Jedro

Praviloma je pri poskusu kaznivega dejanja uboja v opisu dejanja opisana tudi posledica, ki se kaže v posegu in poškodbi telesne integritete drugega, to je lahko, huda ali posebno huda telesna poškodba. Kaznivo dejanje poskusa uboja je seveda lahko izvršeno z nevarnim sredstvom, torej s sredstvom, ki je sposobno poškodovati telesno integriteto drugega in povzročiti telesno poškodbo oziroma s sredstvom, s katerim je mogoče drugemu vzeti življenje. Opis kaznivega dejanja poskusa uboja tako že po naravi stvari lahko obsega opis kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1, to je poškodbe prizadejane z nevarnim sredstvom oziroma s sredstvom, s katerim se lahko telo hudo poškoduje.

Ko sodišče iz opisa kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 izpusti očitek, ki opisuje poskus kaznivega dejanja uboja in ohrani tisti del opisa kaznivega dejanja, ki opisuje in konkretizira kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1, se obdolženčev pravni položaj v ničemer ne poslabša in v njegov pravni položaj ni z ničemer poseženo.

Kadar sodišče ugotovi, da so v okviru opisa hujšega kaznivega dejanja, ki ni dokazano, pa podani znaki blažjega kaznivega dejanja, ki so v opisu dejanja tudi konkretizirani in predstavljajo dejansko del historičnega dejanskega stanu hujšega kaznivega dejanja, ki je opisano v obtožbi, lahko obdolženca spozna za krivega, če mu je seveda kaznivo dejanje dokazano, tega blažjega kaznivega dejanja. Če doda abstraktne zakonske znake blažjega kaznivega dejanja h konkretnemu opisu kaznivega dejanja, v katerem so že konkretizirani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, ne krši objektivne identitete med obtožbo in sodbo in zato dejanje ne postane drugo.

Izrek

Ugotovi se, da je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo kršena določba 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 9. 12. 2016 je bil obdolženi A. S. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen obtožbe za poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). O stroških kazenskega postopka je sodišče odločilo skladno z določbo prvega odstavka 96. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15. 3. 2017 zavrnilo pritožbo državnega tožilca kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 7. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ter zaradi kršitev prvega odstavka 344. člena in 358. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in ugotovi, da so bile s sodbama sodišč prve in druge stopnje kršene navedene določbe ZKP.

