Jedro

Sklicevanje dolžnikov, da sta v zmoti zastavila svoje nepremičnine ne more biti pravno upoštevno in ne predstavlja razloga, ki bi preprečeval izvršbo, ki je bila dovoljena na podlagi sodne poravnave.

Izrek

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep o izvršbi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po predlogu upnika zoper zastavna dolžnika zaradi izterjave glavnice v znesku 62.155,00 DEM v tolarski protivrednosti, zamudnih obresti na glavnico in stroškov izvršilnega postopka, dovolilo izvršbo z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri nepremičninah vpisanih v vložku št. 240 k.o. ..., last dolžnikov F. in I. V., vsakega do 1/2, s cenitvijo in prodajo teh nepremičnin ter s poplačilom upnika iz zneska, dobljenega z njihovo prodajo na javni dražbi. Predlog za izvršbo zoper dolžnika M.P. je bil zavrnjen.

Zoper sklep o izvršbi sta pravočasno ugovarjala zastavna dolžnika I. in F. V. Navajata, da upniku ničesar ne dolgujeta, ker si pri njem nista izposodila zneska, ki se izterjuje. Zastavo, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, sta dala v zmoti, ki je opravičljiva, saj nista vedela kaj pomeni, da ima poravnava moč izvršilnega naslova. Predlagata, da se izvršilni sklep v celoti razveljavi, upnik pa naj zahteva svojo terjatev od dolžnika M.P. Upnik je na ugovor zastavnih dolžnikov podal odgovor. Navaja, da ne uveljavljata nobenega ugovornega razloga po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Upnik je skupaj z dolžnikom in zastavnima dolžnikoma pred vložitvijo tožbe sklenil pred sodiščem poravnavo, s katero vsebino sta bila zastavna dolžnika v celoti seznanjena, saj jima je bila vsebina poravnave ne samo prebrana, temveč sta bila o njenih posledicah tudi podučena in sta jo lastnoročno podpisala.

Vsebina ugovora kaže na njuno neresnost in neodgovornost in ima le cilj zavlačevanja postopka. Predlaga, da se ugovor kot neutemeljen zavrne in potrdi sklep o izvršbi.

Sodišče prve stopnje je štelo ugovor dolžnikov kot neutemeljen in ga je predložilo v reševanje višjemu sodišču, da odloči o njem kot o pritožbi.

Ugovor ni utemeljen.

Ugovor zastavnih dolžnikov je pritožbeno sodišče obravnavalo v smislu 55. čl. ZIZ glede razlogov, ki preprečujejo izvršbo. Vendar je ugotovilo, da le-ti niso podani. Dolžnika namreč v svojem ugovoru nista navajala nobenih pravno pomembnih dejstev, ki bi preprečevali izvršbo in ki bi se nanašali na kateregakoli od v točki 1 do 12 primeroma naštetih razlogov po 1. odst. 55. čl. ZIZ. Izvršba je bila dovoljena na podlagi sodne poravnave, ki je izvršilni naslov.

Zastavna dolžnika zatrjujeta, da sta zastavila svoje nepremičnine upniku v zmoti, česar pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Le če bi bila poravnava, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena, česar pa zastavna dolžnika ne trdita, bi bil to lahko razlog, ki bi preprečeval izvršbo. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bili podani razlogi po 1., 2., 4., in 7. točki (pri slednji točki le, če bi bila izvršba dovoljena na predmetih, ki niso v prometu) 55. čl. ZIZ, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je ugovor zastavnih dolžnikov, ki ga je obravnavalo kot pritožbo, kot neutemeljen zavrnilo in izpodbijani sklep o izvršbi potrdilo na podlagi 2. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ).