Jedro

Iz zapisnika o zapuščinski obravnavi izhaja, da je bila prebrana oporoka, na podlagi katere bi pritožnica dedovala del stanovanja. Na obravnavi ni bila omenjena pogodba o preužitku, s katero je zapustnik po oporoki razpolagal s stanovanjem in ga zapustil drugi dedinji. Ker je pritožnica šele iz sklepa izvedela za obstoj pogodbe o preužitku in da zato zapuščine ni, je dovoljena novota in sicer, da uveljavlja nujni delež, ker meni, da je del iz pogodbe prejetega stanovanja bilo darilo sestri.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo zapuščinski postopek po zapustniku in navedlo, da zapuščine ni. Ugotovilo je, da sta zapustnik, vdova I. in hčerka N. F. sklenila pogodbo o preužitku 17. 1. 2012, s katerim je bil prenešen solastniški delež zapustnika do ene polovice na stanovanju na hčerko N. F. Ker ima zapustnik še premoženje na H., bo o tem moralo odločiti pristojno sodišče na H. Za znesek pokojnine v višini 210,31 EUR je ugotovilo, da je bilo izplačano vdovi in da bodo dediči morebitne zahtevke v zvezi s sklenjeno pogodbo o preužitku lahko uveljavljali s tožbo v posebnem postopku.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo dedinja M. S. Navaja, da do prejema izpodbijanega sklepa ni vedela, da obstaja pogodba o preužitku z dne 17. 1. 2013 med preostalima dedinjama in zapustnikom. Ne strinja s pogodbo, jo izpodbija v celoti zaradi neizpolnjevanja. Navaja, da je zato skrbel njen sin. Zahteva vrnitev darila v zapuščinsko maso, da se opravi zapuščinska obravnava, saj je bil prikrajšan njen nujni delež. Sodišče naj odloči o le-tem.

3. Na vročeno pritožbo sta odgovorili dedinji N. F. in I. G. Predlagata zavrnitev pritožbe. Res zapustnik ni zapustil premoženja. To je bilo ugotovljeno na zapuščinski obravnavi, kjer je bila pritožnica prisotna. Tam ni uveljavljala nujnega deleža in gre za pritožbeno novoto. O pravicah je bila seznanjena z vabilom na zapuščinsko obravnavo in če ni uveljavljala nujnega deleža, je prepozna (II Cp 3975/2008). Obstoj pogodbe je irelevanten, saj lahko svoje pravice uveljavlja v morebitni pravdi za vrnitev daril v zapuščino.

4. Na to je ponovno odgovorila pritožnica in navaja, da je vedela le za oporoko, ne za pogodbo.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je opravilo zapuščinsko obravnavo 29. 2. 2001. Ugotovilo je, da so pristopile dedinje in sicer vdova I., hčerki N. in M. Ugotovilo je, da obstaja pisna oporoka pred pričami z dne 7. 4. 2006, ki je bila razglašena 15. 1. 2014. Na zapuščinski obravnavi je ugotovljeno, da dedinje izjavijo, da oporoko priznajo za pristno in veljavno. Nato pa je dostavek, da na podlagi podatkov, ki jih je sodišče pridobilo po uradni dolžnosti in navedb dedičev, da premoženja ni, bo sodišče postopek ustavilo (list. št. 17).

7. Tudi v podatkih spisa ni zaslediti, da bi sodišče prve stopnje obvestilo pritožnico, da obstoji pogodba o preužitku. Pri odredbah za vabljenje dedinj (list. št. 4), je le dostavek, da se vsem priloži fotokopija oporoke z dne 30. 7. 2007 (A2). Sodišče prve stopnje je res opravljalo poizvedbe po uradni dolžnosti o obsegu premoženja oz. zapuščine in v spisu ni podatka, da bi bila med dvema dedinjama in zapustnikom sklenjena pogodba o preužitku. Podatek je le, da zemljiška knjiga sporoča, da na zapustnika v zemljiški knjigi ni vpisano premoženje.

8. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da zapustnik ni zapustil premoženja. Vendar ni moč ugotoviti, zakaj premoženja ni, če oporoka omenja stanovanje v L. V sklepu je le dodatek, da lahko dediči morebitne zahtevke v zvezi s sklenjeno pogodbo o preužitku, uveljavljajo s tožbo v posebnem pravdnem postopku.

9. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje pritožnici, da za morebitne zahtevke po nujnem deležu kot oporočna dedinja, ni imela možnosti, da se izjavi. Ne v vabilu na zapuščinsko obravnavo ne na naroku ni bilo ugotovljeno, da je med drugimi dedinjami in zapustnikom bila sklenjena pogodba o preužitku in s tem je bilo drugačno dejansko stanje, kot je bilo v oporoki, katero so dedinje priznale. Pritožnica je tako šele s sklepom izvedela za obstoj pogodbe, zato utemeljeno opozarja, da ni mogla vedeti, kaj pomeni, da premoženja ni, ni prezreti dejstva, da pritožnica ni imela odvetnika in da na zapuščinski obravnavi ni bilo govora o pogodbi o preužitku. Pravilni postopek za pravilno uporabo materialnega prava bi bil, da sodišče na obravnavi ugotovi, da obstoja pogodba o preužitku in da zato zapuščine ni. Tedaj bi pritožnica lahko uveljavljala svoje procesne pravice oz. bi ji bila dana možnost sodelovanja v postopku (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZPP). Zato je bilo treba sklep razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče naj opravi zapuščinsko obravnavo in ugotovi obseg zapuščine oz. seznani stranki, da premoženja iz oporoke v trenutku smrti ni bilo. Dodati je še treba, da je sodišče prve stopnje štelo, da zapuščine oz. pokojnine ni, ker je zapustnik v trenutku smrti imel 210,31 EUR zapadlih pokojninskih dajatev in kar je ZPIZ izplačal I. G. Če je v trenutku smrti bila pokojnina, je tudi to del zapuščine. Zato je treba ugotoviti, kdaj je I. G. prejela neizplačani delež pokojnin. Če je prejela po smrti zapustnika, tudi to sodi v sklep o dedovanju.

10. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je v primeru, da dedič sodeluje na zapuščinski obravnavi, ko je seznanjen z vsemi pravno pomembnimi dejstvi in ne uveljavlja nujnega deleža, prekludiran. Sklep o dedovanju veže dediča, ki so sodelovali v postopku (220. člen ZD).

11. O stroških naj sodišče prve stopnje odloči na koncu postopka. Vendar je treba stranki opozoriti na določbo 174. člena ZD, ko po ZD velja, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka oz. le za primer nepoštenega ravnanja, in mora nasprotna stranka povrniti nastale stroške.

12. Dedinji, ki je vložila odgovor na pritožbo, pa je treba še pojasniti, da zadeva, na katero se sklicuje, to je VSL sklep II Cp 3925/2008, ni identična. Zapuščinske obravnave ni bilo in zato so dediči lahko zahtevali nujni delež pozneje v pravdi. V konkretnem primeru pa je zapuščinska obravnava bila, vendar pritožnica ni izvedela pravno relevantnih dejstev, ampak šele v izpodbijanem sklepu. Zato brez svoje krivde ni mogla zahtevati nujnega deleža.