3. Zagovornik obdolženega A. S. odvetnik I. V., je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitve zakona, ki jih navaja, niso podane, ter predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da je bilo z izpodbijano pravnomočno oprostilno sodbo kršenih več določb ZKP in problematizira stališči sodišč prve in druge stopnje o vprašanju identitete med obtožbo in sodbo. Ne strinja se z argumentacijo sodišč, da identitete med obtožbo in sodbo ni, če bi sodišče obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1, obtožba pa mu očita poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1, za katerega sodišče oceni, da obdolžencu ni dokazano. Trdi, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je v obrazložitvi pravnomočne sodbe ugotovilo, da so sicer podani zakonski znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, pa je obdolženca kljub temu oprostilo obtožbe za poskus kaznivega dejanja uboja. Po mnenju državnega tožilca obstaja nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo sodbe ter so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju. Sodišče je ugotovilo, da so podani znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe v obrazložitvi sodbe, hkrati pa je izreklo oprostilno sodbo. Državni tožilec povzema del obrazložitve oprostilne sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj je obdolženca oprostilo očitka, da je izvršil poskus kaznivega dejanja uboja, glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe pa je navedlo, da je bilo to dejanje izvršeno (točki 10 in 11), vendar pa da sodišče samo ni moglo uskladiti obtožbe z dejanskim stanjem, ne da bi s tem nedovoljeno poseglo v obtožbo. Po oceni državnega tožilca ni pojasnilo, s čim naj bi prekomerno poseglo v obtožbo. Meni, da so argumenti pritožbenega sodišča, ki je obrazložilo, zakaj poseg v opis dejanja ni mogoč, nesprejemljivi. Odsotnost abstraktnega dejanskega stanu lahke telesne poškodbe ne more biti razlog za oprostilno sodbo, saj ne gre za del opisa kaznivega dejanja. Tudi ni pojasnjeno, v katerih bistvenih elementih bi bilo treba spremeniti opis dejanja v obtožbi, zlasti pa tudi ne, kateri znaki blažjega kaznivega dejanja naj bi v opisu dejanja manjkali. Poudarja, da je bila lahka telesna poškodba že opisana v izreku obtožbe, zato ni jasno, kakšno usklajevanje, ki ga ima v mislih sodišče, bi bilo sploh potrebno. Ocenjuje, da je bila kršena tudi določba prvega odstavka 344. člena ZKP. Na glavni obravnavi dne 27. 11. 2015 je sodišče dopustilo spremembo obtožbe, ko je državni tožilec v opis dejanja poskusa uboja vnesel tudi zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. V opisu dejanja gre tako za enoten (celo isti) dogodek v realnem svetu in za dejanje, ki je že bilo predmet obtožbe (prvi odstavek 344. člena ZKP), sodišče pa državnemu tožilcu ni prepovedalo spremembe obtožnice, ko je v opis kaznivega dejanja poskusa uboja vnesel še elemente kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Sprašuje se, katero pravilo in kako ga umestiti v določbe kazenskega postopka, ki zelo natančno povedo, kdaj in zakaj se izreče oprostilna sodba po 358. členu ZKP, naj ne bi dovoljevalo, da v primeru kot je obravnavani, ne pride do obsodbe zaradi lahke telesne poškodbe. Navedbe državnega tožilca se nanašajo tudi na prvi postopek v tej zadevi. Iz navedb pa izhaja, da se strinja s prvotno razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje, ker po oceni državnega tožilca o delu obtožbe, o poskusu kaznivega dejanja uboja, ni bilo odločeno.

B-1.

5. V obravnavani zadevi je državni tožilec vložil obtožbo zoper obdolženega A. S. zaradi poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Državni tožilec je obtožbo v prvem sojenju dvakrat spremenil, dne 27. 11. 2015 in dne 21. 1. 2016. Opis dejanja v spremenjeni obtožbi, na podlagi katere je sodišče prve stopnje v prvem sojenju dne 21. 6. 2016 izreklo sodbo, se je glasil: „da je (obtoženi A. S.) drugemu poskušal vzeti življenje na ta način, da je dne 3. 8. 2015 okrog 7.00 ure v Lešanih v osebnem avtomobilu, ki ga je vozila V. S., proti slednji začel zamahovati s predelanim in nabrušenim izvijačem, pri čemer jo je najprej zadel v desno stran prsnega koša v višini stika prvega do drugega rebra ob prsnici, in ji povzročil več kot 1 cm dolgo vrezno rano, pred nadaljnjimi zamahi z izvijačem pa se je branila z desno roko tako, da jo je z izvijačem porezal po desni podlahti ter ji povzročil 2 cm dolgo vrezno rano, zaradi česar je bila njena zmožnost za delo začasno zmanjšana in je bilo njeno zdravje začasno okvarjeno, nameravanega dejanja, da vzame življenje V. S. pa ni uspel dokončati, ker se je slednja pred udarci z izvijačem branila z desno roko, nato pa je osebni avtomobil ustavila in iz avtomobila zbežala.“

6. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Ohranilo je konkreten opis kaznivega dejanja v delu, ki se nanaša na lahko telesno poškodbo ter dodalo abstraktni dejanski stan kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1: „da je drugega z nevarnim orodjem, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, tako telesno poškodoval.“ Poseg v opis dejanja in razloge, ki so narekovali odločitev (obsodilno sodbo za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1), je obrazložilo na 5. strani v 3. odstavku in na 13., 14., 15. in 16. strani sodbe. Poudarilo je, da s posegom v opis dejanja, ko je obdolženca spoznalo za krivega blažjega kaznivega dejanja, kot ga mu je očitala obtožba, ni prekoračena objektivna identiteta med obtožbo in sodbo. Pojasnilo je tudi, zakaj je izpustilo del opisa dejanja iz obtožbe, saj za del dejanja, ki obdolžencu ni dokazano, sodišče ne izreče oprostilne sodbe po 3. točki 358. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju v opisu dejanja ohranilo konkreten opis kaznivega dejanja v delu, ki se nanaša na lahko telesno poškodbo, izpustilo pa je del opisa dejanja, v katerem je opisan poskus kaznivega dejanja uboja.

