Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je tožnik s svojimi besedami in ravnanjem (z besedami, da je živčen, da ne more delati oziroma da ne bo delal in s tem, da je dal na mizo kartico od telefona, telefon in ključe od poslovnih prostorov) jasno pokazal, da z delom pri toženi stranki ne želi več nadaljevati, zaključilo, da so bile v obravnavanem primeru podane okoliščine, zaradi katerih je bila opustitev zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi upravičena ter okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Ker ZDR-1 delodajalcu v drugem odstavku 85. člena opustitev zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dovoljuje le izjemoma, med strankama pa ni sporno, da ga tožena stranka tožniku v obravnavanem primeru ni omogočila, obstoj zgoraj navedenih okoliščin predstavlja odločilno dejstvo, o katerem izpodbijana sodba nima razlogov, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 6. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožniku in mu s tem odpovedala pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 1. 9. 2008, nezakonita, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... še traja, da je dolžna tožena stranka tožnika v 15 dneh pozvati nazaj na delo, ga za čas od 31. 5. 2013 dalje prijaviti v socialna zavarovanja in v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter mu za čas do vrnitve na delo obračunati nadomestila plač v mesečnem bruto znesku 783,66 EUR oz. v znesku minimalne plače po Zakonu o minimalni plači, odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec (I. točka izreka sodbe). Odločilo je tudi, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da Konvencija MOD št. 158 zavezuje delodajalca, da delavcu razloge za odpoved sporoči jasno in nedvoumno. V skladu z ustaljeno sodno prakso obstoj odpovednega razloga in prepričanje delodajalca, da zagovor, tudi če bi bil opravljen, njegove odločitve ne bi mogel spremeniti, opustitve zagovora ne opravičuje (sodba in sklep VDSS opr. št. Pdp 827/2010 v zvezi s sodbo in sklepom VSRS opr. št. VIII Ips 7/2011). Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 199/2009 zavzelo stališče, da pravica delavca, da se o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zagovarja, ni absolutna, vendar pa je treba izjeme razlagati ozko. Opravičljive so le okoliščine, ki se nanašajo na samo kršitev, ali ko glede na naravo kršitve zagovor objektivno ne bi pripeljal do drugačne rešitve (sodbi VSRS opr. št. VIII Ips 474/2009 in opr. št. VIII Ips 405/2009). Opustitev zagovora je upravičena le, če gre za hujše konfliktne situacije, ki nastajajo iz razlogov na strani delavca, npr. za fizično nasilje, grožnje itd. (sodba in sklep VSRS opr. št. VIII Ips 255/2009). Izpodbijana odločitev je materialnopravno zmotna, ker okoliščine v obravnavanem primeru opustitve zagovora niso opravičevale, sodišče prve stopnje pa je s tem, ko je neutemeljeno in neobrazloženo odstopilo od ustaljene sodne prakse, tožniku kršilo tudi njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je izpoved tožnika arbitrarno zavrnilo kot „način obrambe“, na drugi strani pa brez kritične presoje v celoti sledilo navedbam tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi moralo verjeti tožniku, da je delodajalec nanj vpil, saj je to skladno z njegovim odzivom, da je postal živčen in da je rekel, da ne more delati in da bo šel k zdravniku (izpovedi A.A., B.B. in C.C.). Tožnik svoje namere, da želi prekiniti delovno razmerje, ni izrazil oz. je ni izrazil na način, da bi bilo mogoče iz njegovih besed in ravnanj sklepati, da želi prekiniti delovno razmerje, kar potrjujejo tudi izpovedi zaslišanih prič, iz obrazložitve sodbe pa ni razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje verjelo le direktorju tožene stranke. Glede na vse navedeno obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in med resnično vsebino teh zapisnikov (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), sodišče prve stopnje pa je storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izrek izpodbijane sodbe nasprotuje njenim razlogom oz. so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. Inšpektorica za delo D.D. je izpovedala, da je toženi stranki izdala odločbo o prekršku zaradi kršitve postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka na poziv sodišča prve stopnje tudi predložila, sodišče prve stopnje pa tega odločilnega dejstva ni ugotavljalo oz. se do te listine ni opredelilo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na tožnikovo pritožbo, v katerem predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in katero izrecno uveljavlja tudi pritožba. Izpodbijana sodba namreč ne vsebuje razlogov o odločilnem dejstvu, zato je ni mogoče preizkusiti.

6. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je to po ugotovitvi pritožbenega sodišča v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno povzelo izpovedi zaslišanih prič. Iz 10. točke obrazložitve sodbe namreč izhaja, da so priče E.E., F.F., B.B. in C.C. izpovedale, da je tožnik 30. 5. 2013 rekel, da ne bo več delal, na mizo zložil kartico od telefona, telefon in ključe od poslovnih prostorov ter odšel, kar je skladno z vsebino zapisnikov o izvedbi dokazov (zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 8. 4. 2014 na list. št. 43 in zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 1. 7. 2014 na list. št. 48 v spisu). Ker je protispisnost podana v primeru, ko sodišče v obrazložitev sodbe napačno prenese tisto, kar je zapisano v zapisniku o izvedbi dokazov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev ni podana, tožnik pa s pritožbenimi navedbami v zvezi s tem po vsebini v resnici nasprotuje dokazni oceni in pravni presoji sodišča prve stopnje.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki med strankama niso sporne, izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 1. 9. 2008 na delovnem mestu pomožni delavec za nedoločen čas (A2). Tožnik je 30. 5. 2013 zjutraj prenehal z delom in odšel domov, dne 5. 6. 2013 pa je pri Inšpektoratu RS za delo podal izjavo na zapisnik, da direktor tožene stranke nad njim izvaja mobing ter da je 30. 5. 2013 od njega zahteval, naj zapusti delo ter vrne ključe in telefon (A3). Ker tožnik v petek 31. 5. 2013, v ponedeljek 3. 6. 2013, v torek 4. 6. 2013, v sredo 5. 6. 2013, v četrtek 6. 6. 2013 in v petek 7. 6. 2013 ni prišel v službo, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestil, mu je ta 7. 6. 2013 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A4).

