Jedro

Izvedba ustne obravnave je potrebna zlasti tedaj, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev. Izvedba dokaznega postopka, ob zagotovitvi vseh jamstev iz 6. člena EKČP oziroma 29. člena URS, je v postopku z zahtevo za sodno varstvo pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga kršitelj obrazloženo (in ne zgolj pavšalno) izpostavlja v vloženi zahtevi za sodno varstvo. Ob tem ni ključno, ali kršitelj v zahtevi za sodno varstvo tudi izrecno zahteva opravo ustne obravnave oziroma predlaga svoje zaslišanje ali izvajanje dokazov.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ je na podlagi ugovora storilca M. S. z odločbo o prekršku odpravil plačilni nalog ter izrekel globo v znesku 625,34 EUR zaradi storitve prekrška po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1). Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, ki jo je storilec vložil zoper odločbo o prekršku.

2. Vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo okrajnega sodišča zaradi kršitve iz druge alineje 62. člena ter prvega odstavka 90. člena in prvega odstavka 125. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 in zaradi kršitve 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), vse v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1. Sodišče je to kršitev storilo, ker ni zaslišalo storilca in opravilo ustne obravnave, čeprav so prekršek policisti zaznali posredno z zbiranjem obvestil od oškodovanke in je storilec v ugovoru ter v zahtevi za sodno varstvo navajal, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Sodišče je zaslišalo pričo D. J., ni pa opravilo ustne obravnave in zaslišalo storilca, zato glede na naravo konkretne zadeve ni moč govoriti o poštenem postopku. Vložnik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti poskušalo vročiti storilcu, ki sodnega pisma ni dvignil. Njegov zagovornik, ki je prejel zahtevo za varstvo zakonitosti, se o njej ni izjavil. B.

4. Iz podatkov v spisu izhaja, da se je 25. 10. 2012 na Policijski postaji Izola zglasila oškodovanka in policistu na zapisnik podala izjavo, da je istega dne pred stanovanjskim blokom na naslovu Ulica ... v Izoli do nje pristopil njen bivši partner M. S., ki jo je pljunil v obraz in ji rekel, da bo imela z njim zmeraj težave, ko ga bo srečala. Na podlagi te izjave je prekrškovni organ istega dne zoper storilca izdal plačilni nalog zaradi prekrška po četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1 ter ga storilcu vročil ob izsleditvi 9. 11. 2012. Ob vročitvi storilec policistu ni podal nobene izjave in je plačilni nalog podpisal s črko X. 5. Zoper plačilni nalog je storilec vložil ugovor, v katerem je navedel, da prekrška ni storil. Navedenega dne se je v času, ko naj bi bil storjen prekršek, nahajal v marketu Tuš v Kopru skupaj z D. J., katerega zaslišanje je predlagal. Z D. J. je iz marketa Tuš v Izolo odšel okoli 17. ure. Ob 17.25 ga je v bližini taksi postaje napadel oče oškodovanke, ki je storilca s kovinsko palico večkrat udaril v glavo. Prekrškovni organ je z odločbo o prekršku odpravil plačilni nalog ter storilcu izrekel globo 625,94 EUR zaradi prekrška po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZJRM-1. V obrazložitvi odločbe je prekrškovni organ povzel navedbe iz plačilnega naloga ter ugovora, pri čemer se do storilčevih navedb in dokaznih predlogov ni opredelil. 6. V zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku je storilec v bistvu ponovil vse navedbe iz ugovora ter ponovno predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje priče. Sodišče je dokazni postopek dopolnilo z zaslišanjem priče D. J. in vpogledalo v celoten spis, odločbo o prekršku z opisom prekrška in zapisnik o izjavi oškodovanke. Sodišče je zaključilo, da je v obravnavanem primeru prekrškovni organ vsa odločilna dejstva ugotovil zanesljivo in celovito, zato uveljavljani razlog zmotnega in nepopolnega dejanskega stanja ni podan ter je zato kršitelju storitev prekrška po določbi četrtega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZJRM-1, na način, kot mu očita prekrškovni organ, dokazana. V konkretnem primeru zaslišana priča na naroku za zaslišanje, ki mu ne zagovornik in ne kršitelj nista prisostvovala (čeprav sta bila o datumu naroka obveščena), ni potrdila zagovora kršitelja, da je bil dne 25. 10. 2012 ob 15.10 uri skupaj s pričo v Kopru v marketu Tuš. Drugih dokazov, ki bi jih sodišče lahko izvedlo in nato preverilo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, pa ne zagovornik in ne kršitelj v zahtevi za sodno varstvo nista predlagala.

7. Ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1). Kljub temu morajo biti storilcu tudi v takem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, med drugim upravičenje, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom in da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (22. in 29. člen Ustave). Ob upoštevanju relevantne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je Vrhovno sodišče v zadevi IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013 (in kasneje v sodbah IV Ips 63/2013 z dne 4. 7. 2013 in IV Ips 101/2013 z dne 17. 9. 2013) pojasnilo, da je izvedba ustne obravnave potrebna zlasti tedaj, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev. Izvedba dokaznega postopka, ob zagotovitvi vseh jamstev iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) oziroma 29. člena URS, je v postopku z zahtevo za sodno varstvo pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga kršitelj obrazloženo (in ne zgolj pavšalno) izpostavlja v vloženi zahtevi za sodno varstvo. Ob tem ni ključno, ali kršitelj v zahtevi za sodno varstvo tudi izrecno zahteva opravo ustne obravnave oziroma predlaga svoje zaslišanje ali izvajanje dokazov. V primerih, ko je ustni postopek zaradi narave izpostavljenega vprašanja obvezen, je mogoče odločiti na podlagi podatkov spisa le, če se kršitelj pravici do ustne obravnave nedvoumno odpove. Vrhovno sodišče je ob tem poudarilo, da obstoječa zakonska ureditev postopka z zahtevo za sodno varstvo (četrti odstavek 65. člena ZP-1 v zvezi z 69. členom in 90. členom ZP-1) ne pomeni, da je pravica obdolženca do osebne udeležbe v postopku izključena oziroma odvisna zgolj od subjektivne presoje sodnika. Sodnikovo polje presoje o tem, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter ali je potrebno dokazni postopek dopolniti oziroma ponoviti po pravilih rednega sodnega postopka, je namreč omejeno z obdolženčevo pravico do poštenega postopka.

8. V obravnavani zadevi gre za primerljivo situacijo kot v zadevah, v katerih se je razvila zgoraj povzeta sodna praksa.

Podlaga za kaznovanje obdolženca je bila izjava oškodovanke, ki jo je pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa povzela v odločbi o prekršku. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo tak potek dogodka zanikal in za čas očitanega prekrška podal alibi ter predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje priče, ki naj bi potrdila njegov alibi. Sodišče je zaslišalo predlagano pričo, nato pa v obrazložitvi izpodbijane sodbe presodilo, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, ker priča zagovora kršitelja ni potrdila, drugih dokazov, ki bi jih sodišče lahko izvedlo in nato preverilo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, pa ne zagovornik in ne kršitelj v zahtevi za sodno varstvo nista predlagala.

9. Glede na navedeno bi sodišče v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo moralo presoditi navedbe storilca in ga zaslišati. Namesto tega je sicer zaslišalo s strani kršitelja predlagano pričo, nato pa pritrdilo ugotovitvam policistov, ki naj bi izhajale iz izpisa dežurnega policista ter izjave oškodovanke. Kot pravilno navaja vrhovni državni tožilec bi glede na argumentirane navedbe zahteve za sodno varstvo sodišče ustrezno dokazno oceno lahko napravilo le, če bi kršitelja in avtorja obremenilnih izjav zaslišalo ter opravilo ustno obravnavo. Ker tega ni storilo, je kršilo jamstva poštenega postopka iz 22. in 29. člena URS (oziroma prvi odstavek 6. člena EKČP) v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 in drugim odstavkom 155. člena ZP-1. C.

10. Glede na ugotovljeno kršitev 22. in 29. člena URS v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče zaslišati obdolženca in opraviti ustno obravnavo.