Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja: "Ali je Upravno sodišče tožeči stranki kršilo ustavno pravico do enakega varstva pravic, ker se ni opredelilo do zatrjevanega obstoja obligacijske podlage za zaračunavanje stroškov carinskega posredovanja?"

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: "Ali je Upravno sodišče tožeči stranki kršilo ustavno pravico do enakega varstva pravic, ker se ni opredelilo do zatrjevanega obstoja obligacijske podlage za zaračunavanje stroškov carinskega posredovanja?"

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo in sklep tožene stranke, št. 38301-25/2021/33 z dne 22. 8. 2022, s katero je ta ugodila zahtevku A. A. (v nadaljevanju naslovnik pošiljke) za povrnitev stroškov iz naslova storitve carinskega posredovanja - "Neposredno carinsko zastopanje do 150 EUR - spletno plačilo" tako, da je tožeči stranki naložila, da mu mora povrniti zaračunane zneske v skupni višini 10,00 EUR s pripadajočimi obrestmi.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo po presoji Upravnega sodišča za odločitev v obravnavani zadevi bistveno vprašanje, ali sme tožeča stranka kot nosilka javnega pooblastila strošek storitve preverjanja, nastalega pri carinskem posredovanju oziroma carinskem zastopanju, naložiti v plačilo naslovniku pošiljke. V zvezi s tem je ugotovilo, da je bilo tožeči stranki podeljeno javno pooblastilo na podlagi drugega odstavka 27. člena Zakona o izvajanju carinske zakonodaje Evropske unije, ki pa teh storitev ne vključuje niti ne predvideva obveznosti plačila kakršnihkoli dodatnih stroškov, ki bi jih izvajalec poštnih storitev kot nosilec javnega pooblastila lahko zaračunaval in ki bi s tem postali obvezna (javnopravna) dajatev. Določanje cene storitev posredovanja v internih aktih tožeče stranke zato pomeni le določitev cene za poštno storitev, ki ne more biti enostransko v vlogi organa oblasti naložena v plačilo drugemu subjektu. Doda še, da gre pri storitvah carinskega posredovanja oziroma zastopanja za poštne storitve v smislu določb Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2) in da za zaračunavanje stroškov, ki so povezani s temi storitvami, tudi v ZPSto-2 ni najti pravne podlage.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju predlagateljica) je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367.b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. V njem je predlagala, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi pomembnega pravnega vprašanja.

4. Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni. Ker bi lahko zatrjevana opustitev opredelitve predstavljala kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, hkrati pa je pravilna opredelitev do nosilnih predlagateljičinih navedb pomembna ne le za predlagateljico,1 ampak tudi za vse tiste (številne) naslovnike, katerim poštne pošiljke iz tretjih držav dostavi predlagateljica (saj bi s tem dobili odgovor sodne veje oblasti, ali jim predlagateljica storitev carinskega posredovanja res upravičeno zaračunava), je Vrhovno sodišče predlogu za dopustitev revizije v tem obsegu ugodilo (tretji odstavek 367.c člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

6. V preostalem delu (glede prvega dela vprašanja) Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, ker za to niso izpolnjeni zakonski pogoji.

1 Predlagateljica v predlogu navaja, da letno izvede več kot 200.000 carinskih postopkov ter v povezavi z izvedenimi storitvami carinskega posredovanja prevzemnikom pošiljk izstavi za več kot milijon evrov računov.