Jedro

Ker pa gre za celovito ureditev zadeve, premoženje pa je skupno glede na dosedanje ugotovitve sodišča prve stopnje, mora sodišče v primeru, da je tožba nesklepčna v tem delu, napake pa je moč odpraviti, v okviru materialnega vodstva pravde pozvati pravdni stranki, da postavita tožbene zahtevke tako, da so v skladu z materialnim pravom (zahtevki za poslovni delež družbe in denarni zahtevek za avto). Ni mogoče obravnavati skupnega premoženja tako, da bi pritožbeno sodišče v taki procesni situaciji in materialnopravni podlagi le delno obravnavalo sodbo glede tožbenih zahtevkov obeh strank.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da spada v skupno premoženje družba C.A. d.o.o., in znaša delež tožnika na tem skupnem premoženju 50%, delež toženke pa 50%. Nato je v 1. točki pod I. odločilo, da se pri vložku, kjer je pri Okrožnem sodišču v Ljubljani ta družba vpisana, pri poslovnem deležu toženke vpiše sprememba deleža tako, da se v korist tožnika vpiše v sodni register pri vložku in družbi kot družbenik B. A. do ½. Višji tožbeni zahtevek iz naslova uporabnine je zavrnilo. Delno je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku in naložilo toženki plačilo 18.172,50 EUR s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Po nasprotni tožbi je zavrglo ugotovitveni zahtevek L. A. M. (v nadaljevanju tožena stranka), da je izključna lastnica nepremičnin vl.št. 524 in 523 k.o. R. in do ½ nepremičnine vl.št. 643 k.o. G. ter v celoti gospodarske družbe C. A. Delno je ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi na ugotovitev, da spada v skupno premoženje parc. št. 674/5 k.o. G. in da je delež toženke do ½ ter da ji zato mora tožnik izstaviti ustrezno listino za vpis v zemljiško knjigo. Delno je ugodilo, da spada v skupno premoženje premično premoženje, našteto v točki 3 in da znaša njen delež do ½ ter da mora tožnik toženki plačati 58.586,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti delu, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je zavrnilo primarni zahtevek glede opredelitve solastniških deležev na parceli 106/3 in 106/2 k.o. R., češ da je to podedovala tožena stranka. Vendar je med strankama spor, kolikšna nova vrednost je v zvezi s tem nastala. Nastala je nova vrednost in to je tožnik dokazal. Sodišče je upoštevalo izvedeniško mnenje A. B., ki pa je ocenil, da je vredna nepremičnina 36.348,00 EUR oziroma vlaganja in to je 17,1% vrednosti. Zato je sklep sodišča, da ni nastala nova stvar, protispisen in v nasprotju z dokazi. Tožeča stranka je predlagala tudi cenilca gradbene stroke. Sodišče je dovolilo spremembo tožbe s sklepom 24. 05. 2005. Trditev sodišča, da je tožeča stranka šele s 17. 05. 2005 pripravljalno vlogo uveljavljala solastninski delež na parc. št. 106/3, so v celoti neresnične. Pripravljalna vloga vsebuje navedbo, kaj spada v skupno premoženje in zahteva 1/3 solastniškega deleža na parceli 106/3 in na skupnem premoženju 4/5. Potrebno je upoštevati, da je bila predmetna vloga še v sklopu mediacijskega postopka. Gospodarsko poslopje in delavnica sta nastali v času trajanja zakonske zveze in je bila v celoti postavljena na novo. K adaptaciji pa je tožeča stranka prispevala več. Sodišče je sicer sledilo pričam M. Š. starejšemu in mlajšemu, vendar ne more iz tega izpeljati dokazne ocene, da sta stranki prispevali enako. Tožnik je prispeval več. V skupno premoženje spada tudi parcela 103/2 k.o. R., katere zemljiškoknjižna lastnica je toženka. Sodišče je zmotno štelo, da je šlo za gradnjo na tujem firme C. A. Prezrlo je predložene dokaze tožnika, da je bila izgradnja avtosalona financirana s strani tožeče stranke. To je povedal M. Š. mlajši. Ker po načelu superficies solo cedit parcela pripada avto salonu, ima nad tem lastninsko pravico tožena stranka. Sodišče pa ugotavlja, da je bila investitor družba. Z investicijami v zgradbo se ne pridobi lastninske pravice, ampak z vpisom v zemljiško knjigo. Izvedenec M. P. je zapisal, da je vrednost del poslovnega prostora knjižen na kontu nepredmetnih sredstev in v tem kontekstu brezpredmetno. To ne vpliva na stvarno pravne posledice. Družba ne more na originaren način pridobiti lastninske pravice na podlagi financiranja. Tožeči stranki je sedaj onemogočena uporaba prostora na parc. št. 103/2 in je upravičena do uporabnine. Pavšalno sodišče ugotavlja, da je parcela pridobljena s strani matere toženke in da ji je to podarila. Sodišče je spregledalo 54. in 55. člen SPZ. Tožena je že predhodno neupravičeno bila v zemljiški knjigi kot izključna lastnica in je tako imela tožeča pravico do skupne lastnine. Iz izpiska pa izhaja, da je pridobila zemljišče na podlagi dedovanja. Zahteva pa tudi nepremičnino na podlagi 48. člena SPZ. Sodišče je v celoti zanemarilo vložek tožeče stranke za nakup osnovnih sredstev, listine A 18 in A 19. Cenitev. mag. B.P. je vprašljivo, saj je tožeča stranka imela pripombe v pripravljalni vlogi. Grajala je cenitveno poročilo glede površine. Cenilec pa je spregledal površino prizidka, pokritega parkirišča in skladišča novih avtomobilov. Neobrazložena je navedba sodišča, da je tožena stranka upravičena do polovice zneska za osebni avtomobil Mercedes 320 Eleganca coupe letnik 2002. To je financiral tožnik iz lastnih sredstev in po prenehanju skupnosti zakoncev. Sodišče spregleda, da je tožeča stranka že v postopku mediacije ponujala, da se predmetni deleži na B. podelijo skupnim otrokom in tožeča stranka bi na to pristala tudi v tem trenutku. Tožena je institut mediacije izigrala in zavlačevala postopek. Tožena je zahtevala tudi solastninski delež na nepremičninah 674/5 k.o. G. Sodišče je dalo tudi tam enak delež, zakaj, pa ni povedalo. V celoti je to financirala tožeča stranka in tudi vlagala. Pavšalno sodišče oceni, da sodi v okvir skupnega premoženja premično premoženje in verjame priči J. R. Pri tem ni ugotavljalo, ali je to bilo financirano iz skupnega ali ločenega premoženja. V premoženje naj bi spadal tudi kamin Piaggio, vendar tudi tu sodišče ne ugotavlja financiranja. Izpodbija tudi izrek o stroških.

