Jedro

Že iz naslova prireditev tožene stranke (prodaja v šotoru, noro znižanje zadnjih kosov) logično in življenjsko izhaja, da prireditve tožene stranke niso bile slavnostne prireditve, ki bi se poklonile, spominjale pomembnih dogodkov ali oseb iz preteklosti, ali obeležile kakšen pomemben mejnik ali dogodek, čemur so praviloma namenjene proslave in akademije, temveč gre za zabavno prireditev, katere namen je bil izboljšati prodajo zadnjih kosov.

Terjatve iz neupravičene obogatitve so terjatve iz neposlovnih obveznosti. Neposlovne obveznosti nastanejo neposredno na podlagi zakona in niso posledica dobave blaga ali opravljene storitve, ki ju kot predmet obdavčitve med drugim določa 3. člen ZDDV-1. Terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja.

Izrek

I. Pritožbama pravdnih strank se delno ugodi in se II. in III. točka izreka izpodbijane odločbe v celoti spremenita tako, da se glasita: "II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 950,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 2017 do 28. 5. 2021. III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 21,21 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila."

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške in je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 147,70 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ustavilo postopek za plačilo 603,28 EUR (I. točka izreka). Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 61634/2020 z dne 19. 8. 2020 je vzdržalo v veljavi v prvem odstavku za 1.640,95 EUR in v tretjem odstavku za 49,58 EUR (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 78,16 EUR s pripadki (III. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka v svojih poslovnih prostorih javnosti priobčila avtorska dela, ki jih upravlja tožeča stranka. Pojasnilo je, da je za določitev nadomestil treba uporabiti Tarifo za javno priobčitev glasbenih del (Tarifa 1998) iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (Pravilnik 1998) in ne tarife iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (Pravilnik 2006). Zaključilo je, da je bila priobčitev opravljena v okviru točke I-A/2 Tarife 1998 in ne v okviru točke II-B/1 iste tarife, kot je to trdila tožena stranka. Tožeči stranki je sodišče prve stopnje na nadomestilo priznalo tudi davek na dodano vrednost (DDV) ter zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsake posamezne terjatve do datuma delnega plačila (28. 5. 2021). Pojasnilo je, da ugovor zastaranja zakonskih zamudnih obresti ni utemeljen.

2. Proti izpodbijani odločbi sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka je iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) nasprotovala odločitvi sodišča prve stopnje o stroških postopka (III. točka izreka). Trdila je, da odločitev ni obrazložena in je zato onemogočen njen preizkus. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in ob pravilni uporabi materialnega in procesnega prava ponovno odmeri pravdne stroške pravdnih strank. Podrejeno pa je pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi, v izpodbijanem delu odločitev sodišča prve stopnje razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke pravočasno odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in v stroškovnem delu sledi njeni pritožbi. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Tožena stranka pa se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pravočasno vsebinsko pritožila proti II. in III. točki izreka odločbe. Sodišču prve stopnje je očitala, da je tožeči stranki zmotno prisodilo davek na dodano vrednost ter da je pri odločitvi o ugovoru zastaranja zakonskih zamudnih obresti zmotno uporabilo materialno pravo. Trdila je, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da prireditve niso bile proslave, akademije oziroma podobne prireditve v smislu točke II-B/1 Tarife 1998. Zatrjevala je, da sodišče prve stopnje pri odločitvi zmotno ni upoštevalo, da je bilo med pravdnima strankama nesporno, da sta bila računa št. 15-300-088712 in št. 15-300-091483, oba z dne 30. 12. 2015 (A14 in A15) v celoti poravnana. Odločitvi sodišča prve stopnje o stroških postopka je nasprotovala le posledično. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek nad zneskom 603,28 EUR zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo dodatnih 713,07 EUR pravdnih stroškov. Podrejeno je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v II. in III. točki razveljavi ter v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke pravočasno odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je pritožbene stroške.

