Jedro

Določbe 373. člena ZOR o zastaranju same pravice, iz katere izvirajo občasne terjatve, ni mogoče uporabiti, ko gre za terjatve iz naslova neupravičene obogatitve.

Za terjatve, ki izvirajo iz neupravičene uporabe tuje stvari, velja petletni zastaralni rok.

Izrek

Revizija z dne 13. 6. 2006 se v delu, ki se nanaša na razveljavitev delne zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe zavrže, sicer se zavrne.

Revizija z dne 19. 9. 2007 se zavrže. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo z dne 12. 3. 2002 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženec dolžan zaradi neupravičene uporabe njenega zemljišča parc. št. 1638 k.o. ... v izmeri 6701 m2 nadomestiti korist, ki jo je imel od uporabe.

2. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločalo dvakrat. Z odločbo P 712/2002-I z dne 27. 10. 2005 je najprej delno ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe in je za zavarovanje terjatve tožeče stranke tožencu prepovedalo razpolaganje z dvema nepremičnina, glede drugih sredstev zavarovanja pa je predlog zavrnilo. Nato pa je tudi odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 34.315,92 EUR (prej 8,223.467,20 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je z odločbo I Cp 553/2006 z dne 12. 4. 2006 pritožbo tožene stranke zavrnilo, pritožbi tožeče stranke pa ugodilo in odločbo sodišča prve stopnje glede odločitve o zavrnitvi preostalega obrestnega zahtevka in o delni zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi njene pritožbe in razveljavitvi delne zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe je toženec dne 13. 6. 2006 vložil revizijo. Meni, da je bil obseg zavarovanja, o katerem je odločilo sodišče prve stopnje, povsem ustrezen. V zvezi z odločitvijo sodišča glede glavnice pa navaja, da tožnica 22 let ni uveljavljala pravice do uporabnine in da je zato po 373. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(1) zastarala sama pravica. Meni, da je napačno stališče sodišča, da gre za uporabo tuje stvari, saj je po njegovem mnenju lastninska pravica tožnice prenehala po 46. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90, v nadaljevanju ZTLR) zaradi derelikcije, po določbi 25. členu ZTLR pa je on sam z gradnjo pridobil lastninsko pravico na tem zemljišču oziroma posledično stavbno pravico po četrtem odstavku 271. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ). Poudarja, da je o tem sodišče odločalo v zadevi P 601/2002, ki je trenutno v revizijskem postopku. Poudarja tudi, da je napačna ugotovitev sodišča, da je bilo zemljišče ob prenehanju zakupne pogodbe zazidljivo. Navaja, da je tožnica to zemljišče izrabljala za pridobivanje gramoza, nato pa ga je opustila. Poudarja, da je bila pridobitev statusa zazidljivega zemljišča posledica spremembe prostorskega izvedbenega akta in njegovih vlaganj v komunalno opremo in ni prav, da je zato sedaj višina uporabnine višja. Meni, da sta s tako odločitvijo kršeni načelo enakovrednosti dajatev in načelo nikomur škodovati. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovi pritožbi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

5. Sodišče prve stopnje je nato z odločbo P 1444/2006-I z dne 13. 6. 2006 ponovno odločilo o obrestnem zahtevku in je tožeči stranki prisodilo obresti od 31. 12. 1997 dalje. Sodišče druge stopnje pa je z odločbo I Cp 6237/2006 z dne 19. 7. 2007 pritožbi toženca delno ugodilo in je obresti omejilo upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-300/04. Sicer je pritožbo toženca zavrnilo.

6. Zoper to odločbo sodišča druge stopnje je toženec dne 18. 9. 2007 vložil revizijo. V njej pretežno povzema stališča iz prve revizije in poudarja, da sodišči o obrestnem delu zahtevka ne bi smeli odločati pred odločitvijo o reviziji zoper odločitev o glavnici. Sicer pa meni, da je tožnici zastarala sama pravica in ji zato tudi obresti ne pripadajo. Poudarja, da je imel gradbeno in uporabno dovoljenje in da ga ne bi smele zadeti sankcije, ki veljajo za neupravičenega in nepoštenega posestnika le zato, ker je bil sistem socialistične lastnine nedorečen. Poudarja, da je bil pošten, saj je imel odločbo oblastvenega organa. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne zahtevek tudi v tem delu.

7. Sodišče je obe reviziji vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanju ni odgovorila.

8. Revizija z dne 13. 6. 2006 v delu, ki se nanaša na razveljavitev delne zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe, ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije z dne 13. 6. 2006

9. Revizija je dovoljena le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (384. člen ZPP). Sklep, s katerim je razveljavljena odločitev o delni zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, ne spada med take sklepe. Zato revizija z dne 13. 6. 2006 v tem delu ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP in prvim odstavkom 384. člena ZPP).

