Jedro

O protipravnemu ravnanju ne moremo govoriti, če je škoda posledica običajnega, vsakodnevnega rizika, ki ga vsak človek z običajno, povprečno skrbnostjo zlahka nevtralizira tako, da do škode ne pride.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: »1. Tožena stranka Z. d. d., je dolžna tožeči stranki E. H. plačati odškodnino v znesku 4.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2008 dalje do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške z DDV in zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.« Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 270 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek tožnika za škodo, nastalo mu pri padcu na mokrem podestu stopnic 23. 6. 2007, po podlagi v celoti utemeljen.

Zoper sodbo se je toženka pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne, ali pa sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, priglaša pa tudi stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da se ocena izvedenca o zdrsljivosti ploščic na podestu stopnic nanaša na čas izdelave mnenja v letu 2012 in ne na čas nesreče, ki je bila pet let prej, zato je njegova ocena nerelevantna. Očita, da je sodišče nekritično sprejelo izpovedbe tožnika in prič, zlasti M. M. Slednji je izpovedal, da je lužico zaznal, ker je nanjo posvetilo sonce, tožnik pa je povedal, da so stopnice v tistem času dneva v senci. Tožnik in priče so iskali različne vzroke za lužico – politje iz plastenke, lulanje psov, zalivanje korit. Dejstvo je, da je bilo vreme suho in toplo, tožnik pa je v tožbi navedel, da je bilo mokro zaradi dežja. Lužica ni zanesljivo dokazana, četudi pa bi bila, gre za okoliščino, ki smo jim ljudje priča vsak dan; z minimalno pazljivostjo bi tožnik škodo lahko sam preprečil in do padca ne bi prišlo. Pritožnica opozarja na podobne primere iz sodne prakse, ko je sodišče zahtevek zavrnilo.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sicer zadovoljivo ugotovilo pravno pomembna dejstva, napravilo pa napačen materialnopravni zaključek, da je tožena stranka odgovorna tožniku za nastalo mu škodo.

Pravilno je sicer stališče prvostopenjskega sodišča, da objektivna odgovornost v obravnavanem primeru ni podana. Kadar stvar, ki sicer ni nevarna (suha tla), postane nevarna zaradi določenih okoliščin (mokra in spolzka tla), je treba ugotoviti, ali je kdo (konkretno pa tožena stranka oz. tu njen zavarovanec) kriv za nastop teh okoliščin.

V skladu s pravili Obligacijskega zakonika (OZ) o krivdni odškodninski odgovornosti mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (1. odst. 131. čl. OZ). V primeru opustitvenih ravnanj je treba praviloma ugotoviti, ali je tožena stranka opustila dolžno skrbnost, ki ji jo bodisi nalagajo posebni predpisi bodisi izhaja iz splošnega načela o prepovedi povzročanja škode, glede na okoliščine primera.

Po presoji pritožbenega sodišča, drugače kot je presodilo prvostopenjsko, tudi krivdnega protipravnega ravnanja (opustitve dolžne skrbnosti), na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, toženkinemu zavarovancu ni mogoče očitati.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo sledeča pravno pomembna dejstva: tožnik se je 23. 6. 2007 okoli 18.45 ure poškodoval pri prihodu v službo na Policijsko postajo X , na stopnicah pred stavbo; vreme je bilo sončno in suho, na podestu pod stopnicami pa je bila manjša luža neznanega izvora (polita plastenka, pasji urin...); tožniku, ki je bil obut v natikače z gumijastim podplatom, je na tej luži spodrsnilo, prijel se je za ograjo ob stopnicah in se povzpel navzgor, pri tem pa v posledici zdrsa brcnil v betonsko stopnico in si poškodoval nogo (zlomil si je prst); stopnice so prekrite s protidrsno oblogo, ob njih je ograja, pod stopnicami pa je podest iz ploščic, na katerem je rešeto; ploščice, ki obdajajo rešeto, so več kot pet let po dogodku v primeru, če so mokre, nadpovprečno zdrsljive, čas pa je njihovo zdrsljivost (zaradi uporabe in vremenskih vplivov) povečal; zaposleni na PP X so vedeli za spolzko oblogo podesta, do nesreč pa ni prihajalo; v primeru mokrih ploščic okoli rešeta lahko uporabnik v izogib zdrsu stopi neposredno na rešeto; površina ploščic okoli rešeta je relativno majhna (sodišče prve stopnje se na več mestih sklicuje na kopije fotografij, iz katerih izhaja, da je širina teh ploščic enaka oz. manjša širini stopnic).

