Jedro

Prav tako si pritožba napačno razlaga kot obteževalno okoliščino dejstvo, da je obdolženi očitano kaznivo dejanje storil v času, ko je zoper njega tekel še drugi kazenski postopek, saj ta okoliščina ne more imeti nobenega vpliva na izrek kazenske sankcije in so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Izrek

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oviranja pravosodnih organov po prvem odstavku 286. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po členih 57 in 58 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 10,00 EUR, in sodne takse, ki jo bo odmerilo po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče kazen osem mesecev zapora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožilec v pritožbi navaja, da ne soglaša z izrečeno pogojno obsodbo, ker je sodišče prve stopnje preveliko težo dalo olajševalnim okoliščinam, premalo pa temu, da je obdolženi bil po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja večkrat kaznovan in da so mu bile izrečene tudi zaporne kazni, ki so se izvršile z delom v splošno korist ter, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje, ko se je že nahajal v drugem kazenskem postopku in da je kazniva dejanja, za katera je bil v preteklosti že pravnomočno kaznovan, izvršil med in tudi po obravnavanem kaznivem dejanju. Vse navedeno pa po oceni pritožbe narekuje izrek zaporne kazni v trajanju osem mesecev.

5. S takšnimi pritožbenimi navedbami ne soglaša pritožbeno sodišče, ki ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v obravnavani kazenski zadevi upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazni (člen 49 KZ-1). Povsem pravilno težo je sodišče prve stopnje dalo okoliščini, da obdolženi pred storitvijo očitanega mu kaznivega dejanja ni bil kaznovan in mu je to pravilno štelo kot olajševalno okoliščino, kot obteževalno pa je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je obdolženi po storitvi kaznivega dejanja bil večkrat kaznovan, vendar nazadnje leta 2018. Pritožba, ki meni, da je sodišče prve stopnje premalo težo dalo pokaznovanosti obdolženca, ne more biti uspešna, saj je obdolženi bil kaznovan po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja, kar sicer ni za spregledati, nima pa takšne teže, kot ji daje pritožnik. Prav tako si pritožba napačno razlaga kot obteževalno okoliščino dejstvo, da je obdolženi očitano kaznivo dejanje storil v času, ko je zoper njega tekel še drugi kazenski postopek, saj ta okoliščina ne more imeti nobenega vpliva na izrek kazenske sankcije in so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Pri izreku kazenske sankcije, kot je v obravnavanem primeru, sodišče sploh ne presoja ali je morda obdolženi v postopku za kakšno dejanje, ki naj bi ga storil pred storitvijo obravnavanega dejanja, pomembna in upoštevna je le pravnomočna obsodilna sodba, ki pa obdolžencu pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja ni bila izrečena, kot to izhaja iz IKE in kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Res je sicer, da je obdolženi bil pokaznovan, vendar je tej okoliščini dalo sodišče prve stopnje zadostno težo, kar se izraža v določeni kazni zapora in preizkusni dobi. Po oceni pritožbenega sodišča bo z izrekom pogojne obsodbe pri obdolžencu dosežen namen kaznovanja, da ta več ne bo ponavljal kaznivih dejanj, saj od leta 2018 ni storil nobenega kaznivega dejanja, kar tudi kaže, da se je obdolženi spremenil in kar ob upoštevanju poteka časa od storitve obravnavanega kaznivega dejanja, pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje glede izreka pogojne obsodbe.

6. Iz navedenih razlogov, in ker pritožnik niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopno odločbo o izrečeni kazenski sankciji, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti v skladu s členom 383/I ZKP, je o tožilski pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.