Jedro

Izvrševanje služnosti ne pomeni tudi posesti stvari. Toženec kot lastnik gospodujočega zemljišča torej nima nad nepremičnino tožnika dejanske oblasti, saj jo ima tožnik, ampak jo sme le uporabljati v obsegu izvrševanja stvarne služnosti, nesporno pridobljene služnosti peš hoje in voženj.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je "toženec dne 01.07.2003 motil mirno posest tožnika s tem, da je na parcelni št. 110 k.o. K. parkiral traktor s prikolico in ga tam pustil več kot eno uro; da je toženec dolžan vzpostaviti prejšnje stanje in se mu prepoveduje v bodoče na tak ali podoben način posegati v posest tožnika; da je toženec dolžan poravnati tožniku stroške postopka z obrestmi, vse pod izvršbo". Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 237.700,00 SIT v roku 15-ih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sklep se po pooblaščenki pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se pritožbi ugodi in sklep (smiselno) spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da se ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da je toženec zgradil lopo leta 2000, toženec pa je do nje lahko prišel iz več strani in ne le tako, da je uporabljal pot čez služečo parcelo, last tožnika. Tožnik poudarja, da je do te lope toženec lahko prišel iz javne poti, ki poteka iz vzhodne strani in ni nujno, da je do nje prišel samo skozi kalono, saj je do lope možno priti z javne poti po poti, ki je bistveno krajša. Tožnik je toženca vedno opozarjal, da ima pravico vožnje in hoje, ne pa pravico ustavljanja in parkiranja. Cilj toženca je širjenje služnosti na pravico ustavljanja na parceli, na kateri že ima pravico hoje in vožnje v korist gospodujočega zemljišča, nikoli pa ni bilo govora o parkiranju in ustavljanju. Priče so na zadnji obravnavi govorile zelo pavšalno in navajale, da so zmeraj vozili skozi kalono, kar pa je velika laž. Tožnik meni, da je bilo pričevanje R.D. in R.C. o incidentu, ki naj bi se dogodil kritičnega dne, neverodostojno. Tožnik se sprašuje, zakaj pri tako resnih obtožbah, ki se nanašajo na tožnika, niso sodelovali pri policijskem zapisniku, ampak so se umaknili in niso hoteli nič vedeti o stvari. Opozarja na netočno oceno izpovedb, saj je toženec na obravnavi pred izdajo sklepa z dne 17.11.2004 trdil, da so vozili verjetno dva meseca, sedaj pa jim sodišče priznava tri leta, glede na starost lope, kar pa je skregano z vsako logiko. Toženec je v spis vložil kot dokaz fotografije in iz njih je razvidno, da niso nikjer vidne kolesnice, ki bi se gotovo poznale na terenu, če bi tožena stranka to služnost izvrševala tri leta. Tožnik je jasno povedal, da je vedno zahteval od toženca, da odstrani vozilo, če ga je imel namen zaparkirati na služeči parceli in da je vedno od njega zahteval, da se odstrani s parcele, ker tam nima pravice ustavljati, ampak le pravico vožnje in hoje. Dejstvo je, da je toženec kritičnega dne prišel s frezo na parcelo tožnika, na kateri ima služnostno pravico vožnje in hoje in tam frezo ustavil, ugasnil, vzel ključ in odšel za daljši čas v svoje prostore, tako da je freza ostala na parceli tožnika parkirana in je onemogočala prehod tožniku, oziroma je s tem svojim dejanjem prekoračil služnost, ki jo ima na parceli tožnika. V sklepu sodišče povzema izpoved F.R., ki pravi, da freze nikoli ne ugasne, ne parkira in ne pušča nobenega svojega avtomobila, niti freze, razen kritičnega dne, ko naj bi ga napadla sin tožnika in T.V. Torej je sodišče odločilo v nasprotju z izjavo toženca in zavrnilo tožbeni zahtevek, čeprav je toženec priznal, da je kritičnega dne pustil parkirano frezo. Tožnik meni, da toženec ni pridobil (verjetno služnosti) ustavljanja na parceli, last tožnika.

Pritožba ni utemeljena iz spodaj navedenih razlogov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. K prvostopenjskim razlogom pa mora pritožbeno sodišče pojasniti, da izvrševanje služnosti ne pomeni tudi posesti stvari. V skladu s 24.čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je posest dejanska oblast nad stvarjo. Služnost pa je pravica uporabljati tujo stvar ali izkoriščati pravico oziroma zahtevati od lastnika, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji stvari (služeča stvar) - 210.čl. SPZ. Toženec kot lastnik gospodujočega zemljišča torej nima nad nepremičnino tožnika dejanske oblasti, saj jo ima tožnik, ampak jo sme le uporabljati v obsegu izvrševanja stvarne služnosti, nesporno pridobljene služnosti peš hoje in voženj. Za nastanek stvarne služnosti pa 214.čl. SPZ določa tri podlage, kar pa ne more biti predmet ugotavljanja v motenjski pravdi. V sporih zaradi motenja posesti se ugotavlja le, ali je bila tožeča stranka pred motenjem posesti posestnica stvari, ali je bila posest res motena, ali je bila tožena stranka tista, ki je posest motila ter ali je bilo motenje posesti samovoljno in protipravno (33.čl. SPZ). Iz izpodbijanega sklepa in spisovnih podatkov ne izhaja, da bi bila med pravdnima strankama sporna tožnikova posest parc.št. 110 k.o. K. Tej posesti toženec ne ugovarja. Med pravdnima strankama tudi ni sporna toženčeva služnostna pravica peš hoje in voženj s kmetijsko mehanizacijo in tovornjaki ter drugimi vozili po tožnikovi parc.št. 110 k.o. K. v korist toženčeve parc.št. 109 iste k.o., pridobljena s pravnomočno sodbo že leta 1991. Za tožnika je sporno le toženčevo ustavljanje in parkiranje na navedeni parceli, tako motilno dejanje mu očita v obravnavani motenjski pravdi, s parkiranjem traktorja s prikolico dne 01.07.2003 na parc. št. 110 k.o. K. za več kot eno uro, ker toženec take služnosti (ustavljanja in parkiranja) nima. Prav ima pritožba, da tožnik tudi (že) predhodnega ustavljanja na parceli ni dopuščal, saj je toženca vsakokrat opozoril, da nima pravice ustavljanja in je slednji vozilo tudi umaknil, kot to izhaja iz njegove izpovedi in prič T. in B.J. Vendar, iz toženčeve izpovedi, na katero se sklicuje pritožba in katera je povzeta v izpodbijanem sklepu, izhaja, da se je toženec 01.07.2003 zaradi groženj tožnikovega sina in izvenzakonskega partnerja tožnikove hčere umaknil in poklical policijo in v tem času pustil frezo ustavljeno in parkirano na tožnikovi parceli, dokler niso prišli policisti. O omenjenem incidentu dne 01.07.2003 in posredovanju policije je sodišče prve stopnje pridobilo podatke Sodnika za prekrške in tudi vpogledalo s strani toženca predložene fotografije. Toženčev ugovor (že v odgovoru na tožbo) je torej bil, da je dne 01.07.2003 pustil frezo parkirano na tožnikovi parceli, ker se je zaradi groženj tožnikovega sina in izvenzakonskega partnerja tožnikove hčere umaknil in poklical ter čakal policiste, česar pa pritožba z odrekanjem verodostojnosti pričam R.D. in R.C., ker da priči nista sodelovali pri policijskem zapisniku, ne more ovreči. Zato ob takih okoliščinah, v izpodbijani odločitvi, ko je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, pritožbeno sodišče ne vidi s pritožbo očitanega nasprotja in smiselno zatrjevane bistvene kršitve po 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP (ni). Ob vsem povedanem so ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na toženčeve vožnje po tožnikovi parceli nepomembne, neupoštevne so tudi pritožbene navedbe, da iz fotografij niso razvidne kolesnice, ki bi se poznale na terenu, gre za prepozno podane trditve, glede na omejitev navajanja novih dejstev, uzakonjeno s 337. v zvezi z 286.čl. ZPP. Pritožbene navedbe, da ima toženec možnost voženj do svoje lope z več strani in ne le čez tožnikovo služečo parcelo, pa za obravnavano motenjsko pravdo tudi niso relevantne, saj se možnost uporabe še kakšne druge poti v motenjski pravdi ne ugotavlja. Predvsem pa predmet spora med pravdnimi strankami niso toženčeve vožnje. Tako so vsi pritožbeni razlogi neutemeljeni in ker sodišče druge stopnje tudi ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (v skladu z 2.odst. 350.čl. v zvezi s 366.čl. ZPP) kršitev ni zasledilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2.tč. 365.čl. ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (154., 165.čl. ZPP).