7. Ni se mogoče strinjati z državnim tožilcem, da o delu obtožbe v prvem sojenju, torej o poskusu kaznivega dejanja, ni bilo odločeno, saj je sodišče prve stopnje jasno in določno pojasnilo razloge za svojo odločitev in tudi pojasnilo, da za del opisa dejanja ni mogoče izreči oprostilne sodbe.

8. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 14. 7. 2016 ob reševanju pritožbe višjega državnega tožilca in tudi ob ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženca, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. V točki 10 sklepa je ocenilo, da je sodišče prve stopnje, ko je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1, prekoračilo obtožbo, ker je: „samo spremenilo obtožbo okrožnega državnega tožilstva in v obtožbo dodalo tekst, da je drugega z nevarnim orodjem, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, tako telesno poškodoval.“ Slednje po oceni sodišča druge stopnje pomeni prekomeren poseg v opis dejanja, zaradi česar je sodišče dejanje po obtožbi spremenilo v drugo dejanje in s tem prekršilo tudi načelo akuzatornosti.

9. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje obdolženca s sodbo z dne 9. 12. 2016 iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe (opis dejanja v obtožbi se od prvega sojenja ni spremenil) za kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Obrazložilo je presojo, da obdolžencu ni dokazano kaznivo dejanje, ki mu ga očita obtožba, da obdolžencu ni dokazan naklep, da oškodovanki vzame življenje. V točkah 10 in 11 sodbe pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da ugotovljeni potek dogodkov in dejansko stanje izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 ter da sodišče samo ni moglo uskladiti obtožbe tožilstva z dejanskim stanjem, ne da bi prekomerno (nedovoljeno) poseglo v obtožbo. Zoper to sodbo je vložil pritožbo državni tožilec. V pritožbi je izpodbijal tudi presojo sodišča prve stopnje, da bi bila prekršena objektivna identiteta med obtožbo in sodbo, če bi sodišče obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče je pritožbo državnega tožilca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter v točki 11 sodbe z dne 15. 3. 2017 ponovilo svoje stališče iz točke 10 sklepa z dne 14. 7. 2016, da bi v primeru, če bi sodišče obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1, prekoračilo obtožbo in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker bi sodišče prve stopnje „v opis kaznivega dejanja iz obtožbe vneslo zakonske znake drugega kaznivega dejanja, kot je v obtožbi“.

B-2.

10. Z državnim tožilcem se ni mogoče strinjati, da je sodišče z izrekom oprostilne sodbe, da ni dokazano, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, katerega je obtožen, prekršilo določbo 358. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je izreklo oprostilno sodbo v zvezi z obtožbo, ki je obdolžencu očitala kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Navedlo je razloge, zakaj ocenjuje, da obdolžencu kaznivo dejanje, ki mu ga je očitala obtožba, ni dokazano. Z izrekom oprostilne sodbe sodišče določbe 358. člena ZKP ne more kršiti, kršilo bi jo lahko le v primeru, če je ne bi uporabilo. Prav tako se ni mogoče strinjati z razlogi tožilca o kršitvi določbe prvega odstavka 344. člena ZKP. Določba prvega odstavka 344. člena ZKP navaja, da sme državni tožilec, če na glavni obravnavi med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, ustno spremeniti obtožnico. Sodišče kontrolira, ali je sprememba obtožbe dopustna. Vložnik zahteve poudarja, da je sodišče dopustilo spremembo obtožbe dne 27. 11. 2015, ko je državni tožilec v opis kaznivega dejanja poskusa uboja vnesel tudi zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. S tem kršitve po prvem odstavku 344. člena ZKP ne utemeljuje, saj ne pojasni, kako naj bi sodišče kršilo citirano določbo, in tudi ne, kako naj bi navedena kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, saj z zatrjevanjem, da je bila kršena tudi določba prvega odstavka 344. člena ZKP, nakazuje na kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki je podana takrat, kadar je podana tudi vzročna zveza med zatrjevano kršitvijo in zakonitostjo sodbe. Kršitve 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, ko sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, državni tožilec ne pojasni. Sodišče je obdolženca oprostilo obtožbe po 3. točki 358. člena ZKP. Pri oprostilni sodbi sodišče obdolženca obtožbe oprosti in sodišče je obdolženca oprostilo za dejanje, ki je bilo predmet obtožbe.