6. Pritožbi pravdnih strank sta delno utemeljeni.

_Splošno_

7. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki upravlja z avtorskimi pravicami na glasbenih delih. Tožena stranka pa je poslovni subjekt, ki je na desetih javnih prireditvah v avgustu 2015 v svojih poslovnih prostorih (A. in B.) organizirala javno izvajanje glasbe. Tožena stranka dovoljenja za priobčitev glasbe javnosti na njenih prireditvah ni pridobila. Prav tako ni plačala ustreznega nadomestila za uporabo glasbenih del. Poleg navedenega je tožeča stranka v tem postopku iztoževala tudi plačilo nadomestila za uporabo glasbe v poslovalnici C., poslovalnici D. in restavraciji E. za december 2015 po računih št. 15-300-088712 in št. 15-300-091483, oba z dne 30. 12. 2015 v skladu s točkama III-C/1 in III-A/2 Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006. Trdila je, da je tožena stranka v navedenih poslovalnicah in restavraciji javnosti prek naprav za predvajanje glasbe, in sicer preko naprav za predvajanjem mehanične glasbe (ozvočenje iz centra), priobčila avtorska dela, ki jih varuje.

8. Postopek se je začel 12. 8. 2020 na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Tožeča stranka je v predlogu zahtevala plačilo izstavljenih računov (navedla je številko računa, datum izdaje računa, višino terjatve, datum zapadlosti terjatve v plačilo ter podala jasen zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega računa do plačila). Po obrazloženem ugovoru tožene stranke je izvršilno sodišče, v skladu z določilom drugega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), v celoti razveljavilo sklep o izvršbi VL 61634/2020 z dne 19. 8. 2020. Postopek se je nadaljeval v pravdi.

9. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe zahtevala, da sklep o izvršbi VL 61634/2020 z dne 19. 8. 2020 ostane še naprej v veljavi za znesek 2.446,00 EUR in za izvršilne stroške v višini 74,00 EUR. Očitno je spregledala, da je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-L), spremenil drugi odstavek 62. člena ZIZ. Po tej spremembi izvršilno sodišče v primeru obrazloženega ugovora zoper naložitveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (to je zoper plačilni nalog) s sklepom razveljavi ne le dovolitev izvršbe, ampak tudi plačilni nalog. V pravdi posledično sodišče ne odloči več o tem, ali sklep o izvršbi v celoti ali deloma ostane v veljavi (kot je to v tem primeru zmotno odločilo sodišče prve stopnje), ampak le o izreku, ki ga tožeča stranka v dopolnitvi tožbe oblikuje enako kot v postopku, ki se začne s tožbo.1 Glede na navedeno je tako pritožbeno sodišče štelo, da je tožeča stranka v okviru dajatvenega zahtevka zahtevala plačilo zneska 2.446,00 EUR (glavnic po iztoževanih računih) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega računa do plačila ter plačilo izvršilnih stroškov v višini 74,00 EUR.2 Iz trditev tožeče stranke v dopolnitvi tožbe namreč jasno in nedvoumno izhaja, kaj v tem postopku vtožuje, prav tako pa se je tožena stranka jasno in nedvoumno upirala zahtevku za plačilo glavnice in zakonskih zamudnih obresti.

_O pritožbenih očitki glede zmotne uporabe točke III-A/2 Tarife 1998 za določitev višine primernega nadomestila za izvajanje glasbe na prireditvah_

10. Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da je sodišče prve stopnje pri določitvi višine primernega nadomestila za izvajanje glasbe na prireditvah tožene stranke nepravilno uporabilo točko III-A/2 Tarife 1998. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč v primeru zadevnih prireditev ne gre za proslave, akademije ali podobne prireditve, ki bi opravičevale uporabo točke II-B/1 Tarife 1998. Nobena izmed okoliščin, ki jih je tožena stranka izpostavila med postopkom pred sodiščem prve stopnje in ponovila v pritožbi, ne predstavlja pravno odločilnega dejstva za opredelitev proslave, akademije oziroma podobne prireditve.

