudi odgovorila (list. št. 74 spisa). Da za sporno vlogo ni jasno, kdaj je prišla na sodišče, je torej toženkino čisto sprenevedanje.

Tudi toženkino vztrajanje pri ugovoru pasivne legitimacije po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje kot prodajalca avtomobila toženko in ne samostojnega podjetnika s firmo A. U. s.p. Četudi je pravdni prednik tožnikov I. F. st. kupnino za avtomobil plačal samostojnemu podjetniku, bi morala toženka to isto kupnino prejeti od samostojnega podjetnika. Po trditvah obeh pravdnih strank je bil namreč A. U. s.p. v prodajo avtomobila vključen le zaradi možnosti kreditnega odplačila avtomobila. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, sta se glede bistvenih sestavin prodajne pogodbe zedinili pravdni stranki in ne morda pravni prednik tožnikov in A. U. s.p. Iz tega razloga je pravilno štelo, da je bila komisijska prodajna pogodba dejansko sklenjena med pravdnima strankama, enaka pogodba med pravnim prednikom tožnikov in samostojnim podjetnikom pa je bila zgolj navidezna.

Tudi kar zadeva roke za grajanje napak, pritožbeno sodišče sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je pravni prednik tožnikov potem, ko se je pokazalo, da ima avtomobil skrite stvarne napake, toženko nemudoma obvestil o njih. To je storil tako, da je toženko poklical po telefonu, kar ni neupošteven način obveščanja prodajalca o napakah stvari. Določba 482. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ki ga je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001) za obvestilo namreč ne predpisuje nobene posebne oblike. Pisni opozorili, ki sta sledili 16.3. in 27.7.1998, za presojo pravočasnosti obvestila tako nista relevantni.

Kot določa 2. odst. 390. člena ZOR, sme kupec predlagati razdrtje pogodbe tudi, ne da bi prodajalcu pustil primeren dodaten rok za izpolnitev pogodbe, če mu je prodajalec po obvestilu o napakah sporočil, da pogodbe ne bo izpolnil. Tudi pravnemu predniku tožnikov tega ni bilo treba storiti, ker je toženka takoj zavrnila kakršnokoli odgovornost za napake avtomobila.

Res pa je zmotno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da lahko pogodbeni stranki s posebno pogodbeno klavzulo izključita odgovornost prodajalca le za očitne, ne pa tudi za skrite napake stvari. Pogodbena klavzula "videno - kupljeno" nasprotno lahko predstavlja izključitev prodajalčeve odgovornosti za vse napake, vendar je nična, če gre za napako, ki je bila prodajalcu znana, pa o njej ni obvestil kupca. Tako določata 1. in 2. odst. 486. člena ZOR.

Toženkino sklicevanje na dogovorjeno pogodbeno klavzulo "videno - kupljeno" bi bila torej neutemeljena le v primeru, če bi tožniki uspeli dokazati, da je toženka za karamboliranost oziroma posledične skrite stvarne napake avtomobila vedela, pa zanje pravnemu predniku tožnikov ni povedala. Če je zanje vedela, je bila namreč njena dolžnost kot prodajalke, da o tem obvesti kupca.

Zaradi nepravilnega izhodišča se sodišče prve stopnje z vprašanjem, ali je toženka za karamboliranost oziroma posledične stvarne napake avtomobila vedela ali ne, ni ukvarjalo. To je narekovalo ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega ugodilnega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (353. člen ZPP).

V njem se bo treba ob pravilni uporabi zakonskih določil o pogodbeni izključitvi prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake opredeliti do navedb na eni strani tožnikov, da je toženka vedela za napake avtomobila oziroma na drugi strani toženke, da zanje ni vedela. V ta namen bo verjetno potrebno dopolniti dokazni postopek v skladu s predlaganimi dokazi, predvsem z zaslišanjem D. Š., ki je kot drugi lastnik avtomobila potrditvah tožnikov toženki prodal že karamboliran avtomobil. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. člena ZPP.