L. A. M. (v nadaljevanju tožena stranka) vlaga pritožbo proti delu odločbe, s katerim ni uspela. Zahtevala je v nasprotni tožbi ugotovitev, da je njeno posebno premoženje gospodarska družba C.A., veleposestvo na B. ter parc. št. 674/5 k.o. G., premičnine, žival. Sodišče je delno tožbeni zahtevek zavrglo. Dejstvo, da je vpisana kot edina družbenica družbe, še ne pomeni, da nima pravnega interesa, saj tožnik hoče lastništvo gospodarske družbe kot posebno premoženje. Zato ima pravni interes. V sodbi ni zapisano, kaj sodišče šteje, kaj je skupno premoženje, kaj pa posebno. Ni jasno, zakaj družbe ni obravnavalo kot posebnega premoženja tožnice, ampak kot skupno premoženje zakoncev. Ni pojasnilo, zakaj je skupno premoženje vl.št. 68 in 71 k.o. G., saj so pridobljene tekom trajanja zakonske zveze. Res se je tožnik vpisal kot lastnik teh nepremičnin v zemljiško knjigo šele na podlagi notarsko overjene prodajne pogodbe, vendar je bil nakup nepremičnin izpeljan skozi serijo kupoprodajnih pogodb s prodajalcem A.K. in nepremičnine so bile plačane ter pogodba je bila realizirana. Vpis je bil le formalen. O tem sodišče ni zavzelo stališča. Ni zavzelo stališča o vlaganjih v veleposestvo na B. Vztraja, da je njen prispevek večji. Prispevala je darila od matere, podedovano premoženje po očetu in našteva, kaj vse je dobila. Sodišče ni pojasnilo, zakaj sta deleža enaka. Nič ni jasno, za koliko je tožnik vložil v družbo. Sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Toženka je podjetje ustanovila, vodila in pripeljala do uspeha. V tem času je tožnik gradil svojo lastno obrt, ki ni bila uspešna. Napačno je ugotovilo, da veleposestvo B. ne spada v skupno premoženje. Gre za ogromno kmetijo s poslopji, premičninami in živalmi. Veliko je vložila lastnih sredstev in sredstev svoje matere za obnovo. Delež pa ne more biti enak, saj je tožnica vložila več, kakor tudi njena mati. Tožnik ni izkazal finančnih sredstev, ki naj bi jih prejel od svoje družine za kupnino za hišo na naslovu C. K. Sodišče verjame priči M. Š. mlajšemu, ki pa navaja subjektivno videnje, da naj bi tožnik prinesel 500.000,00 DEM in zato ne ponudi dokazov. Sodišče ni razjasnilo, zakaj ni sledilo mnenju izvedenca ekonomske stroke M.P., ko je zapisal, da večji del vrednosti gospodarske družbe ni zaveden, temveč da gre za zasebno last družine M. Toženka je v veleposestvo B. vložila veliko več kot tožnik. Toženka je poravnala najete kredite v letih 1997 in 1998 in jih sama odplačala. Del kupnine je bil nakazan s podjetja C.A., prodajalec A. K. pa je prejel tudi novo vozila Honda 40.000,00 DEM. Toženka je v opremo in obnovo vložila 150.000,00 EUR. Tožnik pa je posekal gozd in lesno maso prodal za 80.000,00 EUR In to že po razvezi zakonske zveze in tudi oškodoval toženko vsaj za pol. Sodišče je zmotno zaključilo, da je bila družba C.A. financer delavnice in avto salona na nepremičninah v R. To je bila toženka skupaj z materjo in nato je družba uporabljala to za svoje dejavnosti. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je gospodarska družba skupno premoženje zakoncev in je lahko predmet delitve. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je bil tožnik defacto družbenik. Toženka je dokazala, koliko sredstev je vložila in gre za njeno posebno premoženje. Našteva pet kreditov, katere je odplačala v celoti sama, da je rešila podjetje. Sodišče je tudi prisodilo polovico podjetja, to je tudi tisti del vrednosti, ki je nastal po 2002, ko ni mogel sploh več vlagati. Vztraja, da je veleposestvo B. pridobljeno tekom zakonske zveze glede na pogodbe in vsa vlaganja toženke in matere. Pogodbe so v spisu in so iz časa 1998 do 2002. Na vročeni pritožbi pravdni stranki nista odgovorili.