11. Iz slovarja slovenskega knjižnega jezika izhaja, da proslava pomeni slavnostno prireditev navadno v čast kakšne obletnice, praznika; akademija pa slavnostno prireditev s kulturnim sporedom.3 Že iz naslova prireditev tožene stranke (prodaja v šotoru, noro znižanje zadnjih kosov) logično in življenjsko izhaja, da prireditve tožene stranke niso bile slavnostne prireditve, ki bi se poklonile, spominjale pomembnih dogodkov ali oseb iz preteklosti, ali obeležile kakšen pomemben mejnik ali dogodek, čemur so praviloma namenjene proslave in akademije, temveč gre za zabavno prireditev, katere namen je bil izboljšati prodajo zadnjih kosov. Bistvo proslave, akademije in podobnih prireditev namreč je, da se z njimi ohranja ali obeležuje spomin na svetovno, državno ali lokalno pomembne dogodke ali osebe iz preteklosti oziroma da se z njimi obeleži pomembne dogodke in mejnike v življenju. Nikakor pa namen proslav, akademij in podobnih dogodkov ni promocija pridobitne oziroma tržne dejavnosti, kot je to bilo v tem primeru. Iz dejstev, ki jih je navedla tožena stranka,4 okoliščine iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je bila prireditev proslava, akademija ali njima podobna prireditev, ne izhajajo. Zato tožena stranka s pritožbenimi očitki, da se sodišče prve stopnje do njenih trditev o navedenih okoliščinah ni (zadostno) opredelilo, ne more uspeti. Sodišče se je namreč dolžno opredeliti le do pravno odločilnih dejstev (prvi odstavek 213. člena ZPP).

12. Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje za določitev primerne višine nadomestila za izvajanje glasbe na prireditvah tožene stranke pravilno uporabilo točko III-A/2 Tarife 1998. _O očitkih glede DDV_

13. Med pravdnima strankama v tem primeru ni bilo sporno, da glede vtoževanih terjatev nista bili v pogodbenem razmerju. Zato zahtevek tožeče stranke v tem primeru, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ne temelji na pogodbenih določilih, temveč na določilih o neupravičeni obogatitvi.

14. Tožeča stranka bi bila upravičena do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker pa nadomestilo zaradi neupravičene obogatitve ni nadomestilo niti za dobavo blaga in niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), tožeča stranka ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke. Isto izhaja tudi iz 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV-1. Terjatve iz neupravičene obogatitve so terjatve iz neposlovnih obveznosti. Neposlovne obveznosti nastanejo neposredno na podlagi zakona in niso posledica dobave blaga ali opravljene storitve, ki ju kot predmet obdavčitve med drugim določa 3. člen ZDDV-1. 15. Glede na pojasnjeno tako drži pritožbeni očitek tožene stranke, da tožeča stranka ni upravičena do plačila davka na dodano vrednost. _O očitkih glede zastaranja zakonskih zamudnih obresti_

16. Držijo tudi pritožbeni očitki tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da zakonske zamudne obresti zastarajo v triletnem zastaralnem roku. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. Ko zastara glavna terjatev oziroma ko bi zastarala glavna terjatev, če ne bi prenehala z izpolnitvijo, zastarajo tudi stranske terjatve (344. člen Obligacijskega zakonika; OZ). Terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja (prvi odstavek 347. člena OZ).

17. Iz navedenih določil OZ tako izhaja, da na podlagi prvega odstavka 347. člena OZ za zakonske zamudne obresti velja krajši, triletni zastaralni rok. Takšno je tudi stališče sodne prakse.5 Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine je bil v tem primeru vložen 12. 8. 2020. Zato je utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega računa do 11. 8. 2017. Tožeča stranka je v skladu z določilom prvega odstavka 347. člena OZ upravičena le do zakonskih zamudnih obresti od 12. 8. 2017 dalje do plačila.

_O očitkih glede terjatev po računih št. 15300088712 in 15300091483 z dne 30. 12. 2015_

18. Tudi v zvezi z navedenima računoma držijo pritožbeni očitki tožene stranke. Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje pojasnila, da je tožena stranka svoje obveznosti po navedenih računih že poravnala v celoti. Te izjave tožeče stranke ni mogoče razumeti drugače, kot da je tožena stranka vse svoje obveznosti po navedenih računih že izpolnila v celoti. V skladu z določilom prvega odstavka 270. člena OZ obveznost z izpolnitvijo preneha. Glede na navedeno, tako tožena stranka na podlagi navedenih računov tožeči stranki ne dolguje ničesar več.