11. Čeprav državni tožilec v zahtevi problematizira predvsem odnos med objektivno identiteto obtožbe in sodbe, pa s svojimi navedbami utemeljeno poudarja, da je v razlogih oprostilne sodbe neskladje, da je sodba sama s seboj v nasprotju. Pri oprostilni sodbi mora sodišče v skladu z devetim odstavkom 364. člena ZKP v obrazložitvi navesti, iz katerih razlogov, navedenih v 358. členu ZKP, je bil obdolženec oproščen obtožbe. Iz obrazložitve oprostilne sodbe mora biti razvidno, kateri izmed zakonskih razlogov iz 358. člena ZKP je bil podlaga za sprejem sodbe. Razlog mora biti obrazložen, tako v dejanskem kot v pravnem pogledu. Sodišče prve stopnje je izreklo oprostilno sodbo iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, da dejanje, katerega je bil obdolženec obtožen, obdolžencu ni dokazano. V pravnomočni sodbi so navedeni razlogi, da obdolžencu ni dokazan poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. K tem razlogom je prvostopenjsko sodišče dodalo še razloge, ki jim je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, da so v ravnanju obdolženca sicer podani zakonski znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1, pri čemer sta sodišči menili (sodišče prve stopnje očitno, glede na stališče sodišča druge stopnje v točki 10 sklepa z dne 14. 7. 2016), da bi sodišče prekoračilo obtožbo, če bi obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. V obrazložitvi oprostilne sodbe so tako navedeni tudi razlogi, ki v oprostilno sodbo ne sodijo. Kot navaja državni tožilec, je v pravnomočni oprostilni sodbi v obrazložitvi navedeno, da je obdolženec oproščen obtožbe, hkrati pa, da naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe.

12. Stališče v pravnomočni sodbi je napačno iz dveh razlogov. Prvič iz razloga, ki ga zatrjuje državni tožilec, je oprostilna sodba tako v obrazložitvi sama s seboj v nasprotju, saj vsebuje tudi razloge, ki sodijo v obsodilno sodbo. S tem ko sodišče zatrjuje, da ni samo moglo poseči v opis dejanja, čeprav naj bi obdolženec uresničil znake drugega, blažjega kaznivega dejanja, je sodišče zašlo v obrazložitvi sodbe samo s seboj v nasprotje. Po drugi strani je sodba napačna tudi zaradi napačnega stališča o objektivni identiteti med obtožbo in sodbo, kar je tudi privedlo do bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

