Jedro

SPZ je opustil konstrukcijo posesti pravice in na tej podlagi varstvo služnosti ni več mogoče. Poprava predloga, ko je tožnik preoblikoval predlog v motenje stvari namesto prvotne pravice, ni sprememba tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I.) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je toženec motil tožnika v posesti poti, ki vodi preko južnega dela toženčeve nepremičnine, s tem da je med 10. 9. 2009 in 12. 9. 2009 na poti, ki jo je imel v posesti tožnik in vodi preko toženčeve nepremičnine, na dveh mestih prekopal pot in izkopal po celi širini poti dva jarka in na delu poti nastavil sedem večjih kamnov ter na takšen način onemogočil vožnjo po obstoječi poti (točka I.1. izreka). Nadalje je sodišče prepovedalo v bodoče posegati na takšen način in tožniku onemogočati posest poti preko južnega dela parcele, kjer poteka vidna pot (točka I.2. izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni v znesku 314,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (točka I.3. izreka). Sodišče je v delu, v katerem je tožnik umaknil tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval vrnitev v prejšnje stanje, postopek ustavilo (točka II. izreka).

Zoper točko I. izreka sklepa se pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da s stroškovno posledico tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, ali podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi z dne 5. 2. 2010 postavil nov in drugačen tožbeni zahtevek, čemur je toženec nasprotoval. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je toženec motil tožnika „v posesti njegove pravice po poti“, kasneje pa je postavil zahtevek, da je toženec „motil tožnika v posesti poti“. Toženec je tudi ugovarjal, da je popravljani zahtevek vložen prepozno, zunaj 30 dnevnega roka od zatrjevanega motilnega dejanja. V tem primeru je šlo za tipično spremembo tožbenega zahtevka, kar je potrdilo tudi sodišče prve stopnje, ki je spremembo tožbe dopustilo, in ne za precizacijo tožbenega zahtevka. Sodišče pa ne bi smelo dopustiti spremembo tožbe, saj je s tem podaljšalo z zakonom določen rok za vložitev tožbe. Sodišče je s tem bistveno kršilo določbe postopka, ko je nezakonito dovolilo spremembo tožbe. Pritožniku ni znano, zakaj sodišče uporablja pojem „soposest“, saj ta nima opraviti z obravnavano zadevo zaradi motenja posesti. Tožniku pot, katero si želi pridobiti in ki naj bi potekala preko južnega dela toženčeve nepremičnine, sploh ni potrebna, saj ima tožnik dostop do svoje nepremičnine po javni poti, na katero mejita njegovi nepremičnini.

Tožeča stranka je na vročeno pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik kot bistveni pritožbeni očitek izpostavlja zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bila spremenjena tožba vložena pravočasno v roku 30 dni od zatrjevanega motenja. Sam je na stališču, da je tožnik s spremenjeno tožbo zamudil 30-dnevni rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 12. 2. 2010 dovolilo spremembo tožbe, kljub temu da je toženec spremembi ugovarjal. Sklicujoč se na prvi odstavek 185. člena ZPP je pojasnilo, da je bila dopolnitev tožbenih navedb in sprememba tožbenega zahtevka potrebna, po oceni sodišča prve stopnje pa tudi smotrna za dokončno ureditev razmerij med strankama, sprememba pa ni zavlekla postopka. Tožnik je s prvotnim tožbenim zahtevkom zahteval varstvo posesti pravice do vožnje po poti preko toženčeve nepremičnine in natančno opisal obseg varstva. Tudi v prepovednem delu tožbenega zahtevka je tožnik zahteval varstvo pred nadaljnjimi motenji posesti njegove pravice do voženj po poti. S pripravljalno vlogo z dne 9. 2. 2010 je tožnik svoj tožbeni zahtevek oblikoval tako, da je zahteval ugotovitev, da je toženec motil njegovo posest poti preko južnega dela toženčeve nepremičnine in v takšnem obsegu tudi varstvo pred nadaljnjimi motenji. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje takšno preoblikovanje zahtevka štelo za spremembo tožbe in o tem tudi izdalo sklep.

Po mnenju sodišča druge stopnje v predmetni zadevi tožnik s pripravljalno vlogo z dne 9. 2. 2010 ni spremenil tožbe. V skladu s 184. členom ZPP je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen.

Sodišče druge stopnje je pri odločanju v zvezi z začasno odredbo v sklepu z dne 9. 12. 2009 tožnika opozorilo, da Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/02; v nadaljevanju SPZ) ne pozna posesti pravice, zato ne more zahtevati varstva pred motenjem posesti v obsegu stvarne služnosti. V istem sklepu je tudi pojasnilo, da kljub temu to ne pomeni, da tožnik nima posestnega varstva v obsegu posesti, ki ustreza služnostni pravici vožnje po služečem zemljišču. Sodišče druge stopnje je dopustilo možnost, da tožnik dopolni svojo podlago, ki bi ustrezala pravno dopustnemu posestnemu varstvu.

