Jedro

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da vozilo ob sklenitvi pogodbe ni imelo stvarne napake. Izvedensko mnenje daje zanesljivo podlago za sklepanje, da ni šlo le za glasnejši motor, značilen za "športno" vozilo, ampak za okvaro motorja, s katero bi bilo mogoče prevoziti le še nekaj tisoč kilometrov, in da je ta pomanjkljivost obstajala že ob sklenitvi pogodbe. Nepomembno je tudi dejstvo, da motor še ni bil okvarjen v taki meri, da bi bilo vozilo nevozno. V sodbi je prepričljivo ugotovljeno, da bi najkasneje po nekaj tisoč prevoženih kilometrih do tega zagotovo prišlo. Ob takem stanju vozila je bil tožnik upravičen odstopiti od pogodbe, ne da bi čakal na trenutek, ko vozila ne bi več mogel spraviti v pogon.

Pravilno je tudi stališče v izpodbijani sodbi, da zaradi spremembe stanja vozila ob podaji odstopne izjave (ponovna sestava motorja brez tesnil) tožnik ni izgubil odstopnega upravičenja. Razstavitev motorja je bila potrebna zaradi ugotovitve, ali je vozilo ob sklenitvi pogodbe imelo napako, in če da, kakšno.

Četudi je toženec menil, da tožnik nima podlage za uveljavitev odstopnega upravičenja, je bil dolžan sodelovati, kolikor je bilo treba za razjasnitev položaja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Toženec je dolžan tožniku v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 690,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 9.850 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2012 do plačila, ko mu bo tožnik vrnil avto VW Golf GTI, številka šasije 0000, letnik izdelave 2005, kar je dolžan storiti v 15 dneh od prejema te sodbe. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (I. točka izreka). Tožencu je naložilo povrnitev dela tožnikovih stroškov, sorazmerno uspehu v pravdi (II. in III. točka izreka)

2. Toženec v pritožbi zoper ugodilni del sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je od toženca, ki je bil tretji lastnik, kupil vozilo Golf GTI, torej "športno" vozilo s povečano močjo motorja, staro približno sedem let s približno 140.000 prevoženimi kilometri in z zaznavnim "hrupom" oziroma "ropotom" v motorju. Po splošno znanih dejstvih že sam tip vozila ne zagotavlja dolge življenjske dobe. Ker je način vožnje drugačen, bolj športen, so pričakovane pogostejše okvare, stroški popravil pa hitreje dosegajo preostalo vrednost vozila in je zato hitreje ekonomsko smotrnejša odločitev za nov nakup in ne za popravilo. Po spletnih statistikah so redki primeri, ko ta vozila dosežejo mejnik 200.000 prevoženih kilometrov.

Precej redka je okoliščina, da prodajalec kupcu pred nakupom poleg testne vožnje omogoči še izvedbo strokovnega pregleda in priklop vozila na tako imenovani računalnik oziroma elektronski sistem za odkrivanje morebitnih napak v celotni zgodovini vozila. Tožniku je bilo to zagotovljeno. Zapis v sodbi, da je toženec poskušal tožniku ob nakupu nekaj prikriti, tako nima nobene podlage v dejanskem stanju. Tudi v kazenskem postopku je bil toženec oproščen vsakršnih sumov o morebitnih nepravilnostih pri prodaji.

