Jedro

Zakon za reintegracijo na delo določa prekluzivni rok šest mesecev od izvršljivosti sodbe, v katerem mora delavec zahtevati vrnitev na delo, drugače to pravico izgubi, s tem pa za obdobje od izvršljivost sodbe dalje izgubi tudi pravico do izplačila plače, saj ima slednja svoj temelj v delovnem razmerju oziroma je neločljivo vezana na obstoj delovnega razmerja. Povedano drugače, delavec, ki želi doseči izplačilo plače ali razlike v plači tudi za obdobje po izvršljivosti sodbe, s katero je ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, mora v prekluzivnem roku šestih mesecev zahtevati reintegracijo po nezakonito odpovedani pogodbi, saj šele s ponovno vzpostavitvijo delovnega razmerja pridobi tudi pravico do dohodkov iz tega razmerja.

Ker upnica ne trdi, da bi tak predlog vložila, je pravico do vzpostavitve delovnega razmerja po prvotni pogodbi izgubila, s tem pa je za obdobje od 23. 6. 2013 dalje izgubila tudi pravico zahtevati razliko med plačo, ki jo je prejemala po novi pogodbi o zaposlitvi, in plačo po tej prvotni pogodbi. Že iz tega razloga je ob pravilni uporabi materialnega prava dolžnikov ugovor za terjatve, zapadle od 23. 6. 2013 dalje, utemeljen, saj upnica zanje več nima izvršilnega naslova, sodišču pa zastaranja tega dela terjatve zato niti ne bi bilo treba presojati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih I., III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika z dne 20. 6. 2023 delno ugodilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba zaradi uveljavitve nedenarne terjatve - t.j. obračuna plač ter plačila davkov in prispevkov, ki se plačujejo od bruto zneskov, skladno z 226. členom ZIZ, z nalogom dolžniku, da roku 8 dni po prejemu sklepa o izvršbi upnici obračuna in odvede z zakonom predpisane prispevke in davke od bruto zneskov za junij do december 2012 in za februar 2013 do november 2018, ter zaradi uveljavitve denarne terjatve upnice, ki predstavlja zakonske zamudne obresti od glavnice v višini 139,04 EUR iz naslova neto plače za mesec januar 2013 od dne 12. 2. 2013 do dne 24. 12. 2019 ter zneske glavnice iz naslova neto plač za mesece od februarja 2013 do novembra 2018 ter zakonskih zamudnih obresti od teh zneskov od zapadlosti do dneva plačila, in v tem delu razveljavilo opravljena izvršilna dejanja ter predlog za izvršbo zavrnilo in izvršbo ustavilo (I. točka izreka sklepa). Ugovor dolžnika z dne 20. 6. 2023 je v preostalem delu (glede pristojnosti naslovnega sodišča, pravilnosti, zakonitosti izvršilnega naslova in njegove primernosti za izvršbo ter višine in pravilnosti izračuna preostalih terjatev) zavrnilo (II. točka izreka sklepa). Sklenilo je še, da je upnica dolžna dolžniku v roku 8 dni povrniti 373,32 EUR stroškov vloženega ugovora z dne 20. 6. 2023, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka sklepa) in da upnica stroške vloženega odgovora z dne 23. 8. 2023 na ugovor nosi sama (IV. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencih pritožuje upnica zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga njegovo spremembo tako, da se dolžnikov ugovor v celoti zavrne kot neutemeljen in da se dolžniku v plačilo naložijo stroški postopka, vključno s pritožbenimi stroški.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Glede na pritožbene navedbe in pravni interes je štelo, da ga upnica izpodbija v zanjo neugodnih I., III. in IV. točki izreka (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je na predlog upnice 14. 6. 2023 zoper dolžnika izdalo sklep o izvršbi na podlagi pravnomočne in izvršljive zamudne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 1906/2012 z dne 11. 2. 2013 zaradi uveljavitve nedenarne terjatve (po 226. členu ZIZ z nalogom dolžniku, da v roku 8 dni po prejemu sklepa o izvršbi upnici obračuna in odvede z zakonom predpisane prispevke in davke od bruto zneskov za obdobje od junija 2012 do novembra 2018) ter zaradi uveljavitve denarne terjatve (glavnice iz naslova neto plač za mesece od junija 2012 do novembra 2018 v skupni višini 10.446,41 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi).

7. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

8. Dolžnik v pravočasnem ugovoru uveljavlja, da je zoper izvršilni naslov vložil pritožbo, ki jo je višje delovno in socialno sodišče zavrnilo, ker so njegove navedbe predstavljale razlog nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni dovoljen pritožbeni razlog zoper zamudno sodbo. Hkrati je dolžnika poučilo, da lahko svoje navedbe kot ugovor uveljavlja v izvršilnem postopku, zato navaja, da je sklep o izvršbi nepravilen in nezakonit, terjatve nimajo podlage v izvršilnem naslovu, izvršilni naslov pa ni primeren za izvršbo. Pojasnjuje, da je bil upnici z aneksom k prvi pogodbi o zaposlitvi 40. plačni razred določen v nasprotju z zakonom in kolektivno pogodbo, zato ji je bila vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki velja od 1. 6. 2012 dalje in s katero ji je bil pravilno določen 38. plačni razred.V skladu s tem in z doseženimi napredovanji ji je bila ves čas tudi pravilno izplačevana plača. Mnenje inštituta za javno finančno pravo potrjuje, da upnica po prvotni pogodbi ni bila nikoli upravičena do 40. plačnega razreda, ampak zgolj do 38. plačnega razreda, kot izhaja iz nove pogodbe o zaposlitvi in tudi iz Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS). Inštitut je dolžnika opozoril, da mora upnico pozvati na vračilo preveč izplačanih plač, vendar dolžnik glede na prakso Vrhovnega sodišča RS tega ni storil. Nepravilnost izvršilnega naslova in neupravičenost upnice do izterjevane terjatve nadalje dolžnik utemeljuje tudi s sklicevanjem na Zakon o delavnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR in ZDR-1), sklepu o izvršbi pa ugovarja tudi po višini, ker slednja temelji na ročnem upničinem izračunu, ki nima podlage v sodbi. Meni, da do zahtevane razlike v plači upnica ni upravičena, podaja ugovor stvarne nepristojnosti sodišča ter tudi ugovor zastaranja terjatve in zakonskih zamudnih obresti.

9. Upnica v odgovoru na ugovor nasprotuje navedbam dolžnika v ugovoru ter pojasnjuje skladnost zahtevka z izvršilnim naslovom. Izpostavlja, da bi dolžnik moral svoje navedbe uveljavljati že v odgovoru na tožbo v delovnem sporu, s pravnomočno in izvršljivo sodbo pa je prišlo do reintegracije in s tem do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja po prvotni pogodbi, po kateri je upnica upravičena do 40. plačnega razreda oziroma do razlike v plači do tega plačnega razreda. Opozarja na irelevantnost ugovornih navedb glede mnenja Inštituta za javno finančno pravo ter citira določila ZSPJS in Pravilnika o pridobivanju nazivov na področju varstva kulturne dediščine in varstva arhivskega gradiva, s čimer utemeljuje svoje upravičenje do uvrščenosti v 40. plačilni razred, kar naj bi izhajalo tudi iz mnenja Ministrstva za javno upravo.

10. V II. točki izreka izpodbijanega sklepa, ki ni predmet te pritožbene obravnave, je sodišče prve stopnje kot neutemeljene zavrnilo ugovorne navedbe glede nepristojnosti izvršilnega sodišča ter glede pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova in ob tem izpostavilo načelo stroge formalne legalitete. Zavrnilo je tudi očitke glede neprimernosti izvršilnega naslova za izvršbo in navedbe glede višine terjatve.

11. V izpodbijani I. točki izreka sklepa je sodišče dolžnikovemu ugovoru v pretežnem delu ugodilo, sklep o izvršbi pa je v veljavi ostal le glede uveljavitve dela nedenarne terjatve, to je obračuna plače ter plačila davkov in prispevkov, ki se plačajo od bruto zneska 216,57 EUR za mesec januar 2013 (osma alineja I.a točke izreka), in izterjave glavnice v višini 139,04 EUR iz naslova neto plače za mesec januar 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 2. 2013 do dne 12. 2. 2013 ter od dne 24. 12. 2019 dalje do plačila (del osme alineje I.b točke izreka).

