Jedro

Za posestno varstvo je relevantno le zadnje stanje posesti, ki med strankama sploh ni sporno, na kar zatrjevana nepravičnost tožnikove uporabe bivše skupne spalnice nima nobenega vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka A. C. motila tožnika A. J. v posesti sobe - spalnice, v kateri tožnik že par let spi in jo uporablja v hiši na... s tem, da je 8.7.1998 zabila odprtino v cilindričnem vložku ključavnice na vratih spalnice in tožniku onemogočila, da bi prišel vanjo. Sodišče je sklenilo še, da se je toženka v bodoče dolžna varovati takšnih ali podobnih motilnih dejanj na škodo tožnika pod pretnjo denarne kazni.

Toženka mora povrniti tožencu tudi njegove pravdne stroške v višini 89.810,00 SIT.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila toženka A. C. V svoji pritožbi je navedla, da meni, da za ugotovljeno zadevo v izpodbijanem sklepu ni kriva sama. Nadalje navaja, da si je tožnik po sinovi smrti, to je približno pred tremi leti, prisvojil še njegovo sobo.

Sama se s tako razdelitvijo prostorov v hiši ne strinja, saj se ji ne zdi pravična. Poleg tega pa jo je želja do tega, da bi še kdaj vstopila v sinovo sobo, privedla do dejanja, katerega je storila.

Zato se za nastalo situacijo ne počuti krivo, temveč meni, da je tožnik sam s svojimi dejanji privedel do njenega nastanka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je za podlago svoje odločitve pravilno uporabilo 78. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki določa, da daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upoštevajo pravica do posesti, pravni naslov posesti in dobrovernost posestnika.

V dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče na podlagi izpovedb obeh pravdnih strank pravilno ugotovilo dejansko stanje in sicer, da sta pravdni stranki bivša zakonca, ki imata v solasti stanovanjsko hišo in v njej izključno uporabo določenih prostorov ter da je tožnik, preden je bilo storjeno motilno dejanje, uporabljal in imel v izključni posesti tako bivšo sinovo sobo, skozi katero se pride v spalnico, kot tudi to spalnico, in sicer v obdobju najmanj enega leta, kot je izpovedal sam oziroma treh let, kot je izpovedala toženka. Pri tem velja opozoriti na določbo 77. čl. ZTLR, ki določa subjektivni in objektivni rok, v katerem je moč zahevati sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti. Ker toženka tega v danih rokih ni storila, pa čeprav meni, da je toženčeva uporaba samovoljna, je tožnik pridobil neposredno dejansko oblast nad stvarjo (neposredna posest, 70. čl. ZTLR). Prvostopenjsko sodišče je tako nedvomno in pravilno ugotovilo, da je tožnik posestnik tako bivše sinove sobe, kot tudi spalnice. Kot posestnik pa ima v skladu s 75. čl. ZTLR pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti. Prav tako je nedvomno, saj to toženka tudi priznava, da je do motenja dejansko prišlo. Pri tem pa toženka poudarja, da se ne čuti krivo za nastalo situacijo, saj je delitev prostorov v stanovanjski hiši nepravična. Vendar pa je pri sporu glede motenja posesti bistveno in pomembo le zadnje stanje posesti, na podlagi katerega daje sodišče pravno varstvo. Če namreč toženka meni, da razdelitev prostorov v stanovanjski hiši ni pravična in se s tožnikom glede razdelitve teh prostorov ne more dogovoriti, bi lahko dosegla ureditev uporabe solastne stanovanjske hiše v nepravdnem postopku, kot to omogoča določilo 112. čl. Zakona o nepravdnem postopku. V tem sporu pa to dejstvo ni pomembno, zato ga sodišče prve stopnje pravilno tudi ni upoštevalo pri odločanju.

V skladu z navedenim je torej prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je bil tožnik moten v svoji posesti s strani tožnice, kateri je pod pretnjo denarne kazni tudi prepovedalo nadaljnja takšna in podobna motilna dejanja na škodo tožnika. Prvostopno sodišče je pri izdaji izpodbijanega sklepa sicer spregledalo, da med strankama sploh ni bilo sporno, da je toženka s svojim motilnim dejanjem onemogočila odprtje ključavnice na vratih bivše sinove sobe in ne na vratih spalnice, kot protispisno in torej zmotno ugotovi prvostopno sodišče. Ker pa je narava motenjske tožbe dajatvena oz. prepovedana in ne ugotovitvena, zaradi česar ugotovitveni del tudi ni nujni sestavni del izpodbijane odločitve, navedena zmotna dejanska ugotovitev, ob dejstvu, da je prejšnje stanje že vzpostavljeno (in se s tožbo ne zahteva), na pravilnost izpodbijane odločitve glede prepovedi "takšnih in podobnih motilnih dejanj" sploh ne more vplivati.

Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, zaradi česar je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 380. čl. ZPP/77).