Dogajanje po tožnikovi odločitvi za nakup, ki je bilo oglaševano po nižji ceni od drugih istovrstnih vozil istega letnika, in po izposlovanju za več kot 10 % nižje cene, pa je bolj dvomljivo, zapleteno in nejasno. Zapis v dopisu z dne 26. 3. 2012, da vozilo "zaradi hujše okvare na motorju ne deluje" je neresničen in sugestiven in ga ni mogoče šteti za za pravno pravilen in pravočasen odstop od pogodbe. Kot prvo je dokazni postopek pokazal neresničnost trditve, da se je vozilo pokvarilo. Očitno je šlo le za to, da je tožnik želel odpraviti ropot motorja in je bil nato presenečen nad visokim stroškom. Kot drugo je tožnik šele opozoril na možnost razveljavitve pogodbe zaradi prevare in le kot podrejeno možnost omenil odstop od pogodbe, ni pa omenil obstoja domnevne skrite napake ali možnosti pregleda vozila s strani toženca. Na dopis ni reagiral, ker so bile v njem navedene neresnične okoliščine. Vozilo se ni pokvarilo in sam tudi ni bil pravočasno o tem obveščen in povabljen, da si napako ali okvaro ogleda (464. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Ker ni bila podana skrita napaka, ker mu ni bilo nikoli pojasnjeno, v kakšnem stanju je vozilo in kako si tožnik predstavlja "izvedbo" predlaganih rešitev, do odstopa ni moglo priti. Skladno s pravilom o sočasnosti izpolnitve ni bil dolžan storiti ali plačati ničesar, dokler mu ni bila zagotovljena izpolnitev njegovega upravičenja do vračila vozila v ustreznem stanju. Vozilo ni bilo ne tedaj ne kasneje v voznem stanju in to po izključni odločitvi tožnika.

Zmotno je materialnopravno stališče v izpodbijani sodbi, da je skrita napaka vsaka napaka, ki kljub temu, da je rabljeno vozilo normalno vozno in primerno za udeležbo v prometu, povzroča nedefiniran zvok oziroma ropot v motorju, ki je moteč le za četrtega lastnika. Ob takem stališču je prodaja rabljenih vozil nadvse tvegan posel. Tožnik je še pred želenim odstopom od pogodbe vozilo razstavil in ga nikoli – ne ob oddaji dopisa z dne 26. 3. 2012 ne kasneje – ni sestavil nazaj skladno s pravili stroke. Zaradi tega je izgubil pravice, ki jih zasleduje v pravdi. Že Vrhovno sodišče je opozorilo na potrebo po presoji okoliščin iz drugega in tretjega odstavka 475. člena OZ. Tožnik ni pravočasno uveljavljal obstoja teh izjem. Nanje se je skliceval v pritožbenem in revizijskem postopku, niti v ponovljenem postopku pa jih ni podkrepil s trditvami. Sodišče je kljub temu v novi sodbi zavzelo obratno stališče kot v prvem sojenju. Ugotovitve nimajo podlage v materialnem pravu niti v izvedenih dokazih. Sodišče meni, da bi bilo za dosego normalnega stanja vozila potrebno sestavljanje glave motorja z novimi tesnili in da je to nesmotrno, a sam ni upravičen do "normalnega" stanja rabljenega vozila, kakršnega je želel tožnik, ampak do vozila v stanju, v kakršnem ga je prodal. Napačna je tudi ugotovitev o stroških. Ti znašajo manj kot 200 EUR. Stroški dela, ki jih je v mnenju navedel izvedenec, vključujejo namreč stroške dela v zvezi z menjavo celotne glave motorja, že iz mnenja pa izhaja, da demontaža in montaža glave motorja v smislu stroškov dela po uradnih (že tako znano pretiranih) normativih znaša največ 3,10 ure, kar ob vrednosti ure v višini 43 EUR znaša le 133,30 EUR. Strošek tesnila znaša 60,53 EUR.