Temu opozorilu je tožnik sledil in svoj zahtevek preoblikoval na zgoraj opisan pravilen način. Tožnik pa pri tem ni posegal v dejansko podlago tožbe in tudi ne v ostale trditve, ki po svoji vsebini pomenijo zatrjevanje motenja posesti in njegovo varstvo. Tako že iz trditvene podlage tožbe izhaja, da je tožnik vrsto let izvrševal posest na (služnostni) poti, da ga je toženec z izkopom jarkov motil v njegovi posesti in da je to dejanje storil brez podlage, torej protipravno. Tako je bilo zatrjevanje pravice oziroma služnosti že iz tožbenih navedb mogoče razumeti le kot zatrjevanje temelja, ki opravičuje soposest na delu tuje nepremičnine. Zahtevek iz naslova motenja posesti (ali soposesti) in zahtevek iz naslova motenja služnostne pravice je namreč v konkretnem primeru po vsebini enak. Tožnik pa mora kljub temu postaviti dejanskemu stanju ustrezen stvarni (tožbeni) predlog, ki ne pušča dvoma, kakšno pravno varstvo stranka želi oziroma z namenom konkretizacije tožbenega zahtevka v objektivnem smislu tako, da bo primeren za izvršbo. S konkretizacijo tožbenega zahtevka zaradi zagotovitve izvršljivosti ni prišlo ne do spremembe tožbe ne do novih trditev, ampak do poprave tožbenega zahtevka, podanega že v tožbi (VSL sklep I Cp 3414/2009).

Ob takšnem stanju stvari pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo drugi odstavek 184. člena ZPP in odločilo, da popravek tožbe pomeni spremembo tožbe. Ob pravilni uporabi določb ZPP o spremembi tožbe, sodišče druge stopnje zaključuje, da le-ta ni bila spremenjena, temveč zgolj popravljena skladno s tretjim odstavkom 184. člena ZPP. Poprava predloga (ko je tožnik preoblikoval predlog v motenje stvari namesto prvotne pravice) namreč ni sprememba tožbe. Postopkovna kršitev določb ZPP, ki je relativne narave (prvi odstavek 339. člena ZPP), pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

Ker ni šlo za spremembo tožbe, so neutemeljene vse pritožbene navedbe, ki poskušajo prepričati, da bi moralo sodišče spremenjeno tožbo zaradi prekluzije (32. člen SPZ) zavreči. Pri tem pa pritožnik utemeljeno niti ne pojasni, kakšni naj bi bili razlogi za sklep, da je popravljeni tožbeni zahtevek spremenjen v skladu z drugim odstavkom 184. člena ZPP. Prvo sodišče je ugotovilo, da je bilo posestno varstvo zahtevano pravočasno. Takšni odločitvi pritožbeno sodišče pritrjuje, ker je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu, pritožba pa je v ničemer ne omaja.

Tudi ostale pritožbene navedbe so neutemeljene. Nepomembno je, kdo je vzpostavil prejšnje stanje. Bistveno je zgolj dejstvo, da tožnik nima pravnega interesa za vtoževanje vzpostavitve prejšnjega stanja, glede na to, da je takšno stanje že doseženo. V zvezi z razlikovanjem med pojmoma posest in soposest, sodišče pravilno uporabi določbe 25. in 35. člena SPZ, glede na to, da si tožnik in toženec delita posest na poti tako, da stvar posedujeta skupaj. To stališče tudi prepričljivo obrazloži, zato dodatna pojasnila niso potrebna, prav tako pa v tem delu ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepomembno je tudi dejstvo, ali ima tožnik možnost dostopa do svojih nepremičnin po drugi poti, glede na to, da je predmet spora v konkretni zadevi motenje posesti na južnem delu toženčeve nepremičnine.

V okviru podane tožbene trditvene podlage je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo pravno relevantna dejstva za motenjsko pravdo in jih popolno in v celoti ugotovilo. Primerno in zadosti jasno jih je obrazložilo v razlogih sklepa, ki jih sodišče druge stopnje sprejema, natančno pa je pojasnilo tudi vsa druga pravno relevantna dejstva za posestni spor in nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo (32. do 35. člen SPZ).

Sodišče druge stopnje je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi toženec izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. Enako velja za tožečo stranko. Njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi na drugi stopnji, zato naj tudi ona sama trpi svoje stroške.