Jedro

Iz verzijskega zahtevka iz naslova vlaganj v nepremičnine, gospodarske stroje in gospodinjske aparate tožnice, ki živi v ekonomski skupnosti z lastnikom le-teh, začne teči zastaranje od dne prenehanja ekonomske skupnosti, v kateri je prihajalo do premikov premoženja. V primeru konsenza med tožnico, ki je vlagala svoje delo in sredstva v posestvo svojega očeta in so skupno zgradili nove gospodarske objekte, je uporabiti določbo 20. čl. ZTLR za pridobitev lastninske pravice na podlagi sporazuma o skupni gradnji kot pravnem naslovu, ne pa po določbah 24. čl. ZTLR, kot posledica gradnje na tujem zemljišču.

Izrek

Pritožbam tožnice in prve toženke ter tretjega toženca zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba tožnice proti sklepu o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožnica do 19/100 solastnica gospodarskega poslopja - živinskega hleva s kurnico in orodjarno, stoječega na parceli št. 41, vl. št. 66 k.o.in po ...izdaji popravnega sklepa tudi 20/100 solastnica zidanice, stoječe na parceli št. 675/1 in 2, vl. št. 171 k.o. ... Tožencem je bilo nerazdelno naloženo plačati tožnici 640.073,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.1.1998 do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 436.362,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.4.1998 dalje do plačila. Poleg tega je razsodilo, da je izročilna pogodba z dne 22.12.1998 SL 339/89, sklenjena med M. F. kot izročevalcem in tožencem M. I. kot prevzemnikom nepremičnin, vpisanih v vl. št. 66 k.o. in pri vl. št. 171 k.o. ..., v odnosu do tožnice brez pravnega učinka in je toženec I. M. zaradi izvršitve po točki I/1 te sodbe kot zemljiškoknjižni lastnik teh nepremičnin dolžan dovoliti geodetsko odmero na parceli št. 41 k.o. stoječega živinskega hleva in na parcelil 675/1 in 2 k.o. stoječe zidanice, s funkcionalnim zemljiščem, ter izstaviti zemljiškoknjižno listino, na osnovi katere bo tožnica lahko po geodetski odmeri dosegla vknjižbo lastninske pravice na teh nepremičninah v obsegu pod točko I/1, ker bo sicer tako dovoljenje in listino nadomestila ta pravnomočna sodba.

Odločilo je tudi, da je I. M. dolžan dopustiti, da se tožnica za svojo terjatev s pripadki zoper tožence L. M. in F. M. pod točko 1 te sodbe, poplača s prodajo nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 66 k.o.... in pri vl. št. 171 k.o... . Kar je tožeča stranka zahtevala več, je bilo zavrnjeno. Zavrnjen pa je bil tudi njen predlog za izdajo začasne odredbe s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnin vl. št. 66 k.o... in vl. št. 171 k.o....., z zaznambo le-te v zemljiški knjigi.

Proti sodbi so se pritožili tožnica, prva toženka in tretji toženec.

Vsi jo izpodbijajo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v tistih delih, v katerih niso bili uspešni. Tožnica pa izpodbija tudi sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe.

Tožnica vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka v neskladju izreka sodbe z njeno obrazložitvijo, ko se v izreku navaja, da je delež tožnice na zidanici 17/100, v obrazložitvi pa se navaja, da je njen solastninski delež 20/100. Obrazloženo tudi ni, zakaj je sodišče prve stopnje od prisojenega zneska 640.073,00 SIT priznalo tek zakonitih zamudnih obresti le od 27.1.1998 do plačila, čeprav je bilo zahtevano plačilo od vložitve tožbe dalje. Glede tega ni razlogov o odločilnih dejstvih. Iz obrazložitve sodbe tudi ni razvidno, zakaj je sodišče jemalo vrednosti iz cenilnih mnenj iz leta 1995 in tudi v tem delu sodba nima razlogov. Zmotno in nepopolno pa je bilo ugotovljeno dejansko stanje, ker je sodišče prve stopnje odbilo od vrednosti gospodarskega poslopja vrednost, ki je odpadla na komunalno opremljeno funkcionalno zemljišče, ker to ni bilo komunalno opremljeno, saj na zemljišču ni bilo tedaj niti elektrike niti vodovodne napeljave. Če bi pravilno upoštevalo to dejstvo, bi bil tožničin delež na gospodarskem poslopju 23/100, ne pa 19/100, kot ga napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zmotno je ravnalo tudi, ko pri skupnih vlaganjih ni upoštevalo vrednosti premičnin, ki jih ni več, saj ko se je odselila, so še obstajale na domu in so jih toženci uporabljali. Če jih ni več, je zato obligacijski zahtevek utemeljen, pa ni bil priznan. Enako velja tudi za tiste predmete, ki jih je odnesel njen bivši mož. Kar se tiče zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe, pa sodišču očita, da je prezrlo tretji odst. 267. čl. ZIP. Ker toženec I. M. na kmetiji živi, bi s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnin ne utrpel nobene škode.