_O očitkih tožeče stranke glede neobrazloženosti stroškovne odločitve_

19. Pritožbene trditve tožeče stranke o neobrazloženosti stroškovne odločitve sodišča prve stopnje niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, koliko odvetniških točk je priznalo toženi stranki. Iz stroškovnika tožene stranke na list. št. 61 in 62 pa jasno izhaja tudi, katere odvetniške stroške je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo. To za zadostitev standardu obrazloženosti stroškovne odločitve zadostuje. Zato pritožbeni očitki tožeče stranke o kršitvi 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni. Ne glede na navedeno pa je pritožbeno sodišče zaradi spremembe odločitve sodišča prve stopnje stroške pravdnih strank določilo ponovno.

_Sklepno_

20. Glede na vse navedeno so pritožbeni očitki tožene stranke delno utemeljeni. Tožeča stranka namreč ni upravičena do plačila DDV in niti do zakonskih zamudnih obresti pred 12. 8. 2017. Pritožbeno sodišče je tako odločilo, da je tožena stranka ob upoštevanju delnega umika v višini 603,28 EUR dolžna tožeči stranki po računih št. 15-309-005986, 15-309-005987, 15-309-005988, 15-309-005989, 15-309-005990, 15-309-006459 in 15-309-006460 plačati še sedem krat po 52,58 EUR, po računu št. 15-309-006455 še 282,88 EUR, po računu št. 15-309-006456 še 179,66 EUR ter po računu št. 15-309-006458 še 119,60 EUR torej skupaj še 950,20 EUR. Izračun dolžnih nadomestil z upoštevanjem delnega plačila in pojasnila tožene stranke o tem, kaj je z delnim plačilom poplačala (list. št. 51), izhaja iz preglednice v Prilogi št. 1. Priloga št. 1 je sestavni del obrazložitve te sodbe.

21. Pritožbeno sodišče je pri določitvi višine dolžnih nadomestil po točki III-A/2 Tarife 1998 upoštevalo pojasnila in izračune sodišča prve stopnje. Tožena stranka sami določitvi višine nadomestila za posamezno prireditev ob uporabi točke III-A/2 Tarife 1998 ni nasprotovala. Prav tako pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu v skladu določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pri določitvi višine dolžnih nadomestil ob uporabi točke III-A/2 Tarife 1998 ni zaznalo nobenih nepravilnosti.

22. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zmotno ni upoštevalo, da je izvršilno sodišče sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v skladu z določilom drugega odstavka 62. člena ZIZ razveljavilo v celoti (sklep je pravnomočen), je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP v celoti spremenilo II. točko izreka izpodbijane sodbe. Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 950,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 2017 do 28. 5. 2021. Pri odločitvi je pritožbeno sodišče upoštevalo, da iz izreka in obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi sodišče odločilo tudi o (ne)utemeljenosti zakonskih zamudnih obresti od "utemeljene glavnice" od dneva delnega plačila zneska 603,28 EUR (28. 5. 2021) do dneva poplačila preostalega dela "utemeljene glavnice".6 Tožeča stranka predloga za izdajo dopolnilne sodbe v predpisanem petnajstdnevnem roku ni podala (prvi odstavek 325. člena ZPP). Zato tudi pritožbeno sodišče o tem delu tožbenega zahtevka (zakonskih zamudnih obrestih od zneska 950,20 EUR od 29. 5. 2021 do plačila) ne sme odločati.7

23. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke po IV. točki izreka odločbe sodišča prve stopnje in te sodbe skupaj nanaša na plačilo 1.033,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 111,07 EUR8 od 15. 1. 2016 dalje, od zneska 255,10 EUR9 od 19. 9. 2015 dalje, od zneska 666,83 EUR10 od 4. 10. 2015 dalje ter na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 138,58 EUR11 od 15. 1. 2016 do 11. 8. 2017, od zneska 350,55 EUR12 od 19. 9. 2015 do 11. 8. 2017 in od zneska 923,87 EUR13 od 4. 10. 2015 do 11. 8. 2017. _O pravdnih in pritožbenih stroških_

24. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, je bilo treba odločiti tudi o pravdnih stroških, do katerih je upravičena posamezna pravdna stranka (III. točka izreka). Tožeča stranka je z zahtevkom uspela v višini 1.553,48 EUR14 od zahtevanih 2.446,00 EUR, torej v 63,5 odstotkih. Zato ji je tožena stranka dolžna povrniti 63,5 odstotkov za to pravdo potrebnih stroškov. Na drugi strani pa je tožena stranka uspela s svojimi ugovori v 36,5 odstotkih. Zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti 36,5 odstotkov za to pravdo potrebnih stroškov.