Pritožbi sta utemeljeni.

Uvodoma pritožbeno sodišče opozarja, da je obseg in delež na skupnem premoženju, zlasti če je vse uveljavljano v istem pravdnem postopku, treba obravnavati celovito in enovito. Sodišče prve stopnje sicer pravilno zapiše materialnopravno določilo 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih kot temelj odločanja v tej zadevi. Vendar je tožbeni zahtevek tožeče stranke in nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke glede družbe C.A. takšen, da ne more biti predmet skupnega premoženja zakoncev. Tožnik toži in tudi toženka se brani z nasprotno tožbo tako, kot da je lahko predmet skupnega premoženja podjetje (seveda sta njuna zahtevka različna glede na trditveno podlago). Spregledata pa in temu tudi sodišče sledi, da je družba pravna oseba in da ne more biti predmet skupnega premoženja. Lahko je lahko le poslovni delež skupno premoženje oziroma pripada eni ali več osebam, a le v primeru, če je bil osnovni vložek dan iz sredstev skupnega premoženja. V skupno premoženje pravdnih strank lahko spada le poslovni delež v družbi, ne pa sama družba, ki je samostojen pravni subjekt ali premoženje te družbe (primerjaj II Ips 905/2008). V točki 1/I tožbenega zahtevka pa sodišče pri vpisu v prvem delu ugotovljenega polovičnega deleža na družbi odloči, da se pri poslovnem deležu toženke vpiše sprememba deleža v korist tožnika. Tako sta si 1. odstavek in 1. točka I. izreka v nasprotju. V nasprotni tožbi pa tudi toženka zahtevka ugotovitev, da je družba posebno premoženje (ne poslovni delež).

