Jedro

Sama prijava terjatve v stečajnem postopku ne more biti temelj za ugotavljanje višine terjatve iz naslova premalo izplačane plače, saj se na podlagi 39. člena ZPIZ-1 starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oz. zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. V skladu s 4. odstavkom 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. V predmetni zadevi je zato odločilno in pravno upoštevno le to, kar je tožnik dobil izplačano s strani stečajnega dolžnika iz stečajne mase in od česar so bili plačani prispevki z dodatnim pogojem, da se navedeni prejemki vštevajo v pokojninsko osnovo v skladu z določili 39. do 47. člena ZPIZ-1. V kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezno obdobje ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Pri tem je bistveno, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbe so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi dokončna odločba toženca št.... z dne 30. 6. 2009 in se jo nadomesti z novo, toženec pa je dolžan ponovno opraviti preverbo vseh plačil prispevkov za pokojninsko zavarovanje tožnika, ki jih je izvršil delodajalec A. d.d. - v stečaju in na tej osnovi opraviti ponoven izračun višine mesečne starostne pokojnine ter tožniku izplačati premalo plačane zneske mesečnih pokojnin z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne v mesecu, ko posamična mesečna razlika starostne pokojnine ni bila izplačana, do plačila in sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka. Sodišče prve stopnje je tudi s pomočjo sodne izvedenke menilo, da je tožnik dobil s strani stečajnega dolžnika izplačila za obdobje od 1991 do 1994, ki jih je tožena stranka v celoti upoštevala pri izračunu pokojninske osnove, kakor ji je bilo sporočeno na obrazcu M8 z dne 10. 3. 2009. Pri tem je štelo, da tožnik ni uspel izkazati, da bi bilo treba zadolžnice stečajnega dolžnika šteti za izplačilo razlike v plači ter tako izplačanega zneska iz naslova drugih prejemkov iz delovnega razmerja ni mogoče všteti v pokojninsko osnovo.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik sam in po svojem pooblaščencu. Pooblaščenec v pritožbi navaja, da mnenje izvedenke ne upošteva resnično dejansko stanje. Sam dokaz s postavitvijo izvedenke je bil nesmiseln. Tožnik je predlagal, da se vpogleda v pravdne zadeve, v katerih je sodišče že pravnomočno odločilo v zvezi z zahtevki tožnika zoper istega delodajalca, to je A. d.d. in so se upoštevale pri sklenitvi sodne poravnave. Iz njih bi bilo razvidno, kaj je tožnik od delodajalca vtoževal in za katero obdobje. Izvedenka in po njej sodišče pa sta dejansko stanje ugotavljala zgolj na podlagi nepopolnih podatkov iz obrazca M8 z dne 10. 3. 2009. Zaradi različnosti valorizacijskih količnikov za preračun plače iz posameznega koledarskega leta je pomembno, da se upoštevajo pri plačilih pravilna leta. Ker to ni bilo upoštevano so izračuni pokojnine kot jih je opravila toženka nepravilni. Tožnik ne more biti omejen zgolj na podatke in stališča toženke, pravico ima do izvedbe vse primernih dokazov, tudi do vpogleda v spise v zaključenih pravdah, da se ugotovi pravilno dejansko stanje. Takšno stališče je že zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 61/2003. Sodišče je uporabilo tudi napačno materialno pravo, saj je uporabilo predpis, ki v času plačila prispevkov ni veljal. Po mnenju pritožbe gredo obresti, od katerih so plačani prispevki prav tako v pokojninsko osnovo. Tožnik v obširni pritožbi navaja, da sodba posega v pravnomočno sodno odločbo