Jedro

Ker je občina v okviru skrbi za varno stanje cest dolžna poskrbeti za zaščito pred padanjem kamenja na cestišče, vzdrževalec ceste pa je odklonil zahtevka, je podana njena odgovornost za škodo, nastalo na vozilu zaradi kamenja, ki je priletel na cestišče pred vozilo.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. točki izreka potrdi.

II. Pritožba drugotožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 2. točki izreka potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je drugotoženka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 2.615,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2012 (1. točka izreka), da je drugotoženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (2. točka izreka) in da je tožnik dolžan prvotoženki povrniti stroške postopka (3. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper odločitev o stroških postopka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da je drugotoženka dolžna prvotoženki povrniti stroške v znesku 846,10 EUR, tožniku pa v znesku 579,55 EUR, oboje z zahtevanimi obrestmi. Ker drugotoženka v pravdi ni uspela, je dolžna plačati tudi prvotoženkine stroške. Ker ni uspela dokazati svojih navedb, je dolžna plačati stroške izvedenskega mnenja. Izvedba dokaza je bila tudi v njenem interesu. Ker bi nastanek teh stroškov s pripoznavo lahko preprečila, je dolžna vse stroške plačati tudi po krivdnem načelu. Ker je tožnik v celoti uspel, ni pravilna odločitev, da mora plačati stroške, nastale v pravdi.

3. Drugotoženka v pritožbi zoper sodbo v 1. in v 2. točki izreka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. S sodbo je bilo odločeno podrednem zahtevku, ne da bi bilo pred tem odločeno o primarno postavljenem zahtevku. V sodbi o tem ni razlogov in je posledično ni mogoče preizkusiti. Zmotno je stališče sodbe, da je bil prvotoženkin zavarovanec dolžan opraviti le tekoča dela v smislu pregledovanja cest, ne pa tudi urediti brežine. Tako stališče je v nasprotju s Pravilnikom o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest. Poleg tega med obveznosti prvotoženkinega zavarovanca sodi tudi dolžnost obveščanja o nujnosti postavitve zaščitnih mrež. O tem, ali je to dolžnost izpolnil, v sodbi ni ugotovitev. Ker je padanje kamenja na cestišče možno preprečiti tudi z drugimi ukrepi – in ne le s postavitvijo zaščitne mreže, je zaključek sodbe, da bi morala drugotoženka postaviti zaščitno mrežo, najmanj preuranjen. Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da drugotoženka ni bila seznanjena o potrebnosti postavitve ograje na kraju nastanka nezgode. Stališče izpodbijane sodbe, da je drugotoženka krivdno odgovorna za škodo, ker je opustila obveznost postavitve zaščitnih mrež oziroma ograj ob cesti glede na splošno znano dejstvo, da na območju prometne nesreče večkrat pada kamenje na cesto, je napačno. Védenje domačinov ne predstavlja splošno znanega dejstva. Tudi ugotovitve izvedenca so le ugotovitve s kraja nezgode. Splošno znano dejstvo je lahko le to, da se kamen po pobočju zvali v dolino, ne pa tudi, ali se to dogaja na kraju prometne nesreče in kako pogosto. Ker ni bila seznanjena s padanjem kamenja in pogostostjo tega, je pretrgana vzročna zveza med njeno opustitvijo in nastalo posledico. Zmotno je tudi ugotovljeno, da je prišlo do škodnega dogodka, kot je zatrjeval tožnik. Ni zavzeto stališče o tem, da je na fotografijah drug datum in ne datum zatrjevane nezgode. Sodišču se ni zdelo pomembno, da so na nekaterih fotografijah vidni trije kamni, na drugih pa samo dva, čeprav bi moral biti viden tudi tretji. Na fotografijah so vidni le kamni, ne pa tudi druge sledi, npr. razlite tekočine, razbiti ali odpadli deli avtomobila. Voznica je trdila, da je zadela v tretji kamen, za ta kamen pa je izvedenec izključil, da bi trčila vanj. Izvedenec je pojasnil, da bi moralo vozilo z desnim kolesom ob zadetju v kamen voziti po robu vozišča, sama pa meni, da bi morala voznica v primeru zadetja voziti celo po bankini. Na fotografiji ni sledov vožnje niti po robu vozišča niti po bankini. Priča R.Š. ni videl, da bi bila poškodovana luč, niti niso na kraju vidne sledi antifriza. Izpovedbi voznice in R.Š. se razhajata v tem, ali je Š. v vozilo dotočil vodo ali ne. Glede na fotografije in številna nasprotja med izpovedbami in mnenjem ni mogoče nesporno ugotoviti, da je do nezgode prišlo v času, kraju in predvsem na način, kot je ugotovljeno v sodbi.

