Jedro

Stranka lahko namreč svojo nealkoholiziranost dokazuje tudi z drugimi dokazi, ne le z opravo alkotesta ali z zdravniškim pregledom po nesreči, ki pa jih sodišče presoja skladno z 8. členom ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških postopka s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da obstoji obveznost tožene stranke (v nadaljevanju toženka) po temelju do celote.

2. Zoper izpodbijano vmesno sodbo se pritožuje toženka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vztraja pri podanem ugovoru zavarovalnega kritja v smislu izgube zavarovalnih pravic, saj se je tožnik po prometni nesreči izmaknil preiskavi alkoholiziranosti in s tem kršil zavarovalno pogodbo. Toženka sama nima objektivnih možnosti, da bi ugotovila potrebna dejstva v zvezi s škodnim dogodkom, saj sama na kraju dogodka ni bila prisotna. Poudarja, da je za ekskulpacijski razlog alkoholiziranosti pomembno le to, ali je voznik imel dejansko možnost, da policijo o prometni nesreči obvesti takoj po njej ali ne oziroma ali je za preiskavo poskrbel na drug način. Meni, da bi moral biti tožnik bolj skrben v takem primeru. Tožniku nadalje očita da ni z ničemer izkazal, da je na dan škodnega dogodka dejansko prišlo do škodnega dogodka, v katerem bi se naj poškodoval. S tem, ko tožnik ni zavaroval dokazov o svojem psihofizičnem stanju, je kršil zavarovalno pogodbo in zato izgubil zavarovalne pravice. Opozarja na izjavo tožnika, ki jo je podal kot zaslišan na sodišču, ko je na vprašanje sodišča prve stopnje, zakaj ni poklical policije, odgovoril, da ni štel (smatral) za potrebno. S tako izpovedbo po mnenju toženke ni potrdil svoje trditve, da na to ni pomislil, temveč iz nje izhaja, da je ocenil, da to sploh ni potrebno. Pritožba pritrjuje, da sicer lahko tožnik svojo nealkoholiziranost dokazuje s pričami, vendar s tem prevzame nase riziko prepričljivosti takega dokaza. Po presoji toženke pa priče niso prepričljivo potrdile dejstva, da tožnik ni bil pod vplivom alkohola. Nazadnje pa toženka še opozarja, da zemljišče, na katerem je prišlo do nezgode, ni cesta, temveč privatno zemljišče ter da v obravnavani zadevi ne gre za obvezno avtomobilsko zavarovanje, temveč za prostovoljno zavarovanje voznika, v posledici česar očita sodišču prve stopnje, da se je zmotno oprlo na sodbo Sodišča Evropske unije C-162/13 z dne 4.9.2014. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbenemu zahtevku. Priglaša stroške.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) je odgovorila na pritožbo in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev.

6. Glede na pritožbena izvajanja v zvezi z uporabe sodbe Evropskega sodišča v obravnavanem primeru sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je sodba Sodišča Evropske unije C-162/13 z dne 4. 9. 2014 (v nadaljevanju sodba SEU), upoštevajoč šesti odstavek 113.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), za slovenska sodišča pri sojenju zavezujoča. Vendar pa je pritrditi toženki, da to ne velja v konkretnem primeru.2

7. V konkretnem primeru pa tožbeni zahtevek tožnika nima podlage v sklenjenem obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti za škodo, ki je z uporabo vozila povzročena tretjim, ampak v sklenjenem AO plus zavarovanju, ki ga ni mogoče enačiti z obveznim zavarovanjem odgovornosti, kar je bilo sicer predmet zgoraj citirane sodbe SEU. Za razliko od zavarovanja avtomobilske odgovornosti, ki je posebna oblika zavarovanja, ki temelji na obveznosti iz 15. člena Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), gre pri zavarovanju AO plus za prostovoljno zavarovanje, katerega predmet ni zavarovanje odgovornosti, ampak gre po svoji naravi za nezgodno zavarovanje. S temi zavarovanji se Sodišče EU ni ukvarjalo, niti sodba o tem ne govori. Na odločitev Sodišča EU zato sodišče v tej zadevi ne more biti vezano. Posledično je zato tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na Direktivo 72/166/EGS Sveta z dne 24. 4. 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (v nadaljevanju Direktiva 72/166/EGS), neustrezno.

8. Pri prostovoljnem pogodbenem zavarovanju, kamor sodi tudi zavarovanje AO plus, je namreč kritje podano samo v obsegu dogovorjenem z zavarovalno pogodbo.

9. V konkretnem primeru zavarovalno pogodbo predstavlja zavarovalna polica št. 10014603336 in Dodatni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO PLUS) z oznako 02-AOP-01/10 (v nadaljevanju Splošni pogoji AO PLUS ). Ti splošni pogoji (del priloge B1) obseg kritja določajo v 1. členu. Po tej določbi je zavarovalnica zavezana povrniti pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči z zavarovanim motornim vozilom, na katerega je vezano to zavarovanje, trpi zavarovanec. Zavarovanec pa je po uvodni določbi oseba, ki se kot voznik zavarovanega motornega vozila poškoduje v prometni nesreči. 10. Sodna praksa se je z razlago pojma „prometna nesreča“, na katerega različni splošni pogoji za AO plus zavarovanja vežejo obseg kritja, že ukvarjala. Zavzela je stališče, da je pojem jasen in zato razlogov za uporabo razlagalnih pravil (82. člena in naslednjih OZ) ni. Brez posebnih razlagalnih naporov je jasno, kakšen je smisel in pomen pridevnika „prometni/a“. Nesreče, ki jih zajema zavarovalno kritje, torej niso kakršnekoli in katerekoli (poljedelske, delovne, lovske), temveč samo prometne, se pravi tiste, do katerih pride pri uporabi vozila v cestnem prometu.3 Sodna praksa se je sklicevala tudi na 19. člen ZVCP-1, ki je določal, da je prometna nesreča nesreča na javni cesti in nekategorizirani cesti, ki je dana v uporabo za cestni promet, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in je v njej ena ali več oseb umrlo, bilo telesno poškodovanih ali je nastala materialna škoda.4

11. Nobenega tehtnega razloga ni, da bi sodišče druge stopnje v konkretni zadevi določilo prvega člena splošnih pogojev razlagalo drugače. To niti ni pritožbeno sporno. Sporno je, ali je zemljišče na katerem je prišlo do prometne nesreče privatno zemljišče. Tožnik je namreč pri zdravniku navedel, kar izhaja iz izvida travmatologa z dne 12.9.2016 (priloga A16), da se je „prekucnil z motorjem na privatnem zemljišču.“ Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zemljišče, na katerem se je poškodoval tožnik, vpisano v zemljiško knjigo kot javno dobro, iz fotografij, ki jih je predložil tožnik, pa izhaja, da gre za asfaltirano cesto. Sodišče druge stopnje je vpogledalo še v posnetke GURS (priloga A26), iz katerih izhaja, da gre za cesto, ki poteka mimo več stanovanjskih hiš in glede na vse pravkar navedeno zaključuje, da gre za cesto iz prvega odstavka 109. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Ker je prišlo do obravnavanega škodnega dogodka na cestni površini, ustreza škodni dogodek pojmu „prometne nesreče“ iz pravkar citirane ZPrCP. Tako se izkažejo zaključki sodišča prve stopnje za pravilne, obrazložitev sodbe v točki 11 glede uporabe evropskega prava in sodbe Evropskega sodišča, pa za nepotrebno.

12. V nadaljevanju je bilo potrebno presojati ugovor zavarovalnega kritja v smislu izgube zavarovalnih pravic, pri katerem vztraja toženka tudi v pritožbi.