in temelji na nestrokovnem mnenju sodne izvedenke. Ne upošteva razlik zneskov premalo izplačanih in neizplačanih plač za čas od leta 1988 do 1991, ne upošteva pravilno razliko zneskov premalo izplačanih plač za obdobje od 1991 do 1994, v pokojninsko osnovno niso vključena izplačila iz naslova zadolžnic podjetja. Izplačanih zneski niso pravilno porazdeljeni po mesecih. V vzorčni obrazec M8 so bili prijavljeni nominalno enaki zneski naknadno izplačanih plač za vse delavce, čeprav je imel le tožnik sklenjeno sodno poravnavo. Izvedenka ni izračunala iz neto zneskov bruto zneske, ni pojasnila strukturo priznanega zneska v obsegu 46,42 % s strani stečajnega upravitelja, kljub obstoju podatkov za premalo izplačane plače od leta 1988 do 1994 in izdanih zadolžnic s strani podjetja. Zneski izplačil se v celoti nanašajo na razlike v plači, kar je razvidno iz pravnomočnih zadev pod opr. št. I Pd 4092/94, I Pd 3525/94, I Pd 648/94, I Pd 316/97, I Pd 245/00, I Pd 32/2001, I Pd 1286/91, I Pd 3738/94 in S 1755/92. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo in sicer 39. člen ZPIZ-1, ko navaja, da se v pokojninsko osnovo všteva plača, ki jo je zavarovanec prejel in od katere so bili plačani prispevki. Pritožnik stoji na stališču, da se pokojnina odmeri od povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Pritožba nadalje meni, da bi bilo potrebno upoštevati iz naslova premalo izplačanih plač znesek 68.216,59 EUR in znesek 4.397,14 EUR in ga pravilno razporediti na celotno obdobje od leta 1988 do 1994. Izvedenka je upoštevala le delno višino priznane terjatve iz naslova premalo izplačane plače v bruto znesku 14.529,23 EUR, pri tem pa navedla, da ni mogoče ugotoviti višine priznane terjatve kot celote, niti višine terjatve iz naslova premalo izplačanih plač, še manj pa razdelitev terjatve po letih. Tožnik je v Prilogah 1 natančno navedel na kaj in na katero obdobje se nanašajo zneski in da so zneski za čas od 1988 do 1991 navedeni v neto višini. Seštevek plačanih zneskov iz treh listin s plačanimi prispevki znaša 10.260,79 EUR, domnevno upoštevani bruto znesek 14.529,23 EUR glede na plačane prispevke ni izračunan. V tem skupnem znesku poleg manjkajočega zneska 6.431,54 EUR ni zajet znesek 3.516,33 EUR, od katerega so bili plačani prispevki v višini 777,11 EUR in bi tudi moral biti zajet v pokojninsko osnovo, saj zgolj ocena s strani sodišča, kaj pomeni drugi dohodek, ni v ničemer ni utemeljena. Izvedenka tudi ni upoštevala obrazca M8 z dne 13. 9. 2005. Toženec in stečajni upravitelj sta usklajevala obrazce M8, pri tem je bilo 10 zavarovancev, med njimi tudi pritožnik, upoštevanih kot vzorec, na podlagi katerega so se nato izpolnjevali obrazci M8 za vseh ostalih 767 delavcev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišča prve stopnje ni popolno ugotovilo dejansko stanje in je v posledici tega napačno uporabilo materialno pravo, kakor bo navedeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 30. 6. 2009, s katero je toženka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Območne enote B., št. ... dne 23. 3. 2009. S slednjo je toženka odločila, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 767,98 EUR na mesec od 7. 7. 2005 dalje. Predmetni spor se nanaša zgolj na višino starostne pokojnine, saj tožnik meni, da toženka pri izračunu starostne pokojnine ni pravilno upoštevala terjatve iz naslova razlik premalo izplačanih plač iz obdobja 1988 do 1994 s strani delodajalca tožnika A. d.d., nad katerim je bil 1. 9. 1999 uveden stečajni postopek.