8. V skladu s prvim odstavkom 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom (te določa prvi odstavek 110. člena ZDR-1) in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Dokazno breme je na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, v obravnavanem primeru torej na strani tožene stranke (drugi odstavek 84. člena ZDR-1). Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, v skladu s katero lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da mu to omogoči (drugi odstavek 85. člena ZDR-1).

9. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da ni dokazno ocenilo odločbe o prekršku, ki jo je inšpektorica za delo izdala toženi stranki zaradi kršitve postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (natančneje zaradi kršitve drugega odstavka 85. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče namreč po vpogledu v listine v spisu ugotavlja, da te odločbe sodišču prve stopnje nobena od strank sploh ni predložila (tožena stranka je sodišču prve stopnje predložila le obvestilo in pouk Inšpektorata RS za delo o (možnosti) izjave o dejstvih oz. okoliščinah prekrška z dne 1. 10. 2013 - B3 in izjavo, ki jo je tožena stranka na podlagi tega obvestila podala - B4), zato je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen.

10. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbi, da je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno zaključilo, da je tožnik z besedami, da je živčen, da ne more delati oz. da ne bo delal in ravnanjem, ko je dal na mizo kartico od telefona, telefon in ključe od poslovnih prostorov, nedvoumno pokazal, da pri toženi stranki ne želi več delati in da ga na delo več ne bo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe v zvezi s tem navedlo le, da je v resničnost tega dejanskega zaključka prepričano, pritožba pa utemeljeno opozarja, da se ni opredelilo do izpovedi tožnika in zaslišanih prič, ki navedb tožene stranke ne potrjujejo. Pritožbeno sodišče namreč po vpogledu v zapisnike o izvedbi dokazov ugotavlja, da sta priči A.A. in C.C. skladno izpovedali, da je tožnik 30. 5. 2013 rekel, da je živčen in ne more delati ter da bo šel k zdravniku, da je tožnik rekel, da ne more delati le tistega dne, pa potrjuje tudi izpoved B.B.. Pritožbeno sodišče glede na navedeno dvomi v pravilnost dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki 30. 5. 2013 prenehalo na njegovo pobudo, pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje ta zaključek sprejelo na podlagi pomanjkljive dokazne ocene in je, brez ustrezne obrazložitve, sledilo (le) navedbam tožene stranke.

11. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ravno na podlagi ugotovitve, da je tožnik s svojimi besedami in ravnanjem jasno pokazal, da z delom pri toženi stranki ne želi več nadaljevati, zaključilo, da so bile v obravnavanem primeru podane okoliščine, zaradi katerih je bila opustitev zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi upravičena ter okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Ker ZDR-1 delodajalcu v drugem odstavku 85. člena opustitev zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dovoljuje le izjemoma, med strankama pa ni sporno, da ga tožena stranka tožniku v obravnavanem primeru ni omogočila, obstoj zgoraj navedenih okoliščin predstavlja odločilno dejstvo, o katerem izpodbijana sodba nima razlogov, zato je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ko bo sodišče prve stopnje ponovno presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka, naj v skladu z 8. členom ZPP izdela celovito dokazno oceno vseh izvedenih dokazov glede vprašanja, ali so bile v obravnavanem primeru podane okoliščine, zaradi katerih tožena stranka zagovora tožniku ni bila dolžna omogočiti in okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče, saj bo šele s tem mogoč tudi pritožbeni preizkus odločitve.

12. Ne glede na to, da je bilo pritožbi treba ugoditi že zaradi zgoraj navedenega razloga, pa tožnik v pritožbi pravilno opozarja, da je Vrhovno sodišče RS že v več odločbah zavzelo stališče, da pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni absolutna, vendar pa je izjeme od te pravice treba obravnavati ozko(1). Kdaj bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči, je odvisno od okoliščin, ki morajo biti tehtne. Po prepričanju pritožbenega sodišča je treba pri odločitvi v tem individualnem delovnem sporu upoštevati tudi stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS glede vprašanja delodajalčeve obveznosti, da delavcu v postopku izredne odpovedi omogoči zagovor, zavzelo v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 7/2011 z dne 16. 4. 2012, na katero opozarja tudi pritožba. Iz te odločbe izhaja, da obstoj odpovednega razloga in prepričanje delodajalca, da zagovor, četudi bi bil opravljen, njegove odločitve ne bi mogel spremeniti, opustitve zagovora ne opravičujeta, saj bi se v zagovoru lahko razjasnili tudi razlogi za opustitev sporočila o razlogu za odsotnost z dela (dejanski stan odpovednega razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 vsebuje tudi ugotovitev, ali je delavec mogel in moral sporočiti razlog za odsotnost), kot tudi okoliščine in interesi na strani delavca v zvezi z nadaljevanjem delovnega razmerja.

13. Glede na to, da je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je razveljavilo tudi odločitev o stroških (II. točka izreka izpodbijane sodbe) in odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Glej npr. sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 199/2009 z dne 19. 4. 2011 ter sodbo in sklep VSRS opr. št. VIII Ips 7/2011 z dne 16. 4. 2012.