Jedro

Rok, določen v 127. členu ZDavP je objektivni rok, ki je instrukcijske narave in velja za davčni organ. Ta rok nima značaja nepodaljšljivega prekluzivnega roka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.4.2002, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana z dne 5.6.2001. Z navedeno odločbo je prvostopni organ tožniku odmeril dohodnino za leto 1999. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje toženi stranki, da je rok za odmero dohodnine, določen v 127. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP; Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98 in 109/99) procesni instrukcijski rok, njegov pretek pa nima za posledico prekluzije, upravni organ lahko tudi po izteku roka še vedno opravi dejanja.

Zoper prvostopenjsko sodbo tožnik vlaga pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi kršitev določb upravnega postopka. Navaja, da je rok, določen v 127. členu ZDavP enako kot rok, ki ga določa 222. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), prekluzivni rok, po preteku katerega upravni organ ne more več opraviti dejanj. Meni, da prvostopno sodišče napačno interpretira naravo rokov – v škodo davčnih zavezancev, s tem pa naj bi kršilo ustavna načela, določena v 2. in 14. členu Ustave Republike Slovenije.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je določil, da vrhovno sodišče vse obstoječe zadeve obravnava po ZUS-1 (1. odstavek) ter, da se obstoječe pritožbe glede na kriterije, določene v 2. odstavku 107. člena ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe ali pa kot revizije. V tem sporu vložena pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, zato jo vrhovno sodišče v skladu z navedeno določbo ZUS-1 obravnava kot revizijo. Prvostopna sodba pa je glede na 2. odstavek 107. člena ZUS-1 s 1.1.2007 postala pravnomočna.

ZUS-1 v 85. členu določa, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek); da pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Ugovor, da je prvostopno sodišče rok, ki ga določa 127. člen ZDavP, zmotno štelo za procesni rok, ni utemeljen. Po določbi 127. člena ZDavP mora biti dohodnina odmerjena do 31. oktobra za preteklo leto, vendar pa ta rok nima narave nepodaljšljivega prekluzivnega roka, saj pravica do odmere davka po 96. členu ZDavP zastara po petih letih po poteku leta, v katerem bi bilo potrebno davek odmeriti. Rok, določen v 127. členu ZDavP, je objektivni rok, ki je instrukcijski in velja za davčni organ. Tudi, če dohodnina ni odmerjena do 31. oktobra, to ne vpliva na samo davčno obveznost zavezanca, ki mora kljub preteku roka svojo davčno obveznost poravnati. Prav tako ne drži tožnikovo razlogovanje glede prekluzivnosti roka iz 222. člena ZUP. V primeru, če organ, ki vodi postopek, ne izda odločbe v predpisanem roku, ima stranka pravico do pravnega sredstva (pritožbe – 218. člen ZUP) oziroma do tožbe v upravnem sporu (2. in 3. odstavek 28. člena ZUS-1), drugih pravnih posledic pa zakon za upravni organ, ki odločbe ne izda v predpisanem roku, ne določa. S pravilno interpretacijo določb ZDavP prvostopno sodišče tudi ni poseglo v tožnikove ustavne pravice oziroma načela, ki jih določa Ustava Republike Slovenije.

Po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka v upravnem sporu. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, pravni pouk pa vsebuje z zakonom predpisane sestavine.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v skladu z 29. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker tožnik z revizijo ni uspel, nosi sam svoje stroške revizijskega postopka.