Jedro

Sodišče ne more slediti tožnikovemu ugovoru, da, ker poročilo oziroma mnenje izda samostojna institucija, s tem postane posamični upravni akt, zoper katerega so dopustna pravna sredstva po ZUP oziroma ZUS-1, saj gre še vedno za mnenje, ki je bilo izdelano za potrebe nepravdnega postopka, na poziv sodišča, ki je stvarno pristojno za odločanje o zadevi. Svoj ugovor zoper mnenje pa (je) lahko tožnik poda(l) v nepravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, kjer postopek zaradi varstva koristi otrok teče. Tudi iz tega razloga (torej, ker ima tožnik v nepravdnem postopku možnost uveljavljati svoje pravice) pogoji za obravnavanje te tožbe v subsidiarnem upravnem sporu niso podani.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel ugovor tožnika zoper psihološko poročilo o opravljenem razgovoru z mld. A. A. in mld. B. B. z dne 1. 9. 2020. Organ je ugotovil, da navedeno poročilo ni akt, ki bi imel lastnost individualnega upravnega akta, izdanega v upravnem postopku, zato je posledično na podlagi prvega alineje prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgel ugovor tožnika zoper navedeno poročilo.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. V obrazložitvi je pojasnil, da je prvostopenjski organ poročilo, zoper katerega je tožnik vložil pritožbo (točno: ugovor), izdelal na poziv Okrožnega sodišča v Ljubljani, kot pomoč za namen razjasnitve dejanskega stanja v postopku zaupanja v varstvo in vzgojo mld. otrok tožnika ter določitev preživnine in stikov. Ker je po določbah Družinskega zakonika (DZ) odločanje o stikih mld. otrok s starši v izključni pristojnosti sodišča, pri tem pa sodišče pri odločitvi v teh zadevah upošteva mnenje centra za socialno delo, kadar ga pridobi v skladu z določbami zakona, ki ureja nepravdni postopek, priprava dokumentacije za sodišče ne pomeni vodenja upravnega postopka, niti ne pomeni odločanja v upravnem postopku. Dodal je še, da je poročilo CSD le eden izmed dokazov, ki vpliva na presojo sodišča, tožnik pa ima možnost, da to mnenje pred sodiščem izpodbija, če meni, da je neustrezno ali nepravilno.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

3. Tožnik je vložil tožbo in pozval sodišče, da odloči v subsidiarnem upravnem sporu in razveljavi (odpravi) sklep prvostopenjskega organa ter odločbo drugostopenjskega organa. Hkrati naj naloži prvostopenjskemu organu izločitev pristranskih oseb iz postopka ter izvedbo novega postopka, v katerem bodo objektivno obravnavana in upoštevana vsa dejstva.

4. Uvodoma je poudaril, da sta odločitvi brez vsebinske utemeljitve, zaradi česar ima zadeva takojšnje in dolgoročne posledice. Skliceval se je na svoje dosedanje navedbe. Na podlagi ravnanja CSD je mati otrok nadaljevala s strategijo odtujevanja otrok z njunim očetom - tožnikom. Družinsko sodišče je 27. 11. 2020 (po dalj časa trajajoči prekinitvi stikov od 26. 4. 2020) na podlagi spornega mnenja CSD razveljavilo del sodne poravnave, ki se nanaša na stike, in jih odredilo drugače. Toženka ne upošteva, da je tudi sama samostojna institucija, ki vodi svoje postopke, zaradi česar nastopijo posledice. Zato bi moral biti njegov ugovor vsebinsko obravnavan. Termin za razgovor, ki je bil osnova za sporno mnenje, je bil na dan 14. 7. 2020, četudi je bilo znano, da bi po sodni poravnavi morali hčerki ta čas preživljati z očetom. Tožnik je redno seznanjal prvostopenjski organ o vseh kršitvah matere njegovih mld. otrok, vendar ta ni ukrepal proti materi, niti ni obvestil sodišča, niti slednjega ni vključil v svoja mnenja. Ob vpogledu v spis se izkaže, da manjkajo številne navedbe obeh staršev. Po njegovem mnenju je bilo ravnanje prvostopenjskega organa izključno v korist matere mld. otrok, ne pa korist otrok, kot bi moralo biti. Neustrezno ravnanja organa je ugotovila tudi koordinatorka za preprečevanje nasilja pri organu po seznanitvi s primerom v letu 2021 C. C. Opozoril je še na kaznovanje Republike Slovenije pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo, sklicujoč se na razloge aktov, predlagala sodišču, da tožbo zavrne.

6. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da obravnava tožbo tožnika kot izpodbojno tožbo (prva alineja prvega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V postopku je bil namreč izdan (upravni) akt, zoper katerega je dopustna tožba v upravnem sporu in o katerega zakonitosti bo sodišče tudi odločalo. V subsidiarnem upravnem sporu pa sodišče odloča le v primeru, če za presojo zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1). Za tak primer pa v obravnavanem primeru nedvomno ne gre.

