Jedro

V primeru, da lahko tožnica dostopa z avtomobilom do istega mesta na pašniku, kot doslej, po drugi poti, posestnemu varstvu ni mogoče ugoditi. Obstajati morajo okoliščine, ki utemeljujejo ugoditev zahtevku, te pa so podane, če je prehodnost sporne makadamske poti ključna za izvrševanje posesti na parceli, torej če je edini možni način, da tožnica izvršuje posest na parceli, ta, da do nje dostopa po makadamski poti.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 30. 10. 2019 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 25. 11. 2019 se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov v višini 1.920,66 EUR zniža na 1.874,98 EUR.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožencu naložilo, da preneha z motenjem posesti tožnice na stavbi št. 584, z naslovom Z., in zemljišča ob tej stavbi v izmeri 100 m2 na nepremičnini ID znak 0000 546 tako, da tožnici izroči daljinski upravljalnik ali ključe za odpiranje premičnih vrat, postavljenih na makadamski poti, ki vodi do njene nepremičnine, ter mu v bodoče prepovedalo postavljanje ovir na njej (I. in II. točka izreka). V točki III izreka je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti vse pravdne stroške, o višini katerih bo odločilo s posebnim sklepom. Sodišče je tako z dodatnim sklepom naložilo tožencu, da povrne tožnici 1.920,66 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Zoper navedeni sklep o motenju posesti se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarja na ugotovitev višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu II Cp 432/2019, da tožnica posestnega varstva ne uveljavlja na makadamski poti. Sodišče je sicer ob tem še navedlo, da je sprememba posestnega stanja na makadamski poti pomembna le, če hkrati nedopustno spreminja posestno stanje na parceli 546, k. o. ..., s čimer se toženec ne strinja, saj meni, da se to v konkretnem primeru sploh ne bi smelo presojati, ker je tožnica uveljavljala prenehanje motenja le na stavbi in zemljišču ob stavbi, pri čemer pa ni zatrjevala, da bi se na njima sploh izvedla kakršnakoli motilna dejanja. Zato je tožbeni zahtevek nesklepčen. Ker je bilo posestno varstvo na makadamski poti že pravnomočno zavrženo zaradi prepoznega uveljavljanja, je ključno le, ali je tožnici onemogočeno izvrševanje posesti na sami stavbi in pripadajočem zemljišču. Ker pa tožnica trditev v tej smeri ni podala, je tožbeni zahtevek neutemeljen. Tudi sicer sprememba posestnega stanja na makadamski poti ne spreminja posestnega stanja na parc. št. 546, saj ima tožnica dostop z avtom do istega mesta kot prej po drugi primerni poti. Pomembno je torej le, ali obstaja še kakšna primerna pot. Predmetna skala je bila umaknjena že pred izdajo sklepa v prvotnem postopku. Nobena skala tako ne ovira vožnje z avtomobilom po drugi poti in tako ni neprimerna iz tega razloga. Odveč je ugotavljanje, koliko časa je tam skala stala. O urejenosti in primernosti druge poti za vožnjo z osebnim vozilom se je ob ogledu prepričalo sodišče samo. Dostop z osebnim vozilom je mogoč točno do tiste točke na robu pašnika, do katere sta tožnica in njen mož prej dostopala po sporni makadamski poti. Na ogledu je ugotovilo, da je tožnici dostopanje z avtomobilom po drugi poti omogočeno. Samo namreč ugotavlja, da so posledice hudournika odstranjene, da je pot čista in utrjena. Sodišče pravilno navaja, da obe poti po kvaliteti ne odstopata druga od druge, v nadaljevanju pa zmotno zaključuje, da je edina primerna pot makadamska pot. Razlogi sklepa si v tem delu nasprotujejo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče nima ustreznega strokovnega znanja za ugotovitev, da je delovanje hudournika po drugi poti, ki poteka po strmem pobočju, veliko. Ta dejstva sploh niso bila zatrjevana. Samo zato, ker je pot včasih neprevozna, še ni neprimerna. Primernost poti se mora presojati glede na okoliščine in pogoje v teh krajih. Dejstvo je, da tožnica v teh krajih ne more pričakovati dostopne ceste kot v naselju. Sicer pa je bila tudi sporna makadamska pot v preteklosti izpostavljena hudourniškemu nanosu, kot je izpovedala tožnica. Toženec je zatrjeval, da je bila sporna makadamska pot večkrat poškodovana in neprevozna zaradi hudournikov, s tem v zvezi je predlagal zaslišanje priče J. M. Sodišče je ta dokaz zavrnilo, vendar je svojo odločitev utemeljilo ravno na dejstvu, da naj bi bila sporna pot edina primerna zato, ker je na drugi prihajalo do hudourniških nanosov, na sporni pa ne. Priča bi potrdila ravno to, da je tudi na sporni poti prihajalo do nanosov, kar pomeni, da sta obe poti primerljivi s tega vidika in je tako druga pot povsem primerna. V zvezi s tem je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je na ogledu dobilo odgovor na vprašanje, ali lahko tožnica po drugi primerni poti dostopa do roba pašnika z vozilom. Odgovor je, da lahko. Sporna pot ni edina primerna pot. Odločitev sodišča je popolno presenečenje, ugotovitve v obrazložitvi sklepa pa v nasprotju s stanjem, ugotovljenim ob ogledu. Kako lahko sodišče, ki se je prepričalo o prevoznosti in urejenosti druge poti, trdi, da ni primerna. Pot je prevozna tudi ob močnejših nalivih, če pa pride do hudourniških nanosov, pa se ti nemudoma očistijo. Sodišče prve stopnje se opira na fotografije, ko je bila ugotovljena prevoznost poti. Sodišče druge stopnje je zapisalo, da mora sodišče prve stopnje ugotoviti, ali obstajajo posebne okoliščine, ki so podane le, če je edini možni način, da tožnica izvršuje posest na parceli, ta, da do nje dostopa po makadamski poti. Odgovor je, da to ni edini način, kar je bilo dokazano na ogledu. Sodišče druge stopnje je tudi navedlo, da je bilo ob koncu glavne obravnave v prvotnem postopku ugotovljeno, da je bila skala odstranjena in hudourniški nanos očiščen. Enako stanje je prvo sodišče ugotovilo v ponovljenem postopku po ogledu kraja. Sodišče druge stopnje je izpostavilo, da že izvedeni dokazi izkazujejo resničnost navedb toženca, da lahko tožnica dostopa z avtomobilom po drugi poti. Po dodatno izvedenem postopku se je to samo še potrdilo. Ob ogledu je bilo dokazano, da tožnica lahko dostopa do parcele po drugi primerni poti. Dejansko stanje je bilo glede hudourniških nanosov v prvotnem in ponovljenem postopku enako. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo, da bi bili nanosi posebne okoliščine, ki bi utemeljevale ugoditev zahtevku. Naložilo je le, da se preveri, ali lahko tožnica dostopa do parcele po drugi primerni poti. Sodišče prve stopnje se je z ogledom kraja prepričalo, da tožnica lahko dostopa do iste točke tudi po drugi poti, ugotovilo je enako kvaliteto obeh poti. Zato je izrek v nasprotju z razlogi sklepa, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi preseglo napotila sodišča druge stopnje in ugotovilo dejstva, ki jih sodišče druge stopnje ni izpostavilo. Ob zaključku glavne obravnave je druga pot primerna, prevozna, urejena in utrjena, kar je edino pomembno. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugotovilo, da je toženec motil tožničino posest. Tožnica ima možnost dostopa do stavbe na isti način kot doslej. Še vedno se lahko z osebnim vozilom pripelje do istega mesta ob pašniku, nato pa nadaljuje peš. Tudi po namestitvi pomičnih vrat na makadamski poti lahko tožnica dostopa do svoje nepremičnine. Do spremembe posestnega stanja tako ni prišlo. Zahtevek bi moralo sodišče zavrniti. V zvezi z obstojem tožničinega ekonomskega vidika toženec graja razloge sodišča, da naj ne bi bil pripravljen izročiti daljinskega upravljalca pomožnih vrat. Sodišče bi moralo bolj kritično presojati ravnanje tožnice, ki se kljub dejstvu, da je toženec nanjo naslovil dopis, v katerem jo obvešča o zaprtju poti, ni nikoli obrnila nanj, temveč je vložila tožbo. Toženec izpodbija tudi stroškovno odločitev, saj sodišče ni navedlo razlogov, zakaj o višini ni odločilo že v izpodbijanem sklepu.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Toženec vlaga pritožbo zoper odločitev o višini pravdnih stroškov, ki jih mora povrniti tožnici. Meni, da ji je sodišče neutemeljeno priznalo 22 % DDV na stroške sodne takse in strošek ogleda nad zneskom 8 EUR.

5. Pritožba zoper odločitev o glavni stvari ni utemeljena. Pritožba zoper odločitev o stroških postopka je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter na njegovi podlagi tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni storilo očitane in uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožbeni zahtevek nesklepčen. Tožnica je obširno opisala življenjski primer. To je razvidno že iz razlogov izpodbijanega sklepa. Sodno varstvo posesti se zagotavlja glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (prvi odstavek 33. čl. Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). Tožnica je zahtevala posestno varstvo na parceli 546, k.o. ..., ne pa tudi na makadamski poti s parc. št. 584, ki vodi do njene parcele in je last toženca ter v soposesti pravdnih strank. Zato je posestno varstvo omejeno na izvrševanje posesti parcele, to je vikend hiše s pašnikom. Posestno stanje poti, ki vodi do tožničinega vikenda in preko katere je toženec postavil in kasneje zaprl premična vrata, zaradi nepravočasnega uveljavljanja posestnega varstva makadamske poti niti ni odločilno. Pritožbeno sodišče stoji na svojem v razveljavitvenem sklepu podanem stališču, da je sprememba posestnega stanja na makadamski poti pomembna le, če hkrati nedopustno spreminja posestno stanje na parceli 546. Odločilno je torej, ali je toženec s tem, ko je spremenil posestno stanje na makadamski poti, posegel v posestno stanje na tožničini parceli. Sodno varstvo je podano v primeru, če tožnica zaradi spremembe posestnega stanja na makadamski poti ne more več uporabljati svoje parcele, kot jo je pred posegom. Torej četudi tožnica ne uveljavlja varstva posesti na makadamski poti, to ne pomeni, da je tožbeni zahtevek, kot ga je postavila, nesklepčen.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica posest hiše s pašnikom izvršuje tako, da z avtom dostopa do pašnika, nato pa življenjske potrebščine prenese čez pašnik peš, pri čemer prehodi razdaljo cca 100 m. Ker posesti vikenda, ki nima priklopa na elektriko, ne more izvrševati brez življenjskih potrebščin, je dostop z avtom do parcele ključen za uspešno izvrševanje posesti na njej. Ugotovljeno je, da je tožnica pred postavitvijo zapornice do roba pašnika vedno dostopala z vozilom in da je bila ta pot vedno prevozna, ob vsakem času. V pravilnost teh ugotovitev pritožbeno sodišče ne dvomi.

9. Glede na obseg posestnega varstva je ključno, ali je toženec s spremembo posestnega stanja na makadamski poti spremenil tudi posestno stanje na parceli. Kot je višje sodišče že v razveljavitvenem sklepu pojasnilo, je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, glede na to, da sta kraj, kjer tožnica zahteva posestno varstvo, in kraj, kje je toženec deloval, ločena, odvisna od odgovora na vprašanje, ali je sporna makadamska pot edina primerna pot za dostopanje do parcele. Toženec je namreč trdil, da lahko tožnica dostopa z avtom do parcele po drugi makadamski poti, tožnica pa je zatrjevala, da druge poti, po kateri bi lahko dostopala do vikenda, ni. Če je sporna makadamska pot edina primerna za nemoteno dostopanje ob vsakem času do parcele, je v posestno stanje poseženo. V primeru, da lahko tožnica dostopa z avtomobilom do istega mesta na pašniku, kot doslej, po drugi poti, posestnemu varstvu ni mogoče ugoditi. Obstajati morajo okoliščine, ki utemeljujejo ugoditev zahtevku, te pa so podane, če je prehodnost sporne makadamske poti ključna za izvrševanje posesti na parceli, torej če je edini možni način, da tožnica izvršuje posest na parceli, ta, da do nje dostopa po makadamski poti. Drži, da je višje sodišče v razveljavitvenem sklepu navedlo, da že izvedeni dokazi izkazujejo resničnost toženčevih navedb, vendar pa je bil dokazni postopek v ponovljenem postopku dopolnjen z ogledom kraja samega in je sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov opravilo obširno in prepričljivo dokazno oceno, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi in daje podlago za ugoditev tožničinemu zahtevku. Pritožbeno sodišče ni ugotavljalo posebnih okoliščin, ki bi utemeljevale ugoditev zahtevku, in tudi ni bilo dolžno, pač pa je sodišču prve stopnje pojasnilo, da je takšna okoliščina podana, če je prehodnost makadamske poti ključna za izvrševanje posesti na parceli. V tem je razvidno, da je vprašanje prevoznosti poti pomembno. Odločilno je, ali lahko tožnica kot doslej dostopa do parcele po drugi primerni poti.

10. Sodišče prve stopnje ni prekoračilo napotil višjega sodišča s tem, ko je v okviru podane trditvene podlage v smeri pojava hudourniških nanosov in s tem ovirane prehodnosti druge poti ugotavljalo obstoj okoliščin, ki izključujejo ali potrjujejo obstoj primernosti druge poti. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je edina primerna pot, po kateri lahko tožnica vedno dostopa do roba pašnika, makadamska pot, na kateri je toženec zaprl vhod s pomičnimi vrati. Drži, da je sodišče prve stopnje že ob ob koncu glavne obravnave (decembra 2018) v prvotnem postopku ugotovilo, da je bila na drugi makadamski poti odstranjena skala in očiščen hudournik, vendar pa je v razlogih izpodbijanega sklepa razvidno, da je po prvotnem sojenju prišlo do novega hudourniškega nanosa, čigar delovanje in obsežnost na tej drugi poti kažejo nove fotografije. Umaknjena skala s poti (tekom postopka), ki je tam stala nekaj let, zaradi česar tožnica po drugi poti z osebnim vozilom ni dostopala, ne ovira več možnosti vožnje z avtomobilom po njej. Tudi novo delovanje hudournika je bilo ob zaključku obravnave v ponovljenem postopku sanirano s poti, pot utrjena in je bilo ob ogledu kraja samem obe poti mogoče prevoziti. Vendar pa navedeno izkazuje pogostost pojavljanja obširnih nanosov na drugi poti. Poti ob njuni ureditvi res ne odstopata druga od druge in bi kazalo, da sta obe primerni za dostopanje z avtomobilom do roba pašnika. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi vseh izvedenih dokazov - zaslišanj strank in prič, predvsem ogleda obeh poti, kot tudi številnih fotografij, ki prikazujejo preteklo stanje poti, predvsem druge poti, na katerih je razvidno, kakšno razdejanje lahko naredi hudournik ob večjih nalivih, ki so za to okolje običajni - ugotovilo, da delovanje hudournika na drugi poti poteka po strmem pobočju, zaradi česar je sila hudournika lahko velika. Pritožbeno sodišče temu pritrjuje. Za takšno ugotovitev, ki ima oporo v dokaznem gradivu, ni potrebno strokovno znanje izvedenca, kot zmotno meni pritožba. V trditvah tožnice, da zaradi hudourniških nanosov druge poti ni mogoče uporabljati, pa je implicirana tudi okoliščina o njihovi moči in obsežnosti. Ravno pritožbena navedba, da so vremenske razmere in teren v tem kraju znani, potrjuje, da druga pot, ki po ugotovitvah prvega sodišča in fotografijah sodeč vodi čez razgiban gozd, ne more biti enako primerna za dostopanje z vozilom ob vsakem času kot sporna makadamska pot, ki vodi čez raven pašnik, na katerem ob ogledu ni bilo zaznati, da bi bila ta pot izpostavljena (močnemu) delovanju hudournikov kot druga pot, ki je v takšni situaciji neprevozna ter jo je treba očistiti in urediti, in to le z večjimi stroji, kar predstavlja oteženo dostopnost do tožničinega vikenda. Toženec je res trdil, da je bila v preteklosti tudi makadamska pot poškodovana zaradi hudournikov, vendar pa so te trditve ostale na pavšalni ravni, saj niso objektivno in subjektivno konkretizirane. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni zaslišalo priče J. M., ki bi izpovedoval o tem konkretneje. Očitana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Izpoved tožnice, da je bila tudi ta pot izpostavljena hudournikom, a vedno prevozna, ne potrjuje, da je bila poškodovana v takšnem obsegu, ki bi preprečevala uporabo poti. Glede na njeno lego pa je to malo verjetno. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je druga pot, ko je očiščena in urejena, primerna pot in enake kvalitete kot prva pot, tako ni v nasprotju z ugotovitvijo, da druga pot ob obsežnem delovanju hudournika (kot ga prikazujejo slike) v tem času ni prevozna in tako ni primerna. Zato ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpoved tožnice, da po postavitvi zapornice dostopa po tej drugi poti, ne potrjuje prehodnosti te poti vselej, saj je ob pogostih hudourniških nanosih onemogočena v njeni uporabi. Tožnica tako v času hudourniških nanosov po tej drugi poti ne more dostopati z avtomobilom do roba travnika, od koder gre do svojega vikenda ob vsakem vremenu. Odvisna je od tega, da se pot očisti in utrdi, kar je mogoče storiti le z večjimi stroji. Ob takšnih okoliščinah pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ne more z avtomobilom dostopati do istega mesta pašnika kot doslej, ko je to lahko storila ob vsakem času nemoteno po prvi makadamski poti, ki je tako edina primerna pot. 11. Ker torej tožnica ne more več izvrševati posesti na predmetnem vikendu v obliki, kot jo je pred posegom, torej ob vsakem času, tudi ko v okolici prihaja zaradi večjega dežja do večjih hudourniških nanosov, je toženec s tem, ko je na makadamsko pot postavil oviro, nedopustno posegel v tožničino posest njene parcele, zato je dolžan vzpostaviti prejšnje posestno stanje in prenehati z motilnimi dejanji. To pa lahko stori tako, da tožnici izroči daljinski upravljalnik ali ključe za odpiranje premičnih vrat. 12. Pritožnik neutemeljeno zavrača obstoj tožničinega ekonomskega interesa za posestno varstvo, ki je tesno povezan s pravnim interesom. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je takšen interes podan, saj dejanje toženca otežuje tožničin dosedanji način izvrševanja posesti na parceli, ob tem ko druga pot glede na pogoste in močne hudourniške nanose ob večjih nalivih ne zagotavlja dostopa do vikenda, kot pred posegom, torej ob vsakem času. Čeprav se je ob koncu glavne obravnave izkazalo, da sta obe poti prevozni, je ob obstoju posebne okoliščine, ki kaže neuporabnost druge poti ob večjih nalivih, podan tožničin ekonomski interes. V izpodbijanem sklepu dejstvu, da je bil toženec pozvan na izročitev upravljalca, ni pripisana posebna teža. Ker je toženec z zaprtjem premičnih vrat na makadamski poti brez izročitve ključev teh vrat samovoljno spremenil in posegel v posest tožnice na njenem vikendu, je bilo tožbenemu zahtevku pravilno ugodeno.

13. Pritožba utemeljeno izpodbija stroškovno odločitev. Kot pravilno opozarja toženec, je sodišče prve stopnje priznalo 22 % DDV na strošek sodne takse, ki jo je tožnica plačala, kar je v nasprotju z določbo 12. člena Odvetniške tarife, ki določa, da se lahko DDV obračuna na odvetnikovo storitev. Plačilo sodne takse ni odvetnikova storitev, pač pa obveznost stranke. Zato DDV na sodno takso ni mogoče priznati. Tožnici tudi ne gre strošek ogleda v višini 13,80 EUR, saj na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v tarifni številki 10402 znaša strošek takse za poslovanje sodnika zunaj sodišča 8 EUR. Zakaj je priznan višji znesek, v izpodbijanem sklepu ni razvidno, kot tudi ne iz podatkov spisa. Zato tožnica ni upravičena do razlike v višini 5,80 EUR, povečane za DDV.

14. Po navedenem pritožba zoper glavno stvar ni utemeljena, in ker tudi niso ugotovljene kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje o motenju posesti potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Zaradi utemeljenosti pritožbe zoper stroškovno odločitev pa je pritožbeno sodišče sklep o stroških postopka na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako, da je prisojeni znesek pravdnih stroškov v višini 1.920,66 EUR znižalo za 45,68 EUR (38,60 EUR, kolikor znaša 22 % DDV od stroška sodne takse 180 EUR in 7,08 EUR, kolikor znaša razlika 5,80 EUR z obračunanim DDV), in je tako toženec dolžan povrniti tožnici 1.874,98 EUR pravdnih stroškov.

15. Ker je toženec uspel le s pritožbo zoper stroškovno odločitev, ki je stranska terjatev, je odločeno, da krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP). Slednje velja tudi za tožnico, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi višjega sodišča.