Jedro

V konkretnem primeru ni sporno, da tožnik že od leta 1970, ko se je zaposlil v Nemčiji, ne živi v Republiki Sloveniji. Tudi ni sporno, da se po letu 2007, ko se je upokojil, vse do vložitve predmetne prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ni poskušal vrniti v Republiko Slovenijo. Zato je upravni organ pravilno zaključil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS iz 1. člena in prvega odstavka 1. č člena ZUSDDD in da zato posledično ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD), ki jo je tožnik vložil dne 19. 11. 2012. Ugotovil je, da je imel tožnik na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in da je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ, zato bi moral izkazati, da od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. Na podlagi tožnikovih navedb na zaslišanju je bilo ugotovljeno, da je tožnik na dan 23. 12. 1990 živel v Nemčiji, da je Slovenijo prostovoljno zapustil zaradi dela v Nemčiji, da si je njegova družina leta 1991 pridobila državljanstvo Slovenije, medtem ko si ga on ni pridobil, da je zato imel težave pri obiskovanju družine in je za vsak obisk družine potreboval vizum, ki ga je včasih dobil, včasih ne, da se je v Slovenijo pogosto vračal, da v Sloveniji ni zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana in da se v Slovenijo tudi zadnjih pet let, odkar se je leta 2007 upokojil, ni skušal vrniti, saj se mu je v Nemčiji pridružila žena, prav tako je v Sloveniji prodal nepremičnino. Leta 1991 je sicer zaprosil za sprejem v slovensko državljanstvo, vendar mu z odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 6. 5. 1993 ni bilo ugodeno, ker ni živel v Sloveniji. Po izvedenem postopku je organ zaključil, da tožnik ne izkazuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, saj že od leta 1970 dalje živi v Nemčiji, tožnik tudi ni izkazal upravičene odsotnosti iz Slovenije v obdobju od 23. 12. 1995 do 23. 12. 2000 in tudi ne poskusov vračanja v Slovenijo v obdobju od 23. 12. 01995 do 23. 12. 2000. V Slovenijo se tudi ni poskušal vrniti od upokojitve v letu 2007 dalje, kar pomeni, da središča svojih življenjskih interesov nima v Sloveniji, temveč v Nemčiji, kjer ima tako ekonomske vezi (prejema pokojnino ZRN), družinske (v ZRN z njim živi tudi njegova žena), v ZRN je pridobil tudi dovoljenje za stalno prebivanje. Ker torej tožnik pogoja dejanskega življenja v Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje ne izpolnjuje, tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi 1. in 1.č člena ZUSDDD.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper uvodoma navedeno odločbo zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnik spada med tujce, ki so na dan 25. 6. 1991 bili državljani drugih republik nekdanje SFRJ in ki so na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji (RS) imeli prijavljeno stalno prebivališče in da bi zato moral izkazati, da v RS od 23. 12. 1990 dalje tudi dejansko živi. Čeprav prvostopenjski organ ni ugotavljal, kje je bilo središče tožnikovih življenjskih interesov do leta 2007 (ko se je tožnik upokojil), pa je nesporno, da tožnik od upokojitve leta 2007 dalje nima središča življenjskih interesov v Sloveniji, saj v Sloveniji ne živi, v Nemčiji se mu je pridružila tudi žena, prodala sta nepremičnino v Sloveniji in si je tožnik v Nemčiji pridobil dovoljenje za stalno prebivanje. Tožnik tako pogoja dejanskega življenja v Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje ne izpolnjuje, ker od leta 2007 dalje nima središča življenjskih interesov v Sloveniji in ne zato, kot je to napačno navedel prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ker ni izkazal upravičene odsotnosti iz Slovenije v času od 23. 12. 1990 do 23. 12. 1995 in tudi ne poskusov vračanja v Slovenijo od 23. 12. 1995 do 23. 12. 2000. Ker torej tožnik pogoja dejanskega življenja v Sloveniji ne izpolnjuje, tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Navaja, da je prvostopenjski organ njegovo vlogo zavrnil, ker od upokojitve dalje (od leta 2007) v Sloveniji nima središča življenjskih interesov. Tožnik pa je ves čas postopka izkazoval navezanost na Slovenijo, saj je leta 1991 zaprosil za državljanstvo, nato pa tudi za številne vizume, da je Slovenijo lahko obiskoval. Slovenijo je vedno imel za svojo državo, saj je imel tu dolgo časa nepremičnino, tu živijo njegovi trije otroci in bi svojo starost rad preživel v Sloveniji. Meni, da mu je država dolžna povrniti status, ki mu ga je z nezakonitim ukrepom odvzela, to je dovoljenje za stalno prebivanje. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-246/02 z dne 3. 4. 2013 in navaja, da država tudi po sprejemu novele ZUSDDD ni upoštevala vseh možnih razlogov odsotnosti, zaradi česar so bili izbrisani neupravičeno izključeni iz možnosti ponovne pridobitve statusa, ki jim je bil nezakonito odvzet. Prvostopenjski organ pa tudi v ponovljenem postopku ni izvedel nobenega dokaza z namenom, da bi ugotovil središče tožnikovih življenjskih interesov od 23. 12. 1990 dalje pa do njegove upokojitve leta 2007. Meni tudi, da bi moral organ ugotavljati središče njegovih življenjskih interesov tudi po letu 2007, saj je tožnik ves čas zatrjeval, da se središče njegovih interesov tudi po letu 2007 ni spremenilo. Tega pa niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista upoštevala, zato meni, da so mu bile v postopku kršene pravice stranke, nepravilno pa je bil tudi uporabljen materialni predpis. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je že v odločbi z dne 16. 4. 2014 pojasnila zakaj tožnik pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. dalje ne izpolnjuje, in sicer je pojasnila, da tožnik od upokojitve leta 2007 dalje središča življenjskih interesov nima v Sloveniji, kar glede na opredelitev pojma dejanskega življenja iz prvega odstavka 1.č člena ZUSDDD pomeni, da od tega leta v Sloveniji dejansko ne živi. Tožnik ima od leta 2007 dalje središče svojih življenjskih interesov v Nemčiji, kamor ga vežejo ekonomske, družinske in druge vezi. Zato tožbena navedba o nepravilni uporabi materialnega prava ni utemeljena. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. člena ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 na območju RS imeli prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v RS tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, so pa na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli.