13. Pritožba vztraja, da je treba določbo 6. člena splošnih pogojev razlagati v skladu s kogentno določbo 942. člena OZ, ki določa, da so nična pogodbena določila, po katerih bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovanega primera ne bi izpolnil katere izmed predpisanih obveznosti. Dejstvo, da tožnik o prometni nezgodi ni obvestil policije in poskrbel za opravo alkotesta, samo po sebi ne more predstavljati razloga za izgubo zavarovalnih pravic. Zaradi enakega razloga tudi neobvestitve policije ni mogoče enačiti z izmikanjem preiskavi oziroma odklonitvijo možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti, ki v skladu s 4.c točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti 01-AOD-01/13 ustvarja domnevo, da je bil voznik pod vplivom alkohola. Izmikanje preiskavi je pravni standard, katerega konkretno vsebino je treba prilagoditi okoliščinam posameznega primera. Načeloma je mogoče trditi, da se voznik izmika preiskavi takrat, kadar z namernim ravnanjem prepreči možnost, da bi se ugotovila njegova alkoholiziranost.5

14. Stranka lahko namreč svojo nealkoholiziranost dokazuje tudi z drugimi dokazi, ne le z opravo alkotesta ali z zdravniškim pregledom po nesreči, ki pa jih sodišče presoja skladno z 8. členom ZPP. Tako lahko meritev alkoholiziranosti drugi dokazi lahko nadomestijo, vendar stranka s tem zaradi neobstoja objektivnih dokazov nase prevzame tveganje, da z njimi sodišča ne bo prepričala.

15. Pritrditi je torej stališču izpodbijane sodbe, da opustitev dolžnosti prijaviti prometno nesrečo policiji, nima avtomatično za posledico izgube zavarovalnih pravic, kot vztraja pritožba, sklicujoč se na peti odstavek 6. člena splošnih pogojev AO PLUS v zvezi s 4. točko 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti 01-AOD-01/13. Sodba sodišča prve stopnje pravilno ugotavlja vsebino pravnega standarda izmikanja preiskavi in jo ustrezno prilagodi okoliščinam konkretnega primera. Ugotovi, da tožnik kritičnega dne ni užival alkohola, ker je do škodnega dogodka prišlo ob 9.00 uri zjutraj, da v prometni nesreči ni bilo materialne škode niti drugih udeležencev, da tožnik boleha za sečno kislino, v posledici česar ne sme piti alkohola6, in da tožnik sprva ni niti vedel, kako huda je njegova poškodba. Poleg tega pa so tudi vse tri priče, ki so prišle na kraj škodnega dogodka kmalu po nezgodi, tožnikove trditve glede nealkoholiziranosti potrdile. Sodišče prve stopnje glede na takšne ugotovitve pravilno zaključi, da tožnik, ko ni poklical policije, upoštevajoč dejstvo, da je bil edini, ki je bil udeležen v prometni nesreči, ni z namernim ravnanjem preprečil možnosti, da bi se ugotavljala njegova alkoholiziranost, hkrati pa je s tožbenimi trditvami in izvedenimi dokazi uspel dokazati, da v času škodnega dogodka ni bil pod vplivom alkohola.

16. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ni kršitev, na katere je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo (353. člen ZPP).

17. Sodišče druge stopnje je odločitev o stroških pritožbenega postopka v skladu s 164. členom ZPP pridržalo za končno odločbo.

1 Tako tudi VSRS sodba II Ips 244/2015 z dne 29.10.2015 v zvezi z VSL sodba II Cp 962/2015 z dne 8.4.2015. 2 Odločbe VSRS II Ips 408/2005 z dne 16.05.2007, II Ips 319/2007 z dne 21.01.2010 in II Ips 1159/2008 z dne 29.3.2012. 3 VSL sodba II Cp 962/2015 z dne 8.4.2015. 4 VSRS sklep II Ips 331/2013 z dne 01.10.2015. 5 čemur toženka ni nasprotovala oziroma ni zahtevala, da predloži tožnik ustrezna dokazila.