25. Pritožbeno sodišče je pravdne stroške pravdnih strank odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (OT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1), ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 2.446,00 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR.

26. Tožeči stranki je priznalo 300 točk za pristop na narok, povečano za 22-odstotni DDV, kar skupaj znaša 366 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 219,60 EUR. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo zahtevanih 50,00 EUR in 20,00 EUR za materialne stroške, saj tožeča stranka ni pojasnila, kaj ti stroški predstavljajo. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo še stroške sodne takse v višini 44,00 EUR za predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine ter strošek sodne takse za pravdo v višini 136,00 EUR. Skupaj torej pravdni stroški tožeče stranke znašajo 399,60 EUR. Ker je tožeča stranka uspela v 63,5 odstotkih, ji mora tožena stranka povrniti 253,75 EUR stroškov pravdnega postopka.

27. Toženi stranki pa je pritožbeno sodišče priznalo 300 točk za ugovor proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, 300 točk za odgovor na tožbo, 50 točk za drugo vlogo (namesto zahtevanih 300 točk za pripravljalno vlogo, saj je z navedeno vlogo tožena stranka le pojasnila, na kaj se je nanašalo njeno delno plačilo tožeči stranki), 300 točk za pristop na narok ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (19 točk), vse povečano za 22-odstotni DDV, kar skupaj znaša 1.182,18 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 709,31 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo zahtevanih 50 točk za posvet s stranko, zahtevanih 60 točk za pet obvestil stranki ter zahtevanih 50 točk za vlogo, s katero je pooblaščenec predložil pooblastilo, saj so ta opravila v skladu s tarifno številko 43 OT že zajeta v nagradi za sestavo ugovora proti sklepu o izvršbi oziroma drugih vlog. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo še sodno takso za ugovor proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine v višini 44,00 EUR. Skupaj torej pravdni stroški tožene stranke znašajo 753,31 EUR. Ker je tožena stranka z ugovori proti tožbenemu zahtevku uspela v 36,5 odstotkih, ji mora tožeča stranka povrniti 274,96 EUR stroškov pravdnega postopka.

28. Glede na vse navedeno je tožeča stranka upravičena do povrnitve 253,75 EUR, tožena stranka pa do povrnitve 274,96 EUR pravdnih stroškov. Po pobotu obeh zahtevkov lahko tožena stranka od tožeče stranke zahteva povračilo pravdnih stroškov v višini 21,21 EUR. To obveznost je tožeča stranka dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

29. Tožeča stranka je s svojo pritožbo uspela le navidezno, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka z odgovorom na pritožbo tožeče stranke ni z ničemer pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča. Zato sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

30. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna delno povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo tožene stranke ni z ničemer pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča. Razlogi tožeče stranke v odgovoru so posplošeni in pavšalni. Zato tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

31. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožene stranke odmerilo v skladu z določili ZST-1 in OT, ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 1.640,95 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo 250 točk za pritožbo ter materialne stroške skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT v višini 5 točk, vse povečano za 22-odstotni DDV, kar skupaj znaša 311,1 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 186,66 EUR. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo še stroške sodne takse za pritožbo v višini 165,00 EUR. Skupaj torej pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 351,66 EUR. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela v 42 odstotkih,15 ji mora tožeča stranka povrniti 147,70 EUR stroškov pritožbenega postopka. To obveznost je tožeča stranka dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

