19. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 1. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 195/2004 z dne 20. 10. 2004 in zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1168/2004 z dne 6. 10. 2004 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 767/2004 z dne 22. 9. 2004 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Višje sodišče je z vsemi tremi sklepi, navedenimi v izreku, zavrnilo pritožbe ustavnega pritožnika (v pravdi zaradi motenja posesti tožnika) zoper sklepe sodišča prva stopnje, s katerimi je zavrnilo njegove tožbene zahtevke, da je toženka motila njegovo posest oziroma da se ji prepoveduje vsako nadaljnje motilno dejanje.

2.Pritožnik v vseh treh primerih zatrjuje, da je moral na začetek teh postopkov čakati vrsto let in da je tudi Višje sodišče potrebovalo dve leti, da je odločilo o njegovih pritožbah. Navaja, da v vseh treh primerih ni dočakal sodnega posestnega varstva kljub temu, da naj bi izkazal vse potrebno za ugoditev njegovim zahtevkom. Še več, sodišče naj bi z izpodbijanimi sklepi vzpostavilo novo posestno stanje v korist toženke. Dodaja, da so odvetniki toženke zavedli sodišče h kršenju zakonodaje in to na narokih, na katere ni bil povabljen, ter na način, ki ga je podrobneje opisal v svojih pobudah za zahtevo za varstvo zakonitosti in v predlogih za obnovo postopka. Ker sodišča niso odločila njemu v prid, ne more zahtevati povračila škode, poleg tega pa mora plačati še stroške postopkov in nerazumno visoke sodne takse. Okrajno sodišče v Domžalah ga ni še nikoli oprostilo plačila sodnih taks, zato je bil že nekajkrat prikrajšan za sodno varstvo. Nepoštenega in pristranskega sojenja naj bi bil deležen tudi v drugih sodnih ter upravnih postopkih. Zatrjuje kršitev 3., 6., 8., 13., 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 1. člena Protokola št. 12 k EKČP in 1. člena Prvega protokola k EKČP ter 2., 14., 18., 21., 22., 23., 24., 33., in 34. člena Ustave.

B. – I.

3.Po prvem odstavku 52. člena ZUstS se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Iz podatkov, ki jih je Ustavnemu sodišču poslalo Okrajno sodišče v Domžalah, izhaja, da je bil pritožniku sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 767/2004 z dne 22. 9. 2004 vročen 7. 10. 2004. Dne 8. 10. 2004 je začel teči 60 dnevni rok, ki se je iztekel 6. 12. 2004. Ustavna pritožba, vložena dne 27. 12. 2004, je torej prepozna, zato jo je Ustavno sodišče zavrglo (2. točka izreka). Vložitev pobude državnemu tožilcu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti na tek roka za vložitev ustavne pritožbe ne vpliva, saj takšna pobuda ni pravno sredstvo.

B. – II.

4.Pravočasna pa je ustavna pritožba zoper sklepa, navedena v 1. točki izreka. Ustavno sodišče pa ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker 2. člen Ustave neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. To velja tudi za pritožnikov predlog, naj Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi upošteva tudi njegove navedbe v pobudah za zahtevo za varstvo zakonitosti in predlogih za obnovo postopka. Ustavna pritožba je namreč posebno pravno sredstvo s posebnim obsegom izpodbijanja in presoje. Zato je treba v ustavni pritožbi argumente, ki naj bi jo utemeljili, izrecno navesti. Zgolj s sklicevanjem na trditve, ki jih je pritožnik uveljavljal v vlogah v pravdnem postopku, ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti.

5.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje številne kršitve Ustave in EKČP, vendar jih ne izkaže, za nekatere izmed njih pa ne pojasni, v čem vidi zatrjevane kršitve Ustave oziroma EKČP. Če pa je mogoče njegove navedbe razumeti kot očitek, da so odločitve po vsebini napačne, to ne zadošča za ugotovitev, da je bila kršena katera od človekovih pravic.

6.Ustavne pritožbe ni mogoče utemeljevati z navedbami, da je bil pritožnik deležen nepoštenega in pristranskega sojenja tudi v drugih sodnih in upravnih postopkih ter da je bil nekajkrat prikrajšan za sodno varstvo, s tem ko ga sodišče ni oprostilo plačila sodnih taks, ker ne gre za postopke, v katerih bi bila izdana s to ustavno pritožbo izpodbijana sklepa.

7.Tako ostane za presojo le še pritožnikov očitek, da ni dočakal sodnega posestnega varstva, s čimer zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ta pravica z izpodbijanimi odločitvami pritožniku ni bila kršena. Gre namreč za ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do katerih je v obravnavani zadevi prišlo. Zgolj dejstvo, da pritožnik s svojimi zahtevki ni uspel, pa ne zadošča za sklep o kršitvi te pravice.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe zoper sklepa Višjega sodišča, navedena v 1. točki izreka, ni sprejelo v obravnavo.

9.Pritožnikov očitek o dolgotrajnosti postopkov po vsebini pomeni zatrjevanje kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ustavna pritožba v tem delu ni dopustna. Z odločitvijo Višjega sodišča v obravnavanih zadevah je dejanje, s katerim naj bi bila pritožniku kršena ustavna pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, prenehalo. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Povračilo morebitne škode, ki bi mu bila s tako kršitvijo storjena (26. člen Ustave), lahko prizadeti v takem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem. Pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot že izkoristil. Glede na to ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka ter prve in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić