Jedro

Ne samo, da je pritožnik s podpisom sporazuma povzročil pretrganje zastaranja terjatve v smislu prvega odstavka 364. člena OZ, terjatev je tudi odplačeval. Zadnji obrok je plačal 31. 12. 2012 in tako tudi posredno pripoznal dolg v smislu določila drugega odstavka 364. člena OZ. Ker je bil predlog za izvršbo v tej zadevi vložen 6. 11. 2015, je bil glede na zadnje izvršeno plačilo vložen znotraj triletnega zastaralnega roka, kar pomeni, da ugovor tožene stranke o zastaranju ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče razsodilo, da je toženi dolžan plačati glavnico v znesku 1.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2011 dalje do plačila ter tožeči stranki povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 158,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2015 do plačila in stroške pravdnega postopka v znesku 473,09 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki v laični pritožbi navaja, da priznava, da mu je gospod J. O. leta 2000 posodil denar, da pa ni res, da je bila posojilna pogodba sklenjena 16. 6. 2003. Glede podpisa pripoznave dolga z 9. 6. 2006 pa poudarja, da je bil zaveden. Ni imel možnosti, da bi se na glavni obravnavi soočil s tožnico in njenim zagovornikom in ji predočil, da je bila zavedena in sploh ne ve, da je dolg do leta 2006 že zastaral. Četudi je nekaj obrokov plačal, ni res, da bi pripoznal zastaran dolg, plačeval ga je le zato, ker je gospoda O. spoštoval. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Srž pritožbenih navedb se nanaša na vprašanje iztožljivosti zastarane terjatve, zato je potrebno pritožniku, ki je laik, pojasniti, da je zmotno njegovo stališče, da po preteku zastaralnega roka dolga s pripoznavo ni mogoče več oživiti. Njegovo prepričanje je materialno pravno zmotno in v nasprotju z določili 340. in 341. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

5. Sodišče je o pripoznani terjatvi in njenem obsegu izhajalo iz sporazuma, ki ga je toženi podpisal s posojilodajalcem J. O. dne 9. 6. 2006. V sporazumu je pripoznal terjatev do posojilodajalca v znesku 3.000,00 EUR ter se jo zavezal vrniti v 60 mesečnih obrokih po 50,00 EUR. Prvi obrok je zapadel v plačilo 20. 6. 2006, zadnji pa 20. 5. 2011. V pritožbenem postopku ni sporno, da je posojilodajalec svojo terjatev 5. 11. 2013 odstopil svoji hčerki tožnici F. Ž. in da je zato aktivna legitimacija v tej pravdi utemeljena.

6. Ne samo, da je pritožnik s podpisom sporazuma povzročil pretrganje zastaranja terjatve v smislu prvega odstavka 364. člena OZ, terjatev je tudi odplačeval. Zadnji obrok je plačal 31. 12. 2012 in tako tudi posredno pripoznal dolg v smislu določila drugega odstavka 364. člena OZ. Ker je bil predlog za izvršbo v tej zadevi vložen 6. 11. 2015, je bil glede na zadnje izvršeno plačilo vložen znotraj triletnega zastaralnega roka, kar pomeni, da ugovor tožene stranke o zastaranju ni utemeljen.

7. Morebitno neveljavnost sporazuma o pripoznavi dolga bi pritožnik moral uveljavljati s tožbo, zato je sedaj brezpredmetno razlogovanje o napakah volje, zaradi katerih bi moral biti sporazum neveljaven.

8. Pritožnik je svojo odsotnost na glavni obravnavi opravičil in v opravičilu navedel razloge, zaradi katerih dolga ne priznava, ni pa predlagal, da sodišče glavno obravnavo preloži. Prav tako ni predlagal svojega zaslišanja in sodišče ni imelo podlage, da v odsotnosti toženca glavne obravnave ne bi opravilo. Zato sodišče v načelo kontradiktornosti in pravico toženca do izjavljanja v smislu 5. člena ZPP ni poseglo.

9. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).