Jedro

Kaznivo dejanje davčne zatajitve po členu 254 KZ je specialna oblika kaznivega dejanja goljufije po členu 217 KZ. Stori ga tisti, ki se s preslepitijo pristojnega organa izogne plačilu dohodnine, davkov ali drugih predpisanih obveznosti. Med druge predpisane obveznosti pa brez dvoma sodi tudi carina. Sodišče prve stopnje zato ni odločilo pravilno, ko je tisti del ravnanja obdolženca, ki se nanaša na izogibanje plačilu carine, opredelilo kot splošno kaznivo dejanje goljufije po členu 217/I KZ. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da e ravnanji obdolženca, opisani pod točkama 1/a in 1/b izreka izpodbijane sodbe pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje davčne zatajitve po členu 254/I KZ.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega R.Š. in ugoditvi pritožbi državnega tožilca se glede obdolženega R.Š. sodba sodišča prve stopnje v odločbah o pravni opredelitvi in kazenskih sankcijah spremeni tako, da se dejanji obdolženca, opisani pot točko 1/a in 1/b izreka, pravno opredelita kot eno kaznivo dejanje davčne zatajitve po I. odstavku 254. člena KZ in se obdolženemu R.Š. po čl. 50 in 51 KZ izreče p o g o j n a o b s o d b a , v kateri se mu se po I. odstavku 254. člena KZ določi kazen 3 (tri) mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi 3 (treh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Na podlagi II. odstavka 36.člena KZ se obdolžencu izreče stranska kazen v višini 200 (dvesto) dnevnih zneskov, to je 262.600,00 (dvestodvainšestdesettisočšesto) SIT denarne kazni, ki pa se izvrši in jo je obdolženec dolžan plačati v roku 2 (dveh) mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni ( to je 2.626,00 SIT) določilo en dan zapora; v preostalem pa se pritožba obdolženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodb sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi obdolženega J.M. se ugodi in se izpodbijana sodba glede tega obdolženca razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega R. Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja davčne zatajitve po I. odstavku 254. člena KZ in kaznivega dejanja goljufije po I. odstavku 217. člena KZ, obdolženega J.M. pa kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju davčne zatajitve po I. odstavku 254. člena KZ v zvezi s čl. 27 KZ in kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po I. odstavku 217. člena KZ v zvezi s čl. 27 KZ.

Obdolžencema je izreklo pogojni obsodbi, v kateri je obdolženemu Š. za prvo kaznivo dejanje določilo kazen dva meseca zapora, za drugo tri mesece zapora in zatem določilo enotno kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo treh let, obdolženemu M. pa za prvo kaznivo dejanje določilo kazen en mesec zapora, za drugo dva meseca zapora in nato enotno kazen dva meseca in petnajst dni zapora s preizkusno dobo treh let. Obdolžencema je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo so se pritožili državni tožilec, zagovornik obdolženega Š. in obdolženi M. sam. Državni tožilec izpodbija sodbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, ki se nanaša na obdolženega Š..

Predlaga, da naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obdolžencu za obe kaznivi dejanji izrečeta stranski denarni kazni, enotna stranska kaze pa naj se izvrši, podrejeno pa, da se namesto pogojne obsodbe obdolžencu izreče denarna kazen.

Zagovornik obdolženega R.Š. v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev kazenskega zakona in predlaga spremembo sodbe v oprostilno ali pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obdolženi J.M. uveljavlja ista pritožbena razloga in predlaga spremembo sodbe v oprostilno, podrejeno pa ponovno opravo glavne obravnave.

Višji državni tožilec je v svojem mnenju, podanem v skladu s I. odstavkom 445. člena ZKP, predlagal ugoditev pritožbi državnega tožilca tako, da se obdolženemu Š. določita posamični in nato izreče enotna stranska denarna kazen, ter da se pritožbi zagovornika obdolženega Š. in J.M. zavrneta kot neutemeljeni.

Pritožba obdolženega J. M. je utemeljena, pritožbi zagovornika obdolženega Š. in državnega tožilca sta delno utemeljeni.

ad I/ Ob preizkusu izpodbijane sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika obdolženega R.Š., sodišče druge stopnje v celoti sprejema oceno izvedenih dokazov in razloge izpodbijane sodbe, da je obdolženi Š. imel interes za izvedbo posla, da je njegov oče že izrabil ugodnosti invalida in da je prav iz tega razloga nastopil kot sklenitelj ( fiktivne) posojilne pogodbe in ne njegov oče, saj on ne bi mogel imeti dveh vozil, nabavljenih po ugodnostih za invalide.