Toženka tudi opozarja, da je sodišče prve stopnje ubralo različni pristop pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja glede posestva B., ki potrditvah toženke naj bi bilo plačano v celoti med trajanjem ekonomske skupnosti pravdnih strank (opozarja na pogodbe iz leta 2000 do 2002, ki so bile izpolnjene). Sodišče prve stopnje pa se postavi pri tem na stališče, da je odločilno dejstvo, da je bil tožnik vpisan po prenehanju skupnosti v zemljiško knjigo kot lastnik. Če je bila kupnina plačana in torej pogodba izpolnjena še v času zakonske zveze in to s skupnim premoženjem, sta zakonca skupno premoženje pridobila s skupnim delom in sredstvi in zato formalni vpis, ne more biti odločilen. Gre za razmerje med njima in za originarni način pridobivanja lastninske pravice na podlagi ZZZDR.

Pritožbeno sodišče tudi ne more odgovoriti na pritožbo tožnika, ko graja odločitev sodišča v nasprotni tožbi pod točko 4/III izreka in sicer glede kupnine za 58,586,45 EUR. Sodišče ugotovi, da je tožnik prodal vozilo znamke Mercedes, ki ga je kupil tik po razpadu ekonomske skupnosti in torej s skupnimi sredstvi. Ker je sodišče ugotovilo, da je kupljeno s skupnimi sredstvi, je naložilo tožniku plačilo (sicer pravilno) pol kupnine glede na polovični delež na skupnem premoženju. Pri tem pa zapiše, da je celotna cena 58.586,45 EUR in da je tožnica upravičena do polovice, ter da je presežek zavrnilo. V izreku pa je zapisan celotni znesek 58.586,45 EUR. Pritožbeno sodišče je iskalo ta zahtevek (za denar), vendar ga ni našlo. Le v nasprotni tožbi (list. št. 31) je zahtevek, da spada v skupno premoženje osebni avtomobil Mercedes 320 Elegance Coupe letnik 2002, ne pa denarni znesek. Zato je obrazložitev sodbe v tem delu v nasprotju z izrekom, kar je tudi narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Ker pa gre za celovito ureditev zadeve, premoženje pa je skupno glede na dosedanje ugotovitve sodišča prve stopnje, sodišče mora v primeru, da je tožba nesklepčna v tem delu, napake pa je moč odpraviti, v okviru materialnega vodstva pravde pozvati pravdni stranki, da postavita tožbene zahtevke tako, da so v skladu z materialnim pravom (zahtevki za poslovni delež družbe in denarni zahtevek za avto). Ni mogoče obravnavati skupnega premoženja tako, da bi pritožbeno sodišče v taki procesni situaciji in materialnopravni podlagi le delno obravnavalo sodbo glede tožbenih zahtevkov obeh strank. Zato je treba obema pritožbama ugoditi, sodbo razveljaviti v celoti in zadevo vrniti v novo sojenje.

Ko bosta pravdni stranki postavili zahtevke po pozivu sodišča prve stopnje, naj sodišče prve stopnje ponovno razsodi. Ob tem naj upošteva, da pravna oseba ne more biti predmet skupnega premoženja. Kot skupno premoženje naj šteje vse, kar sta zakonca pridobila v času zakonske zveze s skupnim delom in sredstvi. Pri odločanju o tožbenem zahtevku glede avtomobila znamke Mercedes, naj pozove toženo stranko, da postavi denarni zahtevek in naj nato v mejah tega zahtevka odloči in pravilno izračuna denarni znesek glede na ugotovljeni delež.