V ta dejstva, četudi so pritožbeno delno izpodbijana (obstoj mokrote), sodišče druge stopnje ne dvomi, saj je dokazna ocena skrbna in razumna.

Svojo odločitev o odškodninski obveznosti toženke, izvirajoči iz krivdne odgovornosti, je sodišče prve stopnje utemeljilo z ugotovitvijo, da je zavarovanec tožene stranke vedel, da so ploščice v primeru, če so mokre, splozke, pa kljub temu ni ukrenil ničesar, da bi drsnost teh ploščic preprečil oz. zmanjšal. S tem naj bi opustil dolžno skrbnost, ki izhaja prav iz splošnega načela prepovedi povzročanja škode ter svojo postroženo skrbnost, da kot delodajalec zagotovi varne pogoje dela.

Pritožba takšni oceni utemeljeno nasprotuje. Pravno načelo je vrednostni temelj, ki terja, da ravnamo „sorazmerno“, „s pravo mero“.(1) Slednja v konkretnem primeru narekuje oceno, da v ravnanju zavarovanca tožene stranke ni nič protipravnega, z drugimi besedami, da glede na okoliščine ni opustil nobenega dolžnega ravnanja.

Prav splošno načelo prepovedi povzročanja škode pomeni, da se mora najprej vsak sam varovati škode in zato ravnati ustrezno skrbno. O protipravnemu ravnanju ne moremo govoriti, če je škoda posledica običajnega, vsakodnevnega rizika, ki ga vsak človek z običajno, povprečno skrbnostjo zlahka nevtralizira tako, da do škode ne pride.(2) In ravno za takšno situacijo gre tudi v obravnavanem primeru. Po splošnih življenjskih izkušnjah sicer ni dvoma, da vlaga na vsakih bolj ali manj gladkih tleh nekoliko poveča njihovo zdrsljivost. A madež tekočine na tleh („lužica“) je običajen in ne nadpovprečen, izreden riziko, ki ga je moč s povprečno, običajno skrbnostjo obvladati. Vsak mora pač pogledati, kam stopi. Tudi sodišče prve stopnje krivde (in protipravnosti, v konkretnem primeru je to eno in isto) ni našlo v tem, da je bila na podestu tekočina, tj. da zavarovanec tožene stranke mokrote ni preprečil oz. je ni pobrisal. Ker gre za zunanje stopnice, je logično, da so včasih mokre (dež), ne more pa biti tožena stranka odgovorna, če se polula pes. Pač pa zavarovancu toženke prvostopenjsko sodišče očita, da ravno za primer mokrote ni poskrbel za manjšo zdrsnost. Po prepričanju pritožbenega sodišče je v konkretnem primeru taka zahteva pretirana; gre za majhno površino, ki obdaja (nedrseče) rešeto, stopnice tik nad tem so obložene s protidrsno oblogo, ob njih je ograja. Rizik, ki nastane, ko se ta površina zmoči in postane zdrsljiva, je možno zlahka nevtralizirati s povprečno previdnostjo (kako in kam stopiti). Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je šlo pri zdrsu in posledični poškodbi tožnika bodisi za njegovo nepazljivost bodisi za nesrečno naključje, ki pa bremeni njega samega.

Po povedanem je bilo torej treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti (5. al. 358. čl. ZPP).

Ker je sodišče druge stopnje spremenilo prvostopenjsko sodbo, je na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP odločilo še stroških postopka, ki pa v konkretnem primeru obsegajo le pritožbene stroške, saj pravdne stranke stroškov na prvi stopnji (še) niso priglasile. Glede na to, da je toženka s pritožbo v celoti uspela, ji mora tožnik v skladu s 1. odst. 154. čl. ZPP povrniti njene pritožbene stroške, in sicer sodno takso ter materialne stroške, skupaj 270 EUR, v primeru zamude pa še z obrestmi.

(1) N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba Ljubljana, 2003, str. 701. (2) Prim. N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba Ljubljana, 2003, str. 702.