**Odločitev in razlogi sodišča**

7. Tožba ni utemeljena.

8. Tožnik izpodbija odločitev o zavrženju ugovora zoper psihološko poročilo o opravljenem razgovoru z mld. A. A. in mld. B. B. z dne 1. 9. 2020. 9. Med strankama ni sporno, da je Center za socialno delo to poročilo izdelal na poziv Okrožnega sodišča v Ljubljani tekom nepravdnega postopka za varstvo koristi otroka, natančneje postopku zaupanja v varstvo in vzgojo mld. A. A. in mld. B. B. 10. Po Zakonu o nepravdnem postopku (ZNP-1) odloča na prvi stopnji Okrožno sodišče v postopkih za varstvo koristi otroka (drugi odstavek 10. člena), med postopki za varstvo koristi otroka pa sodi tudi postopek o varstvu in vzgoji otroka (prvi odstavek v zvezi z drugim odstavkom 93. člena ZNP-1). Kot je navedel že drugostopenjski organ, je pristojnost sodišča za odločanje v tovrstnih zadevah določena tudi v DZ, kjer je med drugim določeno, da sodišče pri odločitvi o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka, o stikih, izvajanju starševske skrbi in podelitvi starševske skrbi sorodniku upošteva mnenje centra za socialno delo, kadar ga pridobi v skladu z določbami zakona, ki ureja nepravdni postopek (drugi odstavek).

11. Že glede na povzete določbe v prejšnjem odstavku sodbe je tako jasno razvidno, da v obravnavanem primeru ne gre za upravno zadevo, o kateri bi bilo odločeno v upravnem postopku, zaradi česar sodišče pritrjuje odločitvi prvostopenjskega organa, ki je, sledeč prvi alineji prvega odstavka 129. člena ZUP (ko organ s sklepom zavrže zahtevo, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva), zavrgel tožnikov ugovor zoper psihiatrično poročilo z dne 1. 9. 2020. 12. Tožnik sicer ugovarja, da je odločitev (prvostopenjskega organa) neobrazložena, vendar je prvostopenjski organ (kljub zelo skopi obrazložitvi) navedel bistvene razloge za svojo odločitev, tj. zavrženje tožnikovega ugovora, ker ne gre za upravno zadevo. Ob tem pa je drugostopenjski organ obrazložitev prvostopenjskega organa (ko je odločal o pritožbi) še z dodatnimi razlogi dopolnil, kar je tudi smel (tretji odstavek 248. člena ZUP). Če pa se ob predhodnem preizkusu v upravnem postopku zahteve ugotovi, da za njeno (vsebinsko - op. sod.) obravnavo niso podani formalni pogoji (tj. 129. člen ZUP), potem organu tudi ni mogoče očitati, da je obrazložitev pomanjkljiva, ker vsebinsko zahteve ali/oziroma ugovorov, ki se po vsebini nanašajo na zadevo, ne obravnava. Iz enakega razloga sodišče tudi ne more slediti tožnikovemu ugovoru, da, ker poročilo oziroma mnenje izda (kot tožnik navaja) samostojna institucija, s tem postane posamični upravni akt, zoper katerega so dopustna pravna sredstva po ZUP oziroma ZUS-1, saj gre še vedno za mnenje, ki je bilo izdelano za potrebe nepravdnega postopka, na poziv sodišča, ki je stvarno pristojno za odločanje o zadevi. Svoj ugovor zoper mnenje pa (je) lahko tožnik poda(l) v nepravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, kjer postopek zaradi varstva koristi otrok teče. Tudi iz tega razloga (torej, ker ima tožnik v nepravdnem postopku možnost uveljavljati svoje pravice) pogoji za obravnavanje te tožbe v subsidiarnem upravnem sporu niso podani.

13. Ob povedanem je tako treba zavrniti še vse tožbene ugovore, ki se vsebinsko nanašajo na zadevo, saj na odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Če tožnik meni, da Center za socialno delo v okviru postopka varstva koristi otroka ravna neustrezno (vključno z zahtevo o izločitvi za tožnika pristranskih oseb pri CSD), lahko seznani s tem sodišče, ki ta nepravdni postopek vodi.

14. Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na navedbe, ki jih je podal pred vložitvijo tožbe, kar se ne more. Tožba je namreč samostojno pravno sredstvo in v njej mora tožnik razložiti, zakaj toži (30. člen ZUS-1). Sodišče zato (tudi) iz tega razloga ni obravnavalo tožnikovih navedb, ki jih je ta podal pred vložitvijo tožbe.

15. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je šlo v zadevi za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, dejstva, ki so pravno relevantna za odločitev (da je tožnik vložil ugovor zoper poročilo, izdelano za potrebe nepravdnega postopka, vodenega pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, zaradi varstva koristi otroka), pa v zadevi niso bila sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).