Jedro

Kadar gre za skupno življenje partnerjev v družinski skupnosti z otroki, je potrebno reševati vprašanja preživljanja slednjih sproti sporazumno ali s pomočjo organa za socialno delo ali s tožbo za plačilo preživnine vnaprej, ne more pa eden izmed partnerjev zahtevati od drugega povračilo izdatkov za preživljanje otrok v preteklem obdobju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo 2,800.000,00 SIT, kolikor naj bi toženec prispeval k preživljanju sinov pravdnih strank M., rojenega leta 1983, in N., rojenega leta 1978, v razdobju od 11.12.1990 do 11.12.1995, pa tega ni storil. Ugotovilo je, da tožnica poprej, ko je živela v skupnosti s tožencem, ni imela namena zahtevati od njega povračila stroškov za preživljanja otrok, za povračilo pa se je odločila, ko toženec ni pristal na delitev skupnega premoženja. Tožnica si tudi ni pridržala pravice zahtevati povrnitev stroškov. Zahtevek ni utemeljen po 133. členu zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 15/76 in 1/89 ter Ur. list RS, št. 13/94 in 82/94 - ZZZDR).

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo proti tej sodbi zavrnilo kot neutemeljeno. Sprejelo je kot pravilne dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča in njegovo pravno sklepanje. Ker tožnica ni imela namena kdaj zahtevati povračila tistega, kar je založila, ne more tega utemeljeno zahtevati zdaj.

Proti tej sodbi je vložila tožnica revizijo iz "vseh revizijskih razlogov po ZPP" in predlagala, da se razveljavi in vrne zadeva v novo obravnavanje drugemu prvostopnemu sodišču, podrejeno pa, da se sodba spremeni in se ugodi zahtevku. Trdi, da je v tožbi in pozneje dovolj jasno povedala, da toženec ni nič prispeval k preživljanju otrok; da je morala zato sama plačevati vse stroške zanju, da ne bi umrla od lakote ali hodila bosa in gola okrog; da je torej plačevala v sili. Opozarja na 218. člen zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ni se odpovedala pravici zahtevati povračilo plačanega.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje in zato je preizkus slednje dovoljen le v mejah razlogov, ki jih navaja revizija (386. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ti pa morajo biti seveda po logiki stvari opredeljeno navedeni, da je sploh mogoč preizkus sodbe z njihovega vidika. Revizija razen razloga zmotne uporabe materialnega prava ne opredeli nobenega drugega razloga, s čimer je zaprla možnosti revizijskemu sodišču, da bi lahko poleg navedenega razloga upoštevalo še kakšen drug razlog.

Iz ugotovitev nižjih sodišč in vsebine spisa je mogoče povzeti, da sta pravdni stranki (poprej zunajzakonska partnerja) in njuna mladoletna otroka v obravnavanem obdobju živeli v družinski skupnosti ("družina je življenjska skupnost staršev in otrok" - 2. člen ZZZDR). Pri tem sta stranki, čeprav v istem stanovanju, pretežen del tega razdobja živeli "druga mimo druge", za otroka pa sta skrbeli obe. V gmotnem smislu je tožnica po njenih trditvah prispevala 3/4 in toženec 1/4, po toženčevih pa sta bila prispevka strank enaka (revizijske trditve, da toženec ni prispeval nič, ni mogoče jemati resno, saj je tožnica sama izpovedala zaslišana kot stranka, da je bil prispevek v takšnem razmerju in še v tožničini pritožbi je bilo navedeno, da je šlo za takšne deleže prispevkov). Tožnica se je potem, ko toženec ni pristal na delitev solastnega premoženja, odločila zahtevati povračilo tistega, kar je plačala za preživljanje otrok namesto toženca.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih določa v tretjem delu o razmerjih med starši in otroci, in sicer v 9. poglavju o dolžnosti preživljanja, da kdor je imel izdatke zaradi preživljanja kakšne osebe, sme s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki jo je dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni (133. člen). Gre za samostojno podlago vrnitvenega zahtevka, povezanega z vzajemno zakonsko obveznostjo preživljanja otrok in staršev. Gre torej za premoženjskopravni zahtevek rodbinskega prava, ki pa je po svoji naravi podoben verzijskemu zahtevku obligacijskega prava, vendar imata zahtevka vsak svoje značilnosti. Citirana zakonska določba na prvi pogled ne postavlja kakšnih dodatnih omejitev za uveljavljanje takšnega zahtevka. Vendar ga ni mogoče uveljavljati vselej brez slehernih pridržkov. Kadar gre za skupno življenje v družinski skupnosti kot je bilo opisano poprej ali v pravi (zunaj)zakonski skupnosti, je potrebno reševati vprašanja preživljanja sproti sporazumno v sami družinski skupnosti (48. člen ZZZDR) ali s pomočjo za to pristojnega organa za socialno delo (130. člen) ali celo s tožbo (arg. iz drugega odstavka 131. člena in 132. člena ZZZDR), kot je sicer tudi storila tožnica v imenu otrok s tožbo za preživljanje v prihodnje za čas po 11.12.1995. Preživljanje torej poteka ob izrecnem ali tihem sporazumu, če pa tega ni, ga je potrebno urediti na opisana načina. Ni pa mogoče urejati teh občutljivih razmerij med staršema, ki živita skupaj, na način, da eden izmed njiju, ki meni, da je v preteklosti prispeval več ali vse, zahteva povračilo za preteklo obdobje, in to bodisi, da njuna skupnost še traja ali da razpade. Razlagati določbo 133. člena ZZZDR v nasprotju s pravkar povedanim torej široko brez omenjene omejitve bi odprlo neobvladljivo število potencialnih zahtevkov oziroma tožba. Takšnega namena citirane določbe vsekakor ni mogoče pripisati zakonodajalčevi volji.

Po povedanem je torej pravilna odločitev nižjih sodišč (le da iz nekoliko drugačnih razlogov), da zahtevek po 133. členu ZZZDR v tem primeru ni utemeljen. Ni se mogoče pridružiti revizijskemu mnenju, da je zahtevek utemeljen na podlagi 218. člena ZOR, ker pač ureja vzajemno preživninsko obveznost staršev in otrok poseben predpis. Revizija ima sicer prav, da je umesten povračilni zahtevek, kadar se kdo izmika svoji zakonski obveznosti preživljanja, vendar pa ne v primerih, kot je obravnavani, ko starša živita v nekakšni skupnosti.

Opredeljeno uveljavljani revizijski razlog torej ni podan in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).