Pritožnikove navedbe, da je bil obdolženi Š. zgolj pooblaščenec za sklenitev te posojilne pogodbe in da je denar za nakup avtomobila zagotovil F.Š., ne vnašajo nobenega upoštevnega dvoma, saj je prav obdolženi R.Š. podpisal posojilno pogodbo pred notarjem sam in v svojem imenu, kar glede na vsebino pogodbe in vse ostale obrazložene okoliščine nedvomno potrjuje njegov interes kupiti zase avto visokega kakovostnega razreda brez prometnega davka in carine, ne pa nastopati le kot pooblaščenec svojega očeta kot posojilodajalca in pooblaščenca drugoobdolženega pri nakupu avta. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi izpovedbo obdolženčevega očeta in tudi zagovor obdolženega M. ter zanesljivo ovrglo zatrjevano dejstvo, da naj bi obdolženi R.Š. imel le vlogo šoferja in da je avto uporabljal le za prevoz invalidnega M., saj število prevoženih kilometrov in posredno tudi trije predlogi za uvedbo postopka pri sodniku za prekrške zoper M., dokazujejo, da je M. v obdobju po nakupu avtomobila vozil svoj avto Jugo, ter je zato logičen in pravilen zaključek, da je avto kupil obdolženi Š. in ga vozil za svoje potrebe, pri čemer je bilo tudi ugotovljneo, da je bilo vozilo ves čas vozilo garažirano pri prvoobdolžencu. Iz navedenega izhaja, da pritožba zagovornika obdolženega Š., v kolikor izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ni utemeljena.

Obdolženčev zagovornik se je pritožil tudi zaradi kršitve kazenskega zakona, tega pritožbenega razloga pa ni obrazložil, je pa sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženega Š., saj sodišče prve stopnje dejanj obdolženca ni pravilno pravno opredelilo.

Kaznivo dejanje davčne zatajitve po členu 254 KZ je specialna oblika kaznivega dejanja goljufije. Stori ga tisti, ki se s preslepitvijo pristojnega organa izogne plačilu dohodnine, davkov ali drugih predpisanih obveznosti. Med druge predpisane obveznosti pa brez dvoma sodi tudi carina. Sodišče prve stopnje zato ni odločilo pravilno, ko je tisti del ravnanja obdolženca, ki se nanaša na izogibanje plačilu carine, opredelilo kot splošno kaznivo dejanje goljufije po členu 217/I KZ. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ravnanji obdolženca, opisani pod točkama 1/a in 1/b izreka izpodbijane sodbe pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje davčne zatajitve po členu 254/I KZ.

Zaradi drugačne pravne opredelitve je obdolžencu ponovno izreklo kazensko sankcijo in sicer pogojno obsodbo, v kateri mu je primerno teži kaznivega dejanja in stopnji krivde določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Ugodilo pa je pritožbi državnega tožilca tako, da je obdolžencu izreklo na podlagi drugega odstavka 36. člena KZ tudi stransko denarno kazen, saj so za izrek te kazenske sankcije izpolnjeni pogoji, to je, da je bilo kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti. Pri tem pa državni tožilec tudi pravilno opozarja na okoliščino, da si je obdolženec brez plačila carina in prometnega davka kupil avto visokega kakovostnega razreda.

Kot primerno stransko denarno kazen, ki pa se bo izvršila (denarna kazen se izreka v dnevnih zneskih in znaša najmanj pet, ter največ tisočpetsto dnevnih zneskov, če je kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti), pa bo moral obdolženec plačati dvesto dnevnih zneskov. Število dnevnih zneskov je določeno glede na težo dejanje ter premoženjske razmere obdolženca. Kot višino dnevnega zneska pa je glede na to, da dohodki obdolženca niso znani, upoštevalo najnižji predpisani dnevni znesek, določen v IV. odstavku 38.člena KZ/94 in ki je po zadnjem uradno objavljenem podatku o povprečni čisti plači v RS (78.782,00 SIT, Ur.l. RS št. 76/96) znašal 1.313,00 SIT. To stransko denarno kazen v višini 262.600,00 SIT bo moral obdolženec plačati v roku dveh mesecev.

ad 2/ Pri preizkusu sodbe, ki se nanaša na obdolženega J.M., v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je sodišče druge stopnje ocenilo, da obstaja precejšen dvom o obstoju ugotovljenega odločilnega dejstva - prištevnosti tega obdolženca. Iz notarskega zapisa z dne 16.2.1996 namreč izhaja, da je pri sklenitvi posojilne pogodbe na strani tega obdolženca sodelovala tudi njegova skrbnica za poseben primer M.H. (postavljena z odločbo Občinske skupnosti socialnega skrbstva, sveta za odrasle v ...).

Sodišče prve stopnje v postopku ni ugotavljalo, iz kakšnih razlogov je obdolženi J.M. pod skrbništvom. Iz spisa pa tudi izhaja, da je že na glavni obravnavi dne 18.2.1998 po zaslišanju obdolženca, ki je omenjal poškodbe glave in svojo invalidnost, državna tožilka ocenila, da je potrebno ugotoviti razlog invalidnosti tega obdolženca in predlagala postavitev izvedenca psihiatra in je sodišče prve stopnje njenemu dokaznemu predlogu tudi ugodilo. Kljub umiku tega dokaznega predloga, pa bi sodišče prve stopnje glede na to, da je obdolženec oseba pod skrbništvom, zaradi česar se poraja dvom o njegovi prištevnosti, v skladu z določbo 17.člena ZKP moralo ugotavljati tudi ta dejstva, ki bi bila lahko obdolžencu v korist. Ker tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je sodišče pritožbi obdolženega M. ugodilo, izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek v navedeni smeri dopolniti in nato ponovno odločiti ali so pri tem obdolžencu podani tudi vsi subjektivni znaki kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju davčne zatajitve po členu 254/I KZ v zvezi s členom 27 KZ.