Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zavrglo zasebno tožbo zaradi poteka absolutnega zastaralnega roka ter se je pri tem oprlo zgolj na opis ravnanja obdolžencev v zasebni tožbi in ne na kvalificirano obliko pravne opredelitve, kakršno je navedel pooblaščenec zasebnega tožilca in ki v opisu ravnanja ni bila konkretizirana, saj sodišče ni vezano na pravno presojo dejanja, ki jo je tožilec navedel v obtožnem aktu.

Izrek

Pritožba zasebnega tožilca dr. M.J. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo zasebno tožbo zasebnega tožilca dr. M.J., ki je očitala obdolženima dr. P.G. in dr.

R.T. storitev kaznivega dejanja obrekovanja po členu 170/III in I KZ.

Ob tem je s stroški kazenskega postopka ter potrebnimi izdatki obeh obdolžencev in zasebnega tožilca ter potrebnimi izdatki in nagrado njegovega pooblaščenca obremenilo proračun.

Zoper takšen sklep se je pravočasno pritožil zasebni tožilec, ki je po preteku pritožbenega roka svojo pritožbo tudi dopolnil. Iz vsebine njegovih pritožbenih navedb je mogoče povzeti, da se smiselno pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pri čemer pa pritožbenega predloga ni navedel. Pritožba ni utemeljena.

Ker vložena zasebna tožba v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem nadomešča obtožni predlog, mora vsebovati vsaj podatke, ki jih narekuje določba I. odst. 434. člena ZKP, med drugim tudi opis kaznivega dejanja. Ta mora biti, enako kot v obtožnici, jasen ter vsebovati vse elemente, ki jih določa zakon za posamezno kaznivo dejanje, pri čemer ni pomembna vrsta uporabljene tehnike za sam opis ravnanja storilca, ampak je predvsem pomembno, da opis ravnanja omogoča zanesljiv prikaz zakonskih elementov kaznivega dejanja (abstraktni dejanski stan) s konkretnimi dejstvi (konkreten dejanski stan). Ker sodišče ni vezano na pravno presojo dejanja, ki jo je tožilec navedel v obtožnici (člen 279 ZKP v zvezi s členom 429 ZKP) in ker je opis ravnanja obeh obdolžencev v vloženi zasebni tožbi omogočal tako identifikacijo obeh obdolžencev, kakor njunih ravnanj, niso bili izpolnjeni pogoji za vrnitev zasebne tožbe zasebnemu tožilcu v dopolnitev zgolj zato, ker v tem delu zasebne tožbe niso bile konkretizirane in opisane hude posledice za zasebnega tožilca kot kvalificirana oblika kaznivega dejanja obrekovanja, opredeljena v III. odst. člena 170 KZ.

Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da iz opisa dejanja, ki ga zasebni tožilec očita obema obdolžencema, niso razvidni elementi kvalificirane oblike kaznivega dejanja obrekovanja, pač pa zgolj kaznivega dejanja v temeljni obliki po členu 170/I KZ. Glede na zatrjevani čas storitve kaznivega dejanja pa ob upoštevanju določila II. odst. 3. člena KZ, ki predstavlja v kazenskem pravu edino izjemo od prepovedi retroaktivne veljavnosti zakona, tudi ni dvoma, da je kazenski pregon za opisano temeljeno obliko kaznivega dejanja obrekovanja po členu 170/I KZ absolutno zastaral dne 14.6.1999, ko je preteklo dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon (milejši) za zastaranje kazenskega pregona (VI.

odst. 112. člena KZ v zvezi s 6. točko I. odst. 111. člena istega zakona - Ur. l. Rs št. 63/94 in 70/94). Ob povedanem so še toliko bolj neutemeljene pritožnikove trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje opisano ravnanje obeh obdolžencev pravno opredeliti tudi po II. odst. člena 170 KZ, čeprav zasebni tožilec niti v abstraktnem, niti v konkretnem delu zasebne tožbe na nobenem mestu ne omenja, da naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno na javnem shodu - tiskovni konferenci. Tudi sicer bi bilo za obravnavo takšnega kaznivega dejanja pristojno okrožno in ne okrajno sodišče (člen 25/I točka 1 ZKP).

Sodišče prve stopnje je tedaj ravnalo pravilno, ko je na podlagi I. odst. 437. člena ZKP zavrglo zasebno tožbo zasebnega tožilca zaradi poteka, v času zatrjevane storitve kaznivega dejanja določenega, štiriletnega absolutnega zastaralnega roka, saj opis ravnanja obeh obdolžencev v tem delu zasebne tožbe omogoča zgolj opredelitev ravnanja po I. odst. člena 170 KZ, ne pa tudi istočasno po III. in II. odst. istega člena, kar zmotno zaključuje zasebni tožilec v pritožbi. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti kot neutemeljeno, kar je v skladu s III. odst. 402. člena ZKP.