Zaradi navedenih stroškov ni bilo dopustno devet let pustiti vozilo nevozno, z razstavljenim oziroma nestrokovno sestavljenim motorjem. Poleg tega domnevna skrita napaka ni povzročila neposredne škode ali poškodbe motorja in torej vozila ni niti delno uničila niti poškodovala, ampak le povzročala vsem dobro znan ropot v motorju. Tudi po stališčih izvedencev in serviserjev bi vozilo lahko prevozilo še nedoločeno število kilometrov, preden bi glava motorja dokončno popustila in povzročila okvaro, kar pa je sicer pri (sploh tovrstnih) rabljenih avtomobilih pričakovano. Nikakor namreč ni mogoče govoriti o "okvari glave motorja". Ugotovljena je bila le (prekomerna?) obraba posameznih gibljivih delov, ki pa tudi po mnenju izvedenca ni vplivala na vožnjo ali zmogljivost, ampak je le povzročala določen ropot oziroma dodaten zvok v motorju. Da ni podan dejanski stan iz tretjega odstavka 475. člena OZ, pa izhaja že iz obrazložitve sodbe, v kateri je ta razlog le navržen. S samim pregledom stvari namreč ni bil poškodovan noben del vozila in ga je bil tožnik dolžan vrniti v prejšnje stanje, če je že nameraval odstopiti od pogodbe. Tožnik bi za približno 2.500 EUR lahko opravil vsa želena (ne pa zares potrebna) dela in menjave delov in bi za ceno, ki bi bila še vedno nižja od oglaševanih cen primerljivih istovrstnih vozil prišel do vozila, skladnega s svojimi željami in pričakovanji.

Sam ni bil vabljen na ogled vozila, ki ga je opravil izvedenec. Ker mu je bilo onemogočeno sodelovanje pri ključnem procesnem dejanju, je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Primoran je bil zaupati vizualni, torej neobjektivni, enostranski in osebni zaznavi izvedenca glede domnevnih raz oziroma vidnih posledic suhega trenja med posameznimi deli v glavi motorja. Tem ugotovitvam ni mogel nasprotovati s svojimi neposrednimi zaznavami. Ni si mogel sam ogledati domnevno prekomerno obrabljenih delov, da bi lahko npr. postavil vprašanje o ravno pravšnji, sorazmerni obrabi teh delov glede na število prevoženih kilometrov ipd. Ni mogel nasprotovati niti domnevni ugotovitvi izvedenca, da naj bi bila še celo vidno zamašena sesalna cev oziroma sito oljne črpalke ali ga soočiti z za tožnika nespornim dejstvom, da je bilo prav to sito zamenjano mesec dni prej. Sodba o tem nima jasnih razlogov. Nepojasnjeno je ostalo tudi prijateljsko razmerje med direktorjem servisa A. in tožnikom (kar bi veliko pojasnilo), medtem ko so se zapisi direktorja o domnevni predhodni seznanitvi toženca z razlogi za ropot izkazali kot neresnični. Torej je življenjsko možno, da so se na servisu v prijateljskem duhu zavestno odločili čim bolj obremeniti njega in hkrati poskušali prodati obnovljen motor iz lastne zaloge.

Ker je odločitve v obravnavani zadevi (za nakup, za ustavitev del, za neustrezno sestavljanje, vozila, za domnevni odstop od pogodbe in za njegovo vsebino, za pravdni in kazenski postopek zoper toženca) sprejemal izključno tožnik, je življenjsko in pravno povsem razumno in pravilno, da nosi tudi breme svojih nerazumnih in nelogičnih ter pravno nepravilnih ravnanj in neresnic. Ni mogoče spregledati dejstva, da kljub izrecnim vprašanjem tožnik ni pojasnil, ali je vozilo še vedno razstavljeno oziroma kako je sestavljeno, ali sploh deluje in če da, kako deluje in kako je bilo hranjeno.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta 9. 3. 2012 sklenili kupoprodajno pogodbo za vozilo VW Golf GTI, letnik 2005 in za kupnino v višini 9.850 EUR. Tožnik v pravdi uveljavlja, da je zaradi odstopa od pogodbe zaradi skrite napake vozila upravičen do vrnitve kupnine, povrnitve stroškov diagnosticiranja napake v zneskih 702,59 EUR in 371,16 EUR, stroškov nepotrebnega prepisa vozila v višini 20,03 EUR in stroškov nepotrebnega zavarovanja v višini 287,43 EUR. V prvem sojenju je bilo pravnomočno ugodeno zahtevku za plačilo 371,16 EUR, v ostalem delu pa je bil zahtevek zavrnjen.1 V revizijskem postopku je bila sodba v zavrnilnem delu razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.2 Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za vrnitev kupnine (z obrestmi), ko bo tožniku tožencu vrnil osebno vozilo, ki je bilo predmet pogodbe. Ostale zahtevke je zavrnilo.