4. Tožnik v odgovoru na toženkino pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O drugotoženkini pritožbi

6. Za uveljavljanje kršitve določb procesnega prava, ker ni bilo odločeno o primarnem tožbenem zahtevku, postavljenem zoper prvotoženko, drugotoženka nima pravno varovanega interesa. Z izostankom odločitve o primarno postavljenem zahtevku in nevložitvijo pritožbe tožnika iz tega razloga je nastal položaj, podoben umiku tožbe. O takem razpolaganju se mora v skladu z določbami ZPP imeti možnost izreči le toženec, zoper katerega je bil postavljen zahtevek. Glede na eventualno kumulacijo zahtevkov toženca nista niti navadna sospornika. sploh pa ne enotna sospornika, le dejanja teh pa učinkujejo tudi v korist drugih sospornikov (196. člen ZPP).

7. Morebitna zmotnost razlogov izpodbijane sodbe o neutemeljenosti zahtevka zoper prvotoženko ne more vplivati na pravilnost odločitve zoper drugotoženko. Na obstoj drugotoženkine odgovornosti ne vpliva ugotovitev, ali je prvotoženkin zavarovanec – vzdrževalec lokalne ceste – obvestil drugotoženko o neurejeni brežini in nevarnosti padanja kamenja na cestišče. Na kakšen način je možno preprečiti padanje kamenja z brežine na cestišče, za odločitev v zadevi ni pomembno. Tudi v izpodbijani sodbi ni kot ključna navedena le opustitev postavitve zaščitnih mrež. Drugotoženkina odgovornost temelji na ugotovitvi, da je bila v okviru skrbi za varno stanje cest dolžna opraviti dela v okviru investicijskega vzdrževanja lokalne ceste, kamor sodi tudi postavitev zaščitnih mrež in drugih oblik zaščite ob cesti v predelih, kjer prihaja do padanja kamenja na cesto.

8. Očitek o zmotnem upoštevanju padanja kamenja z brežine na odseku, kjer je prišlo do škodnega dogodka, kot splošno znanega dejstva ni utemeljen. Tako sodna praksa kot teorija zavzemata stališče, da so splošno znana dejstva v smislu navedene določbe tista, ki so znana širšemu krogu ljudi v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje, in ne le sodišču in strankama oziroma krogu oseb, zainteresiranih za pojav, na katerega se dejstvo nanaša. Gre za dejstva, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe (1).

9. Tožnik je zatrjeval, da je sporni odsek znan po tem, da se z brežine kruši kamenje in pada na cesto. Tudi pritožnica v odgovoru na tožbo ni oporekala tej trditvi, trdila je le, da je odgovornost za odpravo nevarnosti pri prvotoženki. Tudi iz kasnejših njenih navedb izhaja, da se na enem od odsekov na obravnavani relaciji kruši kamenje; zatrjevala je le, da ne ve, ali je do škodnega dogodka prišlo prav na tem odseku. Nenazadnje je priča S.J., odgovorna oseba za obravnavano področje pri drugotoženki in zaslišana na njen predlog, povedal, da mu je znana iniciativa svetnikov za postavitev zaščitnih mrež in drugih oblik zaščite na cestah, kjer pada kamenje na cestišče. Da gre za nevarno območje, kjer pada kamenje na cesto, je povedal tudi izvedenec. Zgolj s posplošeno trditvijo, da padanje kamenja z brežine na določen odsek cestišča ne more biti splošno znano dejstvo, pritožba po navedenem ne more uspeti.