Ker pa gre za izjemno obsežno zadevo in v izogib nejasnostim, je treba še pritožbama odgovoriti glede očitkov o pristopu, katere je ubralo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se namreč z ubranim pristopom sodišča prve stopnje strinja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo obseg vsega skupnega premoženja (čeprav je glede na vrsto zahtevkov to razdelilo po točkah) in določilo enak delež na skupnem premoženju. Nobenemu izmed strank ni uspelo do sedaj dokazati, da bi lahko na enem izmed zahtevkov imela različni delež. Ali bo delež polovičen tudi po koncu ponovnega sojenja, bo odločilo sodišče prve stopnje. Pravilen je tudi pristop sodišča prve stopnje, da je sledilo navedbam strank po opravljenem dokaznem postopku. Pravdni stranki se namreč zlasti razlikujeta v trditvah, kaj sta prispevala pri nastajanju skupnega premoženja, zlasti kaj sta vložila iz daril, iz kupnin in svojega prispevka. Če se bo izkazalo, da bo tožbeni zahtevek glede poslovnega deleža na družbi takšen, da ga sodišče lahko obravnava, bo treba upoštevati, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje in kar je potrdil izvedenec, da je bila družba tista, ki je gradila določene nepremičnine. Pri tem je sodišče sledilo računom in pisnim dokazom in ne navedbam strank. Če računi glasijo na družbo in ne na pravdni stranki osebno, ni mogoče prezreti listinskih dokazov. Pravdni stranki namreč izpovedujeta različno in v tem primeru je sodišče prve stopnje pravilno sledilo listinskim dokazom. Pravilno je tudi sodišče štelo, kdaj je nekaj nova stvar in zato lahko predmet skupnega premoženja (prim. II Ips 393/99).

Pri odločanju o ugotovitvenem tožbenem zahtevku in o pravnem interesu glede poslovnega deleža na gospodarski družbi, pritožbeno sodišče tudi pritrjuje sodišču prve stopnje. Lahko pa trdi tožnica in s tožbenim zahtevkom zahteva, da je določeno premoženje njeno posebno premoženje (če že ni lastnica le-tega) ali pa da je lastnica do ½ (če ni lastnica že sedaj do ½). V nasprotnem primeru nima pravnega interesa, pa čeprav tožnik trdi in zahteva drugače. Toženec nima prav, ko trdi, da z gradnjo na tujem ob soglasju graditelja v času ZTLR, pravna oseba ne more pridobiti lastninske pravice. Seveda pa je pomembno, čigava je parcela. Če soglasja ni, je treba uporabiti določila materialnega prava, ki so veljale v času gradnje. Sodišče prve stopnje je zavrnilo obe uporabnini (tožeče in tožene stranke). Če bo sodišče ugotovilo, da je enako dejansko stanje, kot je bilo ob prvem sojenju, razlogom sodišča prve stopnje ni kaj dodati. Vendar bo o vseh zahtevkih in vsako odločitev treba ponovno obrazložiti.

Nezakonito pa se sklicuje tožeča stranka na dane poravnalne ponudbe iz časa mediacijskega postopka. Zaradi načela zaupnosti in določb 12. člena Zakona o mediacijah v civilnih in gospodarskih zadevah je takšno sklicevanje nedopustno in nemoralno.

Toženi stranki pa je treba odgovoriti, da v pritožbi ponavlja vrsto trditev, za katere je sodišče prve stopnje štelo, da jih ni dokazala. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede zaslišanih prič (v kolikor je bilo odgovorjeno na pravno relevantna dejstva iz materialnega prava), je sicer korektna. Na nekatere pritožbene navedbe tožene stranke (glede veleposestva B., glede kreditov), pa pritožbeno sodišče ne more odgovoriti, ker jih sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, še ni celovito obravnavalo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.