[Priloga št. 1](/mma_bin.php?static_id=2024010314422253 "Priloga št. 1") 1 Smiselno primerjaj: VSL Sodba in sklep I Cp 779/2021 z dne 24. 5. 2021. 2 Smiselno primerjaj: VSL Sodba II Cp 1647/2020 z dne 15. 10. 2020. 3 Primerjaj: https://fran.si/iskanje?FilteredDictionaryIds=130&View=1&Query=proslava in https://fran.si/iskanje?FilteredDictionaryIds=130&View=1&Query=akademija. 4 Ta dejstva so: da so se glasbeni nastopi izvedli ob dogodku "prodaja v šotoru" od 12. do 16. 8. 2015, da je šlo za praznovanje posebne akcije "norega" znižanja zadnjih kosov, da je tožeča stranka toženi stranki tovrstne glasbene nastopa v podobnih primerih zaračunala po tarifni številki II-B/1 Tarife 1998, da je šlo za enourni dogodek vsak dan in da osrednji fokus obiskovalcev – kupcev ni bil priti na glasbeni dogodek in poslušati glasbo, ampak nakupovanje zadnjih kosov, da je šlo za promocijo v prodajne namene, da se je na določenih prireditvah izvajalo tudi le 12 ali manj sklad, da ni izdajala nobenih vstopnic, da je šlo le za glasbeno spremljavo ob izvajanju prodaje blaga v šotoru, da tožena stranka na prijavnih obrazcih ni sama napisala tarifnih številk. 5 VSRS sodba II Ips 31/2013 z dne 29. 5. 2014, VSRS sodba II Ips 14/2011 z dne 17. 10. 2013 in VSRS sodba in sklep II Ips 53/2007 z dne 14. 2. 2008. 6 Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo le zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega računa do datuma delnega poplačila terjatev tožeče stranke, ne pa tudi zakonskih zamudnih obresti od preostanka utemeljene glavnice od datuma delnega poplačila (28. 5. 2021) do plačila, čeprav je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe zahtevala tudi plačilo teh zakonskih zamudnih obresti. 7 Pritožbeno sodišče še pripominja, da četudi bi štelo, da je odločitev sodišča prve stopnje o zakonskih zamudnih obrestih od preostale utemeljene glavnice od datuma delnega poplačila do plačila zajeta v zavrnilnem delu (IV. točka izreka), odločitev pritožbenega sodišča ne bi bila drugačna. Tožeča stranka se namreč zoper zavrnilni del ni pritožila, tožena stranka pa za pritožbo zoper ta del odločbe nima pravnega interesa. 8 Neutemeljeno zaračunan znesek po računih št. 15-300-088712 in 15-300-091483 (37,04 EUR in 74,03 EUR). 9 Neutemeljeno zaračunan znesek po računih št. 15-309-005986, 15-309-005987, 15-309-005988, 15-309-005989 in 15-309-005990 (pet krat 51,02 EUR). 10 Neutemeljeno zaračunan znesek po računih št. 15-309-006455, 15-309-006456, 15-309-006458, 15-309-006459 in 15-309-006460 (274,045 EUR, 174, 30 EUR, 116,04 EUR in dva krat 51,02 EUR). 11 Zakonske zamudne obresti od že delno izpolnjenih obveznosti in še dolžnih obveznosti po računih 15-300-088712 in 15-300-091483 (50,83 EUR in 87,75 EUR). 12 Zakonske zamudne obresti od že delno izpolnjenih obveznosti in še dolžnih obveznosti po računih 15-309-005986, 15-309-005987, 15-309-005988, 15-309-005989 in 15-309-005990 (pet krat 17,53 EUR in pet krat 52,58 EUR). 13 Zakonske zamudne obresti od že delno izpolnjenih obveznosti in še dolžnih obveznosti po računih 15-309-006455, 15-309-006456, 15-309-006458, 15-309-006459 in 15-309-006460 (97,92 EUR, 62,19 EUR, 41,40 EUR, dva krat 17,53 EUR, 282,88 EUR, 179,66 EUR, 116,04 EUR in dva krat 51,02 EUR). 14 Pritožbeno sodišče je v skladu z določilom prvega odstavka 158. člena ZPP štelo, da je tožeča stranka uspela tudi z umaknjenim delom zahtevka, saj je slednjega umaknila nemudoma po prejemu delne izpolnitve s strani tožene stranke. 15 Sporna vrednost po pritožbi je bila 1.640,95 EUR. Tožeča stranka je uspela s pritožbo v višini 690,75 EUR.