13. Strinjati se je mogoče z vložnikom zahteve, da so v opisu dejanja po obtožbi, ki ga je bil obdolženec oproščen, opisani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v prvem sojenju, je konkreten del opisa dejanja, torej tisti del dejanja, ki opisuje in konkretizira zakonske znake določenega kaznivega dejanja, tudi po posegu, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje v prvem sojenju, ostal enak. V tem opisu dejanja pa je opisana lahka telesna poškodba, obdolženčevo izvršitveno ravnanje, pa tudi nevarno sredstvo, s katerim je bila lahka telesna poškodba prizadejanja, to je predelan in nabrušen izvijač. V opisu dejanja po obtožbi je bil opisan poskus kaznivega dejanja uboja, storjenega z izvijačem (za kaznivo dejanje uboja mora biti seveda uporabljeno sredstvo, ki je takšno, da se lahko telo poškoduje oziroma sredstvo, ki je tudi sposobno povzročiti smrt drugega, ko ga storilec uporabi). Pri poskusu kaznivega dejanja uboja, dejanje ni dokončano, zaradi različnih razlogov, ni nastopila prepovedana posledica smrt. Z istim ravnanjem lahko storilec uresniči ali zakonske znake poskusa kaznivega dejanja uboja ali pa zakonske znake blažjega kaznivega dejanja. Ocena je odvisna od presoje, ali je v storilčevem naklepu bila posledica, to je smrt oškodovanca, torej od presoje subjektivnega odnosa storilca do dejanja (poskus kaznivega dejanja je izvršitev naklepnega kaznivega dejanja, ki ga je storilec začel, pa ga ni dokončal). O poskusu kaznivega dejanja govorimo takrat, če ima storilec v naklepu vse sestavine izvršitvenega dejanja in posledico, pa do posledice, ki jo ima storilec v naklepu, zaradi različnih okoliščin, ne pride. Praviloma poskus kaznivega dejanja uboja obsega tudi druga blažja kazniva dejanja, glede na povzročeno posledico, to je poškodbe, ki so lahko lahke, pa tudi hude ali posebno hude telesne poškodbe. Če imamo dokončano kaznivo dejanje uboja, pri katerem so s sredstvom, s katerim storilec oškodovanca ubije, prizadejane poškodbe, od katerih bi bilo nekatere mogoče kvalificirati kot lahke nekatere pa kot hude ali kot posebno hude telesne poškodbe, seveda storilec ne uresniči zakonskih znakov kaznivih dejanj telesnih poškodb in še za kaznivega dejanja uboja, ampak zaradi odnosa konsumpcije le znake enega kaznivega dejanja, kaznivega dejanja uboja, saj je celotna kriminalna količina blažjih kaznivih dejanj vsebovana v drugem hujšem kaznivem dejanju. Enako velja za poskus kaznivega dejanja uboja. V obravnavanem primeru, se zastavi vprašanje razmerja med obtožbo in sodbo, da je sodba vezana na dejanje, kot je opisano v obtožbi, torej praviloma je pri poskusu kaznivega dejanja uboja v opisu dejanja opisana tudi posledica, ki se kaže v posegu in poškodbi telesne integritete drugega, to je lahko lahka, huda ali posebno huda telesna poškodba. Kaznivo dejanje poskusa uboja je seveda lahko izvršeno z nevarnim sredstvom, torej s sredstvom, ki je sposobno poškodovati telesno integriteto drugega in povzročiti telesno poškodbo oziroma s sredstvom, s katerim je mogoče drugemu vzeti življenje. Opis kaznivega dejanja poskusa uboja tako že po naravi stvari lahko obsega opis kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1, to je poškodbe prizadejane z nevarnim sredstvom oziroma s sredstvom, s katerim se lahko telo hudo poškoduje.