Po prvem odstavku 1.č člena ZUSDDD dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v RS središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS.

Po presoji sodišča je upravni organ (tako prvostopenjski, kakor tudi drugostopenjski za njim) pravilno ugotovil, da je bil tožnik državljan druge republike nekdanje SFRJ, ki je imel na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče in bi zato moral izkazati, da je od tega dne dalje v RS tudi dejansko živel. Po drugem odstavku 1. č člena citiranega zakona je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Po tretjem odstavku istega člena pa je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila RS, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v RS za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena ZTuj, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali če je bil osebi zavrnjen vstop v RS, razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d) ali e) prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja. Po četrtem odstavku istega člena pa se v primeru, da je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot 5 let, šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti oseba poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

Upravni organ se je pri svoji odločitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, oprl na določbo 1. in 1.č člena ZUSDDD. Sodišče se z razlogi, navedenimi v obrazložitvi odločbe upravnega organa, strinja in zato, skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) razlogov za odločitev ne bo ponavljalo, temveč se sklicuje na razloge, navedene v prvostopenjski in dopolnjene v drugostopenjski odločbi.

V konkretnem primeru ni sporno, da tožnik že od leta 1970, ko se je zaposlil v Nemčiji, ne živi v Republiki Sloveniji. Tudi ni sporno, da se tožnik po letu 2007, ko se je upokojil, vse do vložitve predmetne prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ni poskušal vrniti v Republiko Slovenijo. Zato je upravni organ po presoji sodišča pravilno zaključil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS iz 1. člena in prvega odstavka 1. č člena ZUSDDD in da zato posledično ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Iz ugotovitev upravnega organa izhaja, da je tožnik Slovenijo zapustil že leta 1970 zaradi zaposlitve v Nemčiji. Iz ugotovitev upravnega organa nadalje izhaja, da je tožnik leta 1991 sicer zaprosil za sprejem v slovensko državljanstvo, vendar mu z odločbo Ministrstva za notranje zadeve iz leta 1993 ni bilo ugodeno, ker ni izpolnjeval pogojev, kar pomeni, da se tožnik ne more uspešno sklicevati na to, da je bil nezakonito izbrisan. Tožnik si je svoj status v RS, po letu 2007, ko se je upokojil (v Nemčiji), prvič poskušal urediti s pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje z vložitvijo predmetne prošnje, čeprav bi si, kot to ugotavlja že upravni organ, svoj status kot družinski član slovenskega državljana, lahko uredil že prej, z vložitvijo prošnje za začasno prebivanje v Sloveniji. Razlog za tožnikovo odsotnost iz Slovenije je torej na njegovi strani in na strani tožene stranke. Tožnik se zato tudi ne more uspešno sklicevati na izpostavljeno odločbo Ustavnega sodišča. Tako prvostopenjski organ, kakor tudi tožena stranka za njim, pa sta v svojih odločbah tudi ustrezno utemeljila, zakaj štejeta, da je središče tožnikovih življenjskih interesov (tudi) po letu 2007 v Nemčiji. Glede na navedeno je neutemeljen tožbeni ugovor, da so bile tožniku v postopku kršene njegove pravice, kakor tudi, da je bil v postopku nepravilno uporabljen materialni predpis.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.