6. Po 459. členu OZ ima stvar napako, če nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet. Prodajalec ne odgovarja za tako napako, če je bila ob sklenitvi pogodbe kupcu znana ali mu ni mogla ostati neznana (460. člen OZ). Kupec mora v obvestilu o napaki stvari natančneje opisati napako in povabiti prodajalca, da stvar pregleda (464. člen OZ). Kupec, ki je o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca, lahko odstopi od pogodbe (468. člen OZ), to pravico pa izgubi, če stvari ne more vrniti ali je ne more vrniti v stanju, v kakršnem jo je prejel (prvi odstavek 475. člena OZ). Izjema je določena (med drugim) za primer, če je bila stvar popolnoma ali delno uničena ali pa poškodovana zaradi napake, ki opravičuje odstop od pogodbe (drugi odstavek 475. člena OZ), ali zaradi obveznosti kupca, da pregleda stvar (tretji odstavek 475. člena OZ).

7. Stališče izpodbijane sodbe, da je toženec dolžan tožniku vrniti kupnino, temelji na ugotovitvah, - da je bila na servisu A. 20. 3. 2012 ugotovljena hujša okvara motorja, - da je tožnik isti ali naslednji dan z navedenim seznanil toženca in da je toženec kategorično zavrnil sodelovanje pri reševanju zadeve, - da je najkasneje 7. 4. 2012 pričela učinkovati tožnikova izjava o odstopu od pogodbe in da je tožnik toženca v dopisu, s katerim ga je pozval k sporazumni razvezi pogodbe ter vrnitvi kupnine in škode, obvestil tudi o tem, kje se nahaja vozilo, - da je bilo z vozilom ob nakupu prevoženih 140.300 km, tožnik pa je po nakupu in do odstopa od pogodbe prevozil 1.135 km, - da je bila glava motorja huje okvarjena (obrabljena),3 da so ugotovljene poškodbe tipična posledica delovanja motorja s pomanjkljivim mazanjem ali občasnim kratkotrajnim izpadom oljnega tlaka v glavi motorja, do katerega pride bodisi zaradi vožnje s prenizko količino olja v motorju bodisi zaradi zamašene sesalne cevi oljne črpalke, - da je okvara nastala pred nakupom, - da okvare glave motorja (hude obrabljenosti ("zaribanosti")) ni mogoče odpraviti drugače kot z njeno zamenjavo, da obraba glave ni posledica starosti vozila, niti prevoženih kilometrov, niti njegovih tehničnih lastnosti in da je omogočala morda še vožnjo par tisoč kilometrov, - da je za vzpostavitev normalnega tehničnega stanja potrebna zamenjava poškodovanih delov (kompletne glave motorja z odmičnimi gredmi, ventili, dročniki, verigo) po sistemu staro za novo, zamenjava tesnil pri sestavi motorja, čiščenje ter razstava in sestava motorja in da stroški sestavnih delov skupaj z delom znašajo 3.170,36 EUR, - da je toženec tožniku ob nakupu pojasnil, da je vzrok hrupu verižica, a da je vozilo povsem v redu in sam ni imel nobenih težav, zamolčal pa je, da je bil avto dva dni pred prodajo prav zaradi zvoka v motorju na servisu in da je bil 21. 12. 2011 na drugem servisu zamenjana cev v koritu motornega olja (kar je potrebno le v primeru okvare sistema za mazanje motorja z oljem), - da napake ni bilo mogoče odkriti pred razstavitvijo motorja in da pregled pri serviserju in priklop na računalnik, ki sta bila opravljena pred nakupom, nista mogla odkriti napake, - da toženec ni dokazal, da bi bila cena znižana zaradi tožniku znanega stanja vozila, - da napake ni mogoče odpraviti drugače kot z zamenjavo glave motorja in da je za to zamenjavo treba motor razstaviti, staro glavo odstraniti in vstaviti novo, - da menjava tesnil ob stari glavi ni bila smiselna ter bi pomenila le dodaten strošek za tožnika (vgradnja stare glave z novimi tesnili bi stala 651,69 EUR, stanje motorja ne bi bilo izboljšano, toženec pa se tedaj ni strinjal, da prevzame vozilo v stanju z okvarjeno glavo in novimi tesnili) in da tedaj še ni bilo posledic niti na motorju niti na drugih delih vozila, - da se vozilo še vedno nahaja pri A. 8. Zaključek sodbe, da je tožnikova izjava o odstopu od pogodbe učinkovita, temelji na stališčih, (1) da vozilo nima lastnosti, potrebnih za običajno rabo, (2) da pomanjkljivost ni neznatna, (3) da je tožnik toženca pravilno obvestil o napaki, (4) da pogodbeni stranki nista imeli enakega vedenja o stanju vozila ob sklenitvi pogodbe, (5) da je sestava razstavljenega motorja brez tesnil posledica (ugotavljanja) napake, (6) da (morebitno) kasnejše poslabšanje stanja vozila ni pomembno za obstoj tožnikovih upravičenj iz naslova jamčevanja za napake.