14. Opis kaznivega dejanja mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki kaznivo dejanje konkretizirajo, tako da je omogočena učinkovita obramba, kar tudi izpostavlja državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti. V obravnavanem primeru je bila v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja poskusa uboja opisana tudi lahka telesna poškodba z nevarnim sredstvom oziroma z nevarnim orodjem, s katerim se lahko telo hudo poškoduje (prirejen izvijač). Opisano je bilo obdolženčevo izvršitveno ravnanje in posledica lahka telesna poškodba. S tem ko sodišče iz opisa kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 izpusti očitek, ki opisuje poskus kaznivega dejanja uboja in ohrani tisti del opisa kaznivega dejanja, ki opisuje in konkretizira kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 122. člena KZ-1, se obdolženčev pravni položaj v ničemer ne poslabša in v njegov pravni položaj ni z ničemer poseženo. Vsebina očitanih ravnanj oziroma kazenskopravni očitek se je celo skrčil in ob redukciji obtožbe sodišče ne more obtožbe prekoračiti. Če sodišče glede na uspeh dokazovanja ugotovi, da so v opisu določenega kaznivega dejanja (lahko gre tudi za razmerje kaznivih dejanj velika tatvina – tatvina) podani znaki blažjega kaznivega dejanja, ki je v obtožbi opisano in konkretizirano z vsemi dejstvi in okoliščinami, in doda le abstraktni dejanski stan do ločenega kaznivega dejanja, ki pomeni pravno opredelitev dejanja, ne prekorači obtožbe in zaradi tega dejanje ne postane drugo, ampak gre še vedno za isti historični dogodek, ki je v obtožbi že opisan in je tako v opisu dejanja tudi opisan konkretni dejanski stan, to je življenjski primer. Če bo sodišče ugotovilo, da pri obtožbi za poskus kaznivega dejanja uboja, obdolžencu ni dokazan subjektivni odnos do dejanja, pa bodo lahko dejanja in posledice, ki so konkretizirane v konkretnem delu opisa dejanja, postale samostojna kazniva dejanja, blažja kazniva dejanja zoper življenje in telo, saj tako kaznivo dejanje uboja kot vse oblike kaznivih dejanj telesnih poškodb, sodijo v XV. poglavje KZ-1 (kazniva dejanja zoper življenje in telo), katerih skupni varstveni objekt je življenje in telesna integriteta. Pri presoji, ali objektivna identiteta med obtožbo in sodbo obstaja, pomaga tudi tako imenovani test že razsojene stvari (res iudicata). Namreč, če pravnomočna oprostilna sodba za hujše kaznivo dejanje pokrije tudi ugodnejše kaznivo dejanje, torej obtožba zaradi ponovnega sojenja o isti stvari ne bi bila več mogoča, je v takšnem primeru seveda podana objektivna identiteta med obtožbo in sodbo. V nasprotnem primeru pa, če oprostilna sodba ne pokrije tudi drugega blažjega kaznivega dejanja in bi bil lahko obdolženec, kljub pravnomočni oprostilni sodbi, še vedno obtožen drugega blažjega kaznivega dejanja, gre za obtožbo za popolnoma drugo kaznivo dejanje, in seveda objektivne identitete med obtožbo in sodbo ni (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, stran 733, komentar k 354. členu ZKP – sodba se sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici). Kadar sodišče ugotovi, da so v okviru opisa hujšega kaznivega dejanja, ki ni dokazano, pa podani znaki blažjega kaznivega dejanja, ki so v opisu dejanja tudi konkretizirani in predstavljajo dejansko del historičnega dejanskega stanu hujšega kaznivega dejanja, ki je opisano v obtožbi, lahko obdolženca spozna za krivega, če mu je seveda kaznivo dejanje dokazano, tega blažjega kaznivega dejanja. Če doda abstraktne zakonske znake blažjega kaznivega dejanja h konkretnemu opisu kaznivega dejanja, v katerem so že konkretizirani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, ne krši objektivne identitete med obtožbo in sodbo in zato dejanje ne postane drugo, saj s tem sodišče „ne poseže prekomerno v opis kaznivega dejanja iz obtožbe in ne vnese zakonskih znakov drugega kaznivega dejanja, kot je bilo opisano v obtožbi“.

15. Sodišči prve in druge stopnje sta tako zaradi napačnega razumevanja objektivne identitete med obtožbo in sodbo in zaradi napačne uporabe določbe prvega odstavka 354. člena ZKP, ko je v oprostilni pravnomočni sodbi navedeno, da so podani znaki drugega kaznivega dejanja, in ko je tako v oprostilni sodbi, v kateri je obrazloženo, da obdolžencu ni dokazano kaznivo dejanje, ki mu ga je očitala obtožba, pa navedeno še, da so podani znaki dejanja, ki je v obtožbi tudi opisano, zagrešili bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je obrazložitev oprostilne sodbe sama s seboj v nasprotju.

C.

16. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki utemeljeno uveljavlja navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki privede do razveljavitve pravnomočne sodbe, je v obdolženčevo škodo, zato je Vrhovno sodišče, ko je ugotovilo, da je zahteva utemeljena, le ugotovilo, da je bil zakon prekršen, in ni poseglo v pravnomočno sodbo (drugi odstavek 426. člena ZKP).