O neutemeljenosti revizije z dne 13. 6. 2006

10. Revizijski ugovor, da je odločitev materialnopravno napačna, ker je toženec na spornem zemljišču pridobil lastninsko pravico, je neutemeljen. Prav v zadevi II Ips 240/2005, na katero se sklicuje tožnik v reviziji (P 601/2002), je tožnica z lastninsko tožbo zahtevala izročitev nepremičnine in v tej pravdi je toženec vložil nasprotno tožbo, s katero je primarno zahteval od sodišča, naj ugotovi, da je na zemljišču pridobil lastninsko pravico, s prvim podrejenim zahtevkom je zahteval, naj sodišče tožnici naloži, da mora z njim skleniti prodajno pogodbo, z drugim podrejenim zahtevkom pa je zahteval ugotovitev obstoja oziroma ustanovitev služnostne pravice. Vsi toženčevi zahtevki so bili zavrnjeni. Vrhovno sodišče je že odločilo o reviziji in je potrdilo odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je lastnica zemljišča tožnica in ne toženec. Obrazložilo je, da toženec na podlagi določb ZTLR o gradnji na tujem svetu ni mogel pridobiti lastninske pravice, ker ta zakon ni veljal za gradnjo na zemljišču v družbeni lastnini, da je tudi začel veljati (1980) po že končani gradnji (1972), da pa ne Obči državljanski zakonik (ODZ) ne noben drug takrat veljavni predpis ni omogočal fizični osebi, da bi z gradnjo pridobila lastninsko pravico na zemljišču v družbeni lasti. Sodišče je tudi odločilo, da v obravnavanem primeru tudi ni prišlo do prenosa pravice uporabe s tožnice na Občino ... po določbah Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Ur. l. SRS, št. 27/72), saj ni bila nikdar izdana ustrezna ugotovitvena odločba upravnega organa občine. Opozorilo je tudi, da so na občino prešla le tista nezazidana stavbna zemljišča, ki so ustrezala definiciji iz 2. člena navedenega zakona, po dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, pa so bili objekti zgrajeni že leta 1972, tako da ob uveljavitvi zakona v juliju 1972 ni šlo za tako zemljišče, na katerem gradbena dela ne bi dosegala niti tretje gradbene faze. Sodišče je ugotovilo tudi, da je bilo v gradbenem dovoljenju, ki je bilo tožniku izdano, določeno, da mora pred začetkom gradnje urediti zemljiškoknjižno stanje, česar pa toženec ni storil. 11. O tem, da toženec ni pridobil lastninske pravice na nepremičnini in da je lastnica tožnica, je bilo tako že pravnomočno odločeno in je sodišče na to odločitev vezano. Zato so vsi revizijski ugovori v tej smeri neutemeljeni. Odločitev sodišča druge stopnje, da je zahtevek tožnice utemeljen na podlagi 219. člena ZOR, je tako pravilen.

12. Pravilna pa je tudi nadaljnja odločitev sodišča druge stopnje, da določbe 373. člena ZOR o zastaranju same pravice, iz katere izvirajo občasne terjatve, ni mogoče uporabiti, ko gre za terjatve iz naslova neupravičene obogatitve. Določba 372. člena ZOR, ki določa poseben triletni zastaralni rok za občasne terjatve, se uporablja pri terjatvah, ki imajo podlago v pravnem poslu ali določbah zakona, ne pa pri civilnem deliktu, razen v primeru, če je odškodnina prisojena v obliki rente(2). Enako velja tudi za druge reparacije, torej terjatve iz naslova povračila raznih vrst prikrajšanja. Tudi pri teh terjatvah ne gre za občasne terjatve, za katere ZOR v 372. členu določa triletni zastaralni rok, v 373. členu pa nato ureja zastaranje pravice, iz katere te občasne terjatve izvirajo. Vrhovno sodišče je že v več zadevah, v katerih se je uveljavljal zahtevek po 219. členu ZOR, zavzelo stališče, da za terjatve, ki izvirajo iz neupravičene uporabe tuje stvari, velja petletni zastaralni rok (na primer odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 610/2008 in II Ips 852/2007).

13. Ob ugotovitvi, da je imelo v letu 1997, ko je Občina ... tožencu odpovedala zakupno pogodbo, in je toženec tako izgubil pravno podlago za uporabo zemljišča ter so se stekli pogoji za obstoj neupravičene obogatitve, sporno zemljišče status zazidljivega stavbnega zemljišča, je pravilna odločitev, da je pri izračunu višine odmene to treba upoštevati. Če je takšen status zemljišče pridobilo tudi zaradi toženčevih vlaganj, bi moral toženec pravočasno iz tega naslova uveljavljati ustrezen zahtevek – česar pa v tej pravdi ni storil. Kot je že pravilno pojasnilo sodišče v zadevi II Ips 240/2005, eventualni obogatitveni zahtevek toženca ne more vplivati na neutemeljenost tožničinega zahtevka.

14. Revizija z dne 19. 9. 2007 ni dovoljena.

O nedovoljenosti revizije z dne 19. 9. 2007

15. V odločbi sodišča druge stopnje z dne 19. 7. 2007 so sporne le še zamudne obresti. Po drugem odstavku 39. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07- UPB, v nadaljevanju ZPP) se pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta obresti in druge postranske terjatve ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Čeprav je bila prvič odločitev o zamudnih obrestih razveljavljena in je bilo drugič odločeno le še o tem, gre še vedno za stransko terjatev, katere vrednost se pri ugotavljanju vrednosti spora ne upošteva. Zato tudi revizija zoper odločitev o zahtevku za plačilo zamudnih obresti v tem primeru ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo na podlagi 377. člena ZPP.

16. Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in 40/07, v nadaljevanju OZ) je treba po 1060. členu OZ uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do Ur. l. RS, št. 87/2002).

Op. št. (2): B. Blagojević, V. Krulj, Komentar Zakona o obligacionim odnosima, I. knjiga, Drugo izdanje, Savremena administracija, Beograd 1983, str. 1134.