9. Neutemeljen je toženčev pritožbeni očitek o kršitvi kontradiktornosti. Drži, da izvedenec ni seznanil pravdnih strank s tem, kdaj bo opravil ogled vozila, in da je vozilo pregledal sam, ne da bi bila navzoča katera od njiju. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da je bil prikrajšan v možnosti, da bi ugotovitvam izvedenca o stanju motorja oziroma njegovih sestavnih delov nasprotoval z dejstvi, ki bi jih ugotovil na podlagi lastne zaznave. Toženec je imel vse od marca 2012 možnost, da sam preveri stanje vozila in s tem tudi motorja, a ni izkazal, da bi jo kadarkoli želel izkoristiti ali da bi mu tožnik to preprečil ali ga pri tem oviral. Poleg tega je dobro poznal stanje vozila ob sklenitvi pogodbe (neposredno pred tem je bilo vozilo dvakrat na servisu), tako da je tudi ob primerjavi tega stanja in izvedenčevih ugotovitev imel možnost, da z vprašanji vzbudi dvom o pravilnosti izvida. Neutemeljen je tudi očitek, da je bil zaradi izvedenčeve opustitve vabila k pregledu prikrajšan v postavljanju vprašanj, s katerimi bi lahko preveril pravilnost izvedenskega mnenja. Izvedencu je postavljal vprašanja, vključno z zatrjevanim nasprotjem med ugotovitvijo o zamašenem situ oljne črpalke in dejstvom, da je bilo sito mesec dni pred sklenitvijo pogodbe zamenjano. Izvedenec je navedel, da sta bila lahko zamenjana le sesalna cev in mreža, ni pa bilo očiščeno oljno korito. O tem se pritožba ne izreka. Potem ko je izvedenec podal mnenje o vzroku za ugotovljeno stanje posameznih delov motorja (pomanjkljivo mazanje ali občasni izpad oljnega tlaka v glavni motorja) in izključil, da bi bil razlog zanjo v številu prevoženih kilometrov, je pritožnik imel tudi možnost, da bi vzbudil dvom o pravilnosti tega dela mnenja, a tega ni storil. 10. Z navedbami o prijateljskem razmerju med tožnikom in direktorjem servisa pritožnik ni vzbudil dvoma o pravilnosti izvedenčevih ugotovitev. Ni namreč izkazano, da bi direktor servisa kakorkoli poskušal vplivati nanje. Druge pritožnikove insinuacije o razlogih za ugotovljene pomanjkljivosti vozila s strani servisa so za odločitev nepomembne.

11. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da vozilo ob sklenitvi pogodbe ni imelo stvarne napake. Izvedensko mnenje daje zanesljivo podlago za sklepanje, da ni šlo le za glasnejši motor, značilen za "športno" vozilo, ampak za okvaro motorja, s katero bi bilo mogoče prevoziti le še nekaj tisoč kilometrov, in da je ta pomanjkljivost obstajala že ob sklenitvi pogodbe. Tako ni utemeljeno pritožbeno stališče, da je bila tožnikova takojšnja reakcija na povečan hrup motorja prezgodna ali neupravičena. Pritožbena trditev, da je življenjska doba tipa vozila, ki je bilo predmet pogodbe, krajša in da zato ni šlo za napako, nima podlage v sodbi, niti pritožnik ni navedel, na katerem od izvedenih dokazov temelji. Glede na izvedensko mnenje, da pregled vozila, ki je bil opravljen pred sklenitvijo pogodbe, ni mogel pokazati (kasneje ugotovljenih) pomanjkljivosti motorja, je pritožbeno sklicevanje na predhodni pregled vozila za odločitev nepomembno. Nepomembno je tudi dejstvo, da motor še ni bil okvarjen v taki meri, da bi bilo vozilo nevozno. V sodbi je prepričljivo ugotovljeno, da bi najkasneje po nekaj tisoč prevoženih kilometrih do tega zagotovo prišlo. Ob takem stanju vozila je bil tožnik upravičen odstopiti od pogodbe, ne da bi čakal na trenutek, ko vozila ne bi več mogel spraviti v pogon.

12. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o nepravilnem grajanju napake. V sodbi je ugotovljeno, da je tožnik tožencu v telefonskem pogovoru povedal, da je bila ugotovljena hujša okvara motorja, in da je toženec kategorično zavrnil kakršnokoli sodelovanje pri reševanju zadeve. Pravilno je stališče v sodbi, da je tožnik s tem izpolnil obveznost iz 464. člena OZ. Toženčevo nestrinjanje s tožnikovo trditvijo, da je motor okvarjen, za presojo o pravilnosti obvestila ni pomembno.

13. Neutemeljeno je pritožbeno stališče o zmotni uporabi pravil iz 475. člena OZ. Na toženčeve trditve, da je bilo vozilo po sklenitvi pogodbe vsaj trikrat razstavljeno in zato ni možno vračilo v stanju, v kakršnem je bilo ob pogodbi, se je tožnik odzval z navedbami, da je bil motor razstavljen le enkrat in da bo ob vračilu kupnine vozilo vrnil v stanju, v kakršnem je bilo izročeno. Na tej podlagi je sodišče utemeljeno preizkusilo, ali je stanje vozila spremenjeno v obsegu in iz razlogov, ki izključujejo kupčevo odstopno upravičenje.