10. Neutemeljen je tudi očitek o neobstoju pritožničine odgovornosti, ker ni bilo ugotovljeno, da bi bila seznanjena z nevarnostjo padanja kamenja na cestišče s strani prvotoženkinega zavarovanca, na katerega je s pogodbo prenesla dolžnost vzdrževanja občinskih cest. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je upravljavec javnih cest kljub (z zakonom predpisani) podelitvi koncesije za vzdrževanje javnih cest subsidiarno odgovoren za ohranjanje občinskih cest v stanju, ki zagotavlja njihovo varnost in prevoznost (95. in 96. člen v zvezi s 16. členom Zakona o cestah – ZCes-1 in 53. člen Zakona o gospodarskih javnih službah), tako da njegova odgovornost ni izčrpana s skrbno izbiro koncesionarja (2). S prvotoženkino odklonitvijo tožnikovega zahtevka je nastopila drugotoženkina odgovornost. 11. Neutemeljen je nazadnje tudi pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju glede nastanka škodnega dogodka. V sodbi ni spregledana nobena pomembna okoliščina, ki bi lahko vplivala na zaključek o dokazanosti trditve, da je tožnikovo vozilo poškodoval kamen, ki je priletel z brežine ob cesti. V sodbi so ocenjene izpovedbe voznice, ki je vozila avto v času škodnega dogodka, njenega moža, lastnika vozila, in osebe, ki je prva videla vozilo po škodnem dogodku. V prid verodostojnosti izpovedbe voznice o nastanku škodnega dogodka govori izvedensko mnenje, ki na podlagi analize poteka trčenja, naletne hitrosti in poškodb vozila zaključuje, da je opis voznice možen in verjeten. V dokazni oceni ni spregledana nobena pomembna okoliščina, ki bi lahko vplivala na drugačen dokazni zaključek. Pritožbena navedba o tem, v kateri kamen je po izpovedbi I.M. trčilo vozilo, nima opore v zapisniku o njenem zaslišanju. Povedala je, da prva dva kamna na fotografiji predstavljata razbiti kamen, ki je padel pod njen avto, izvedenec pa je prav tako upošteval, da je voznica trčila v prvi in/ali drugi kamen. Izvedensko mnenje ne daje podlage za zaključek, da bi na cesti morale ostati tako obsežne sledi bodisi poškodovanih in odpadlih delov vozila bodisi tekočine, da bi bile vidne na fotografijah. Dejstvo, da so na nekaterih fotografijah trije kamni, na drugih dva (toženka pa pozabi, da na nekaterih pa le eden), je očitno posledica različnega stojnega položaja osebe, ki je fotografirala. Pritožničino mnenje o poti vozila po zadetju v kamen ne more omajati izvedenčeve ugotovitve o možni poti vozila po zadetju v kamen. Glede na to, da vsi fotografski aparati datuma na fotografiji ne naravnajo samodejno, ne gre za zanesljiv pokazatelj prirejenosti fotografij. Razlika med izpovedbo I.M. in R.Š. je malenkostna in jo je mogoče pripisati nezanesljivosti spomina glede manj pomembnih okoliščin dogodka. Iz enakega razloga ne more imeti pomembnejše teže dejstvo, da R.Š. kljub temu, da si je vozilo ogledal, ni opazil poškodovane luči. O tožnikovi pritožbi

12. Tožnik je postavil primarni tožbeni zahtevek zoper zavarovalnico X, podrednega pa zoper Občino Črnomelj. Z izpodbijano sodbo ni odločeno o zahtevku zoper prvotoženko, iz razlogov sodbe pa izhaja, da zahtevek zoper prvotoženko ni utemeljen. Tožnik take odločitve ne izpodbija. Tako je nastal položaj, enak položaju pri umiku tožbe.

13. Ker tožnik s tožbo zoper prvotoženko ni uspel, je odločitev o tem, da je dolžan kriti njene stroške postopka, pravilna (prvi odstavek 154. člena ZPP).

14. Pritožbeno stališče, da bi drugotoženka s pripoznavo zahtevka lahko preprečila nastanek prvotoženkinih stroškov, ni utemeljeno. Tožnik je tisti, ki je postavil tožbeni zahtevek zoper določeno osebo in s tem prevzel nase tudi tveganje, da zahtevek zoper katerega od tožencev ne bo utemeljen. Prevalitev stroškovnega tveganja, povezanega z izbiro tožencev, na ostale tožence nima nobene podlage v določbah ZPP.

15. Po ugotovitvi, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da niso podane niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava, je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in sodbo v izpodbijanih delih potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Drugotoženka ni priglasila stroškov postopka.

(1) Prim. npr. sodbo VS RS III Ips 111/2008 z dne 8. 3. 2011, sodbo VSL I Cp 903/2009 z dne 3. 6. 2009 in Zobec, v Ude, Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 374-375. (2) Prim. odločbe VS RS II Ips 19/2007 z dne 8. 10. 2009, II Ips 597/2009 z dne 18. 11. 2010 in II Ips 702/2008 z dne 17. 11. 2011, in odločbi VSL I Cp 384/2010 z dne 20. 4. 2010 in II Cp 224/2012 z dne 13. 6. 2012.