12. Glede denarne in nedenarne terjatve za obdobje od junija 2012 do decembra 2012 je sodišče prve stopnje ugovoru ugodilo na podlagi ugotovitve, da upnica zanjo nima podlage v izvršilnem naslovu, saj je skladno z zamudno sodbo dolžnik dolžan upnici izplačati denarne terjatve ter izpolniti nedenarne terjatve le za obdobje od 12. 1. 2013 dalje (ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ). Višje sodišče ob vpogledu v zamudno sodbo in ob upoštevanju načela stroge formalne legalitete odločitvi v tem delu pritrjuje, upnica pa v pritožbi konkretnih razlogov v zvezi s tem niti ne podaja.

13. Ugoditev ostalemu delu ugovora, to je glede denarne in nedenarne in nedenarne terjatve za obdobje od februarja 2013 dalje (od devete alineje I.a in I.b točke izreka sklepa o izvršbi dalje) ter na zakonske zamudne obresti od glavnice v višini 139,04 EUR iz naslova neto plače za mesec januar 2013 od dne 12. 2. 2013 do dne 24. 12. 2019 (preostali del terjatve v osmi alineji I.b točke izreka), je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev o zastaranju terjatev. Z razlikovanjem med pravimi in nepravimi judikatnimi terjatvami je obširno pojasnilo dolžino in tek zastaralnih rokov po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) s podaljšanji po Zakonu o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni Sars-CoV-2 (Covid-19) ter na podlagi sklepov Vlade RS o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic v sodnih postopkih, določenih z zakonom, opredelilo se je tudi do razmerja med dolžino zastaralnih rokov po OZ in ZDR-1 v primeru, ko je terjatev iz delovnega razmerja ugotovljena s pravnomočno sodbo.

14. Odločitev o ugoditvi temu delu ugovora je pravilna, vendar delno iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

15. Z izvršilnim naslovom, zamudno sodbo z dne 11. 2. 2013, ki je postala pravnomočna 9. 5. 2013 in izvršljiva 23. 6. 2013, je delovno sodišče ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30. 7. 2012 nezakonita in da upnici delovno razmerje (po prvotni pogodbi o zaposlitvi) zaradi take odpovedi ni prenehalo. Sklenilo je, da je dolžnik upnico dolžan pozvati nazaj na delo (po prvotni pogodbi) in jo za čas od 12. 1. 2013 do reintegracije prijaviti v socialna zavarovanja, ji za ta čas obračunati vse bruto mesečne plače, kot da bi delala, in bruto znesek regresa za letni dopust, od njih odvesti vse davke in prispevke, upnici pa izplačati vse mesečne neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi in neto znesek regresa, vse v skladu z določbami (prvotne) pogodbe o zaposlitvi.

16. Taka sodba glede na jasna in enotna stališča sodne prakse1 delovno razmerje vzpostavlja za nazaj, to je za čas od nezakonite odpovedi dalje, za naprej pa le delno za obdobje do poteka paricijskega roka, torej do izvršljivosti sodbe, kar je v konkretnem primeru 23. 6. 2013. Če v tem roku delodajalec delavca ne pozove nazaj na delo, pa mora delavec nadaljnji obstoj delovnega razmerja upravičiti s pravočasno prisilno izvršbo. Glede tega ZIZ v 231. členu določa, da delavec lahko predlog za izvršbo vloži v šestih mesecih od dneva, ko je pridobil pravico to predlagati (to je v šestih mesecih od izteka paricijskega roka po vročitvi pravnomočne sodbe). Zakon torej za reintegracijo na delo določa prekluzivni rok šest mesecev od izvršljivosti sodbe, v katerem mora delavec zahtevati vrnitev na delo, drugače to pravico izgubi, s tem pa za obdobje od izvršljivost sodbe dalje izgubi tudi pravico do izplačila plače, saj ima slednja svoj temelj v delovnem razmerju oziroma je neločljivo vezana na obstoj delovnega razmerja. Povedano drugače, delavec, ki želi doseči izplačilo plače ali razlike v plači tudi za obdobje po izvršljivosti sodbe, s katero je ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, mora v prekluzivnem roku šestih mesecev zahtevati reintegracijo po nezakonito odpovedani pogodbi, saj šele s ponovno vzpostavitvijo delovnega razmerja pridobi tudi pravico do dohodkov iz tega razmerja. Za konkretni primer to pomeni, da bi morala upnica v prekluzivnem roku šest mesecev od 23. 6. 2013 (torej do 23. 12. 2013) vložiti predlog za izvršbo za reintegracijo na delovno mesto po prvotni, nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi, da bi za obdobje po tem datumu ohranila tudi pravico zahtevati plačo po tej pogodbi. Ker ne trdi, da bi tak predlog vložila, je pravico do vzpostavitve delovnega razmerja po prvotni pogodbi izgubila, s tem pa je za obdobje od 23. 6. 2013 dalje izgubila tudi pravico zahtevati razliko med plačo, ki jo je prejemala po novi pogodbi o zaposlitvi, in plačo po tej prvotni pogodbi. Navedeno pomeni, da je že iz tega razloga ob pravilni uporabi materialnega prava dolžnikov ugovor za terjatve, zapadle od 23. 6. 2013 dalje, utemeljen, saj upnica zanje več nima izvršilnega naslova (ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ na katerega sodišče po drugem odstavku istega člena pazi po uradni dolžnosti), sodišču pa zastaranja tega dela terjatve zato niti ne bi bilo treba presojati.