14. Pravilno je tudi stališče v izpodbijani sodbi, da zaradi spremembe stanja vozila ob podaji odstopne izjave (ponovna sestava motorja brez tesnil) tožnik ni izgubil odstopnega upravičenja. Razstavitev motorja je bila potrebna zaradi ugotovitve, ali je vozilo ob sklenitvi pogodbe imelo napako, in če da, kakšno. Za ponovno delovanje vozila je bilo potrebno bodisi sestaviti motor z vgraditvijo nove glave motorja (kar bi odpravilo napako), bodisi sestaviti motor s staro glavo motorja in z novimi tesnili4 (s čimer bi bilo vozilo spet v stanju, v kakršnem je bilo ob sklenitvi pogodbe). Ker se toženec ni strinjal, da prevzame vozilo v stanju, v kakršnem ga je prodal, je tožnik naročil sestavo motorja brez tesnil. S tem vozilo ni bilo dodatno poškodovano, tožniku pa je prihranilo strošek (ali je znesek 651,69 EUR, ugotovljen v sodbi, previsok, ni odločilno). Na podlagi teh okoliščin zavzeto stališče, da je spremenjeno stanje vozila posledica (ugotavljanja) napake, je pravilno. V luči temeljnega načela vestnosti in poštenja, ki od strank zahteva sodelovanje tudi med izvrševanjem pogodbe, je sodišče ustrezno ovrednotilo ravnanje tožnika in toženca v nastali situaciji. Četudi je toženec menil, da tožnik nima podlage za uveljavitev odstopnega upravičenja, je bil dolžan sodelovati, kolikor je bilo treba za razjasnitev položaja. Ob toženčevi popolni pasivnosti je bilo tožnikovo ravnanje ustrezno tako z njegovega kot s toženčevega vidika. Zmanjšal je svoje stroške, na drugi strani pa toženčevega položaja ni pomembneje spremenil. Tudi njemu je ohranil možnost, da izbere med vgradnjo novih tesnil (kar zanj pomeni le strošek, ki bi ga sicer moral povrniti tožniku) in zamenjavo glave motorja z najmanjšim možnim stroškom. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da argumentiranje z vključitvijo temeljnih načel kaže na šibkost sprejetega stališča. Nasprotno. Razlaga določb iz posebnega dela OZ, ki bi ostala zgolj pri besednem pomenu, ne bi pa upoštevala temeljnih načel obligacijskega prava, bi bila (lahko) napačna.

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik ni pojasnil, ali je vozilo še vedno razstavljeno oziroma kako je sestavljeno, ali sploh deluje in če da, kako deluje in kako je bilo hranjeno. V sodbi je ugotovljeno, kje se vozilo nahaja in da je motor sestavljen, ne da bi bila vstavljena tesnila. Tem ugotovitvam pritožba ne nasprotuje. Da okoliščine, nastale po uveljavitvi odstopnega upravičenja, za odločitev o tožbenem zahtevku niso pomembne, pa je obrazloženo že v izpodbijani sodbi (poleg tega pa tudi v odločbi VS RS, izdani v prvem sojenju).

16. Po ugotovitvi, da niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podani, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17. Ker toženec s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, dolžna pa jih je povrniti tožniku (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 690,03 EUR, in sicer gre za 545,60 EUR zastopanje v pritožbenem postopku (po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi – v nadaljevanju ZOdvT), pavšalni znesek materialnih stroškov (20 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti temelji na 299. členu in 378. členu OZ.

1 Glej sodbo VSL II Cp 2023/2018 z dne 16. 1. 2019. 2 Glej sklep VS RS II Ips 143/2019 z dne 12. 6. 2020. 3 V sodbi je ugotovljeno, da je poškodovana sesalna in izpušna odmična gred, poškodovane površine drsnih ležajev, da so poškodbe v obliki raz – znakov polsuhega trenja, ki so nastale zaradi pomanjkljivega mazanja oziroma "zaribavanja", vidne na vseh ležajnih čepih, da so zaradi izpada oziroma pomanjkljivega mazanja poškodovana tudi ležišča odmičnih gredi v glavi motorja, da ima odmikač, ki pomika dročnik bencinske črpalke, vidne znake obrabe, da so zaradi delovanja z občasnim izpadom tlaka olja utrpeli poškodbe tudi nekateri dročniki ventilov, da je bilo sito sesalne cevi oljne črpalke delno zamaščeno z goščo sprijetih oljnih usedlin (garež), da je bila v oljnem koritu nadpovprečna količina gošče sprijetih oljnih usedlin. 4 Stara so bila po razstavitvi motorja neuporabna.