Jedro

Omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito je možna tudi zaradi ugotavljanja prosilčeve identitete.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in 26/2007 – sklep US) po opravljeni glavni obravnavi zavrnilo tožnikovo tožbo proti sklepu tožene stranke z dne 7.10.2008; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi določbe 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks v tem upravnem sporu. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi določbe 3. odstavka 51. člena in 1. odstavka 59. člena v povezavi s 3. alineo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/2007) tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito iz razlogov 1. alinee 1. odstavka 51. člena in 3. alinee 59. člena ZMZ omejila gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razlogov oziroma najdalj za tri mesece, in sicer od dne 6.10.2008 od 20.00 ure do dne 6.1.2009 do 20.00 ure.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da odloča o začasni omejitvi gibanja tožena stranka po prostem preudarku ob upoštevanju določb 51. člena ZMZ. V takem primeru je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen (omejen) z določbo 3. odstavka 40. člena ZUS-1, saj sodišče preizkusi le, ali je bila odločba (sklep) izdana v mejah in v skladu z namenom odločanja po prostem preudarku. Po opravljeni glavni obravnavi (na kateri je v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis in v skladu s 4. odstavkom 51. člena ZMZ tožnika zaslišalo) je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje presodilo, da je tožena stranka odločila v mejah in v skladu z namenom prostega preudarka, ko je tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito začasno omejila gibanje, ker je to bilo potrebno zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti (1. alinea 1. odstavka 51. člena ZMZ) ter iz razlogov 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ do ugotovitve, katera od držav, v katerih je prosilec že zaprosil za mednarodno zaščito, je dejansko pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

Tožnik v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb ZPP, napačno uporabo materialnega prava ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da ima vsak prosilec za mednarodno zaščito pravico zaprositi za mednarodno zaščiti v katerikoli državni evropske skupnosti ter da je pred tem prošnje za mednarodno zaščito, ki jih je vložil v drugih državah, umaknil. Že zato je odreditev omejitve gibanja neutemeljena. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje oziroma tožene stranke v izpodbijanem sklepu tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno temelji na določbah 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ ter določbi 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ; sicer pa za začasno omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito po že ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča na navedenih pravnih podlagah zadošča že obstoj zgolj enega od zakonskih razlogov (pogojev).

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da prosilec za mednarodno zaščito niti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito niti do izdaje v upravnem postopku izpodbijanega sklepa pristojnemu upravnemu organu ni predložil dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo v skladu s 75. členom Zakona o tujcih (ZTuj, Uradni list RS, št. 71/2007-UPB5) možno ugotoviti njegovo istovetnost. Zato je pravilen sklep prvostopnega sodišča, da se tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito gibanje začasno omeji že na podlagi določbe 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ, po kateri se gibanje lahko začasno omeji, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca.

V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil že v več državah (na Švedskem dne 5.4.2004 in ponovno 13.2.2006, na Norveškem 17.5.2004 in ponovno 14.4.2006, v Španiji 7.10.2004 ter na Nizozemskem 28.2.2008). Zato sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je treba v postopku ugotoviti, katera država je pravzaprav pristojna za reševanje o pravici do mednarodne zaščite. Tožena stranka je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno oprla sklep tudi na določbo 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ, po kateri lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom 51. člena ZMZ z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac na podlagi Uredbe 27/25/ES.

Glede na navedeno pritožbene navedbe na drugačno odločitev nimajo vpliva. Zato je Vrhovno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).