17. S sodbo je torej upnica ob pojasnjenem brez zahteve po prisilni izvršbi dosegla vzpostavitev delovnega razmerja in pravico do izplačila s tem povezanih dohodkov le za obdobje od 12. 1. 2013 do 23. 6. 2013 (za preostalo obdobje pa je svoje pravice zaradi opustitve vložitve predloga za izvršbo v prekluzivnem šestmesečnem roku izgubila). Za terjatev za januar 2013 je bilo že zgoraj pojasnjeno, da ima značaj prave judikatne terjatve, ki je zapadla pred izdajo sodbe, zato zanjo velja desetletni zastaralni rok po 356. členu OZ (v tem delu in glede dela pripadajočih zakonskih zamudnih obresti je po prej pojasnjenem sklep o izvršbi ostal v veljavi in je že pravnomočen). Preostale terjatve za obdobje od februarja do junija 2013 pa do dneva izdaje sodbe še niso zapadle in jim ni mogoče priznati atributa pravih judikatnih terjatev (razmejitveni trenutek namreč predstavlja zaključek glavne obravnave oziroma dan izdaje sodbe), zato zanje desetletni zastaralni rok, na katerega se v pritožbi sklicuje upnica, ne more veljati. Drugo pritožbeno izpostavljeno vprašanje, kateri zastaralni rok je treba uporabiti za v bodoče zapadle t.i. neprave judikatne terjatve za obdobje od februarja do junija 2013, torej triletni po OZ ali petletni po ZDR-1, pa se v obravnavanem primeru izkaže za pravno nerelevatno, saj sta v trenutku vložitve predloga za izvršbo dne 9. 5. 2023 že potekla oba. Višje sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da je terjatev za obdobje od februarja do junija 2013 prenehala zaradi zastaranja in so nasprotne pritožbene navedbe upnice neutemeljene.

18. Odločitev o delni ugoditvi ugovoru iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa se ob pojasnjenem kljub delno napačnemu materialno pravnemu izhodišču izkaže za pravilno, posledično pa je pravilna tudi odločitev o stroških iz III. in IV. točke izreka sklepa, da mora upnica dolžniku povrniti njegove ugovorne stroške in da svoje stroške krije sama. Pritožba v zvezi s tem konkretnih pritožbenih razlogov ne podaja, ob uradnem preizkusu pa višje sodišče ugotavlja, da je odločitev skladna z doseženim uspehom iz 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter določbami petega in šestega odstavka 38. člena ZIZ. Po višini je sodišče stroške prav tako pravilno odmerilo skladno z Odvetniško tarifo.

19. Po pojasnjenem in ker tudi ni našlo postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče upničino neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanih I., III. in IV. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

20. Upnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ). Dolžnik z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k odločitvi, zato sam krije svoje stroške odgovora (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Prim. VSRS Sodba in sklep VII Ips 92/2008 z dne 26. 1. 2010, VSRS Sodba VIII Ips 184/2009 z dne 9. 2. 2010, VSRS Sklep VII Ips 74/2010 z dne 20. 6. 2011, VSRS Sodba II Ips 67/2015 z dne 18. 6. 2015, VSL Sklep II Ip 1935/2016 z dne 24. 8. 2016, VDSS Sodba Pdp 323/2007 z dne 22. 11. 2007, VDSS Sodba Pdp 92/2014 z dne 22. 5. 2014, VDSS Sodba Pdp 148/2018 z dne 26. 9. 2018...