Sodišče prve stopnje je ugotavljalo pravilnost in zakonitost višine tožnikove starostne pokojnine tudi s pomočjo sodne izvedenke C.C.. Ta je podala izvedensko mnenje dne 12. 9. 2009 in ga je glede na pripombe tožeče stranke dopolnila še dne 7. 12. 2012 in 23. 8. 2013 ter bila zaslišana na glavni obravnavi dne 20. 9. 2013. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da izvedenka iz podatkov v spisu ni mogla ugotoviti, kolikšen del priznane in izplačane terjatve se nanaša na neizplačane plače in za katero obdobje. Iz naslova premalo izplačanih plač naj bi bilo tožniku priznano bruto 3.481.787,39 SIT oz. 14.529,23 EUR. A. d.d. - v stečaju je toženi stranki poslal podatke o naknadnem izplačilu plače tožniku iz stečajne mase na obrazcu M8 (naknadna izplačila plače): dne 13. 9. 2005, po katerem je naknadno izplačal za leto 1991 401.475,60 SIT, za leto 1992 prav tako 401.475,60 SIT, enako za leto 1993 - 401.475,60 SIT in za leto 1994 200.737,80 SIT. Dne 22. 10. 2007 je na obrazcu M8 navedel, da je naknadno izplačal za leto 1991 neto 18.008,93 SIT, za leto 1992 bruto 112.357,77 SIT, za leto 1993 bruto 105.456,24 SIT in za leto 1994 bruto 71.789,47 SIT. Na obrazcu M8 z dne 10. 3. 2009 je bilo tožniku naknadno izplačano za leto 1991 neto 87.283,30 SIT, za leto 1992 bruto 425.573,05 SIT, za leto 1993 bruto 638.097,03 SIT in za leto 1994 bruto 409.321,44 SIT. Tožena stranka je pri izračunu pokojninske osnove in pokojnine tožnika upoštevala podatke na obrazcu M8 z dne 10. 3. 2009. Iz potrdila A. d.d. - v stečaju, z dne 27. 1. 2005 izhaja povzetek obračuna dohodkov, izplačanih v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2004 za tožnika. Razvidno je, da je podjetje v stečaju tožniku 27. 5. 2004 izplačalo plače v višini 1.099.780,00 SIT in da so od tega zneska bili plačani tudi prispevki za socialno varnost v višini 243.051,00 SIT. Iz povzetka obračunov dohodkov izplačanih tožniku v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2008 izhaja, da je tožnik dobil iz naslova plač, nadomestila plač in povračila stroškov v tem letu 880,82 EUR in da so bili plačani prispevki za socialno varnost v višini 194,66 EUR. V istem obdobju je prav tako dobil nakazane druge dohodke iz delovnega razmerja v višini 3.516,33 EUR, od katerega so bili plačani prispevki za socialno varnost v višini 777,11 EUR oziroma v letu 2008 mu je bilo skupaj nakazano 4.397,14 EUR in od tega plačani prispevki za socialno varnost v višini 971,77 EUR. Iz povzetka obračuna dohodkov izplačanih v letu 2005 izhaja, da je tožnik dobil v tem letu skupaj 305.386,00 SIT iz naslova plač, nadomestil plač in povračil stroškov v zvezi z delom, od tega so bili plačani prispevki za socialno varnost v višini 67.490,00 SIT.

Višina izplačil po potrdilih delodajalca tožnika v stečaju se ne ujema z zneski navedenimi v obrazcu M8, pri tem pa tudi ni jasno ali obrazec M8 z dne 10. 3. 2009, ki ga je toženka upoštevala pri izračunu višine starostne pokojnine, zajema vse zneske, ki so tožniku bili s strani nekdanjega delodajalca v stečaju tudi izplačani. Prav tako so podatki posredovani toženi stranki na obrazcu M8 z dne 13. 9. 2005, 22. 10. 2007 in 10. 3. 2009 med seboj neskladni. Iz obrazca M8 z dne 13. 9. 2005 tako na primer izhaja, da je tožnik za leto 1991 dobil izplačanih 401.475,60 SIT iz obrazca M8 z dne 22. 10. 2007 da je bil za leto 1991 izplačanih 18.008,93 SIT, iz obrazca M8 z dne 10. 3. 2009 pa, da je bil izplačano 87.282,30 SIT neto. V kolikor obrazec M8 z dne 10. 3. 2009 predstavlja kumulativo vseh izplačil tožniku iz stečajne mase, obstaja veliko neskladje, koliko je tožnik dejansko dobil izplačanega, neskladje obstaja tudi med izdanimi potrdili in obrazci M8. Sodišče prve stopnje je pri preverjanju pravilnost in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke pravilno izhajalo iz materialnopravnega stališča, da sama prijava terjatve v stečajnem postopku ne more biti temelj za ugotavljanje višine terjatve iz naslova premalo izplačane plače, saj se na podlagi 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), katerega določbe je potrebno uporabiti v danem primeru, starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oz. zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. V skladu s 4. odstavkom 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Tako tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je potrebno upoštevati celotni znesek v okviru sklenjene sodne poravnave. V predmetni zadevi je odločilno in pravno upoštevno le to kar je tožnik dobil izplačano s strani stečajnega dolžnika iz stečajne mase in od česar so bili plačani prispevki z dodatnim pogojem, da se navedeni prejemki vštevajo v pokojninsko osnovo v skladu z določili 39. do 47. člena ZPIZ-1. Iz do sedaj ugotovljenega dejanska stanja ni jasno razvidno, kaj je tožnik vse dobil izplačano s strani delodajalca tožnika v stečaju in na katero obdobje se navedeni zneski izplačanih plač nanašajo. Tožnik pri tem trdi, da se zneski razlik v plači nanašajo na obdobje od leta 1988 do 1994, saj se sklenjena sodna poravnava s stečajnim upraviteljem nanaša na premalo izplačane plače za navedeno obdobje. Podatki so se v obrazec M8 vpisovali, po navedbah tožnika, v dogovoru s stečajnim upraviteljem in toženko le za obdobje od leta 1991 do 1994, tožnik pa v tem sporu dokazuje, da se izplačani zneski nanašajo na celotno obdobje od leta 1988 do 1994. V sodni praksi je sprejeto povsem jasno stališče, da kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezno obdobje ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Pri tem je bistveno, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. V danem primeru pritožbeno sodišče šteje, da lahko tožnik dokazuje, da vpisani zneski v obrazcu M8 z dne 10. 3. 2009 niso zneski, ki bi se nanašali na neizplačane plače tožnika zgolj za obdobje od leta 1991 do 1994, temveč gre tudi za plače za čas od leta 1988 dalje in da sami podatki v tem obrazcu, ki so v nesoglasju z izdanimi potrdili, niso točni.

Tekom dosedanjega postopka ni določno pojasnjeno, na kaj se nanaša znesek 3.516,33 EUR, ki ga je stečajni dolžnik izplačal tožniku v letu 2008 in ga označil kot drugih dohodki iz delovnega razmerja. Kaj se ne všteva v pokojninsko osnovo, čeprav so od teh zneskov obračunani prispevki, je določeno v 42. členu ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče šteje, da ni nepomembno, ali je toženka pravilno upoštevala leto, na katero se posamezni znesek premalo izplačanih plač upošteva, saj so valorizacijski količniki, posebej v spornem obdobju, odločilni za izračun pravilne višine pokojninske dajatve.

Pritožbeno sodišče na podlagi do sedaj navedenega ugotavlja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja, ki je relevantno za odločitev v predmetni zadevi, ni popolno ugotovilo in je v posledici tega bilo potrebno pritožbi tožnika ugoditi ter izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prej navedene pomanjkljivosti glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razčistiti. To bo storilo na takšen način, da bo po eni strani najprej ugotovilo celotno višino izplačanih zneskov s strani podjetja A. d.d. - v stečaju in nato ugotovilo na kaj se izplačani zneski nanašajo ter na katero obdobje. Dejansko stanje bo lahko ugotovilo tudi s pomočjo zaslišanja že predlaganih prič - stečajnega upravitelja D.D., ki se je tudi dogovarjal s toženo stranko o načinu porazdelitve zneskov premalo izplačanih plač na obrazcih M8, nadalje E.E., ki je bila v podjetju A. zadolžena za obračun plač in je pripravljala podatke za M8, ki so se nato posredovali toženki. Lahko bo določno povedala, na kaj se posamezni zneski izplačani tožniku nanašajo in na podlagi česa so bili ti zneski razdeljeni v posamezno koledarsko leto. Na strani toženke so sodelovali F.F., G.G., H.H. in I.I.. Po navedbah strank v postopku bi navedene priče lahko izpovedale, kako so se dogovarjale s stečajnim upraviteljem za izpolnjevanje obrazca M8 in na kaj se konkretno nanašajo v M8 navedeni zneski in ali so v obrazcu M8 z dne 10. 3. 2009 zajeti vsi izplačani zneski iz celotnega predhodnega obdobja. Pri tem se bo razčistilo tudi vprašanje, na kaj se nanašajo obrazci M8 z dne 22. 10. 2007 in z dne 13. 9. 2005 ter tudi obrazec M8, ki ga tožnik posebej izpostavlja. Šele po izvedbi navedenih dokazov in morebitnih drugih dokazov, s katerimi bo sodišče popolnoma razčistilo do sedaj odprta vprašanja, bo lahko o zadevi ponovno odločilo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega, v skladu s 355. členom ZPP, pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj glede na naravo stvari in okoliščine primera meni, da samo ne more dopolniti postopka oz. odpraviti omenjene pomanjkljivosti, pri tem je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.