Predlaga, da se izpodbijana sodba in sklep tako spremenita, da se zahtevku tožnice v celoti ugodi ter tudi izda začasno odredbo, kot je bila predlagana, podrejeno pa, da se sodbo in sklep razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

Prva toženka L. M. izpodbija sodbo v točki I/2 in v odločitvi o pravdnih stroških. Nasprotju razsodbi, da je dolžna tožnici nerazdelno plačati znesek 640.073,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, glede na to, da zapuščinski postopek po pok. Francu, po katerem je vstopila v pravdo kot dedinja, še ni končan. Dediči še niso znani in tudi ne obseg zapuščine, zato o obligacijskih zahtevkih sodišče prve stopnje še ne bi smelo odločati. Poudarja, da ni lastnica niti vinograda niti strojne opreme, gospodarskih aparatov oziroma vsega tistega, v kar naj bi tožnica vlagala in tudi ni bila proglašena za dedinjo tega premoženja, saj se je pred leti od doma morala odseliti praznih rok. Vztraja pa tudi pri ugovoru zastaranja obligacijskega razmerja, ker se je tožnica odselila že v letu 1986, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, vendar pa je drugače odločilo. Če je tožnica po letu 1986 še kdaj prišla domov, je verjetno zaradi otrok in to zgolj na obisk. Nasprotuje tudi odločitvi o pravdnih stroških, ki ni obrazložena, pa tudi odločitev ni pravilna, ker ni upoštevano dejstvo, da se le manjši del zahtevka nanaša nanjo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico.

Tretji toženec pa sodišču očita zmotno uporabo 24. čl. Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR) glede tožničine pridobitve solastniske pravice. Zatrjuje, da tožnica lastnosti dobroverne graditeljice ni imela, saj je kot hči dobro vedela, da se je gradilo na očetovi zemlji, zato na tej podlagi lastninske pravice ni pridobila. Glede priznanja tožničine terjatve na podlagi vlaganj očita sodišču, da ni povedalo, na kakšni podlagi jo je priznalo.

Meni, da svojih vlaganj ne more zahtevati nazaj, ker je vlagala v okoliščinah, kot jih opredeljuje 213. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Zmotna je tudi odločitev, da terjatev tožnice še ni zastarala, saj se je pravnorelevantno "odselila", ko je prenehala bivati v dotedanji družinski skupnosti, ne pa tedaj, ko je odpeljala svoje zadnje stvari. Ker zapuščinski postopek še traja, pa bi se morala tožnica prvenstveno poplačati iz premoženja, ki je v zapuščini, oziroma bi ji dediči odgovarjali do višine podedovanega premoženja. Ker je dedinja tudi sama, bi ji dolgoval zapustnik samo razliko med vrednostjo njenega podedovanega deleža po čl. 142/2 Zakona o dedovanju (ZD), česar pa sodba ne upošteva. Zmotna je tudi odločitev, da izročilna pogodba v odnosu do tožnice nima pravnega učinka glede odločitve pod točko II/1a. Meni, da je za takšno odločitev tožnica prekludirana, ker je izročilna pogodba odplačna pogodba. Ker zapuščinski postopek teče, obstaja tudi zapuščina, zato obstajajo sredstva za izpolnitev zahtevka. Zapuščinski postopek je prekinjen, namesto, da bi bila prekinjena ta pravda, da bi se počakalo na rezultate zapuščine. Ne glede na to, pa izrek sodbe pod točko II/1a glede funkcionalnega zemljišča ne bi bil izvršljiv, saj je le-tega po sodni praksi treba določiti v pravdi. Odločitev, da je tretji toženec dolžan dopustiti, da se tožnica za svojo terjatev poplača s prodajo nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 66 k.o. in pri vl. št. 171 k.o. ..., pa je tudi v nasprotju z izrekom, da so dolžni to terjatev plačati dediči. Ne glede na to, pa sodišče tudi ni upoštevalo dejstva zaščitenosti kmetije v stvarnopravnih odločitvah, kakor tudi v odločitvah z vidika izvršitve sodbe. Podrejeno izpodbija sodbo tudi po višini. Hiša, v katero naj bi vlagala tožnica, je 27.1.1998 do tal pogorela zaradi delovanja višje sile. Enako velja za gospodarske aparate. Upoštevati pa bi bilo tudi treba, da je bilo posesti v lasti pok. očeta in da predstavlja najmanj 60 % delež v novi vrednosti, le ostanek pa je nova vrednost, nastala kot rezultat vloženega dela. To bi bilo treba z izvedencem natančno ugotoviti, če tega podatka o razmerju ne bi bilo mogoče dobiti od drugih služb. V korist pokojnega bi bilo priznati 70 %, tožnici pa le 10 % vlaganj. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbene zahtevke tožnice v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer pa zaznamuje tudi pritožbene stroške.

Pritožbe zoper sodbo so utemeljene.

Res je, da tožnica v postopku ni opredelila pravnega temelja svojega zahtevka, to je na kakšni pravni podlagi uveljavlja lastninsko pravico, vendar pa to tožeči stranki ni potrebno, ker mora to ugotoviti sodišče prve stopnje. Na strani tožeče stranke pa je, da poda dejansko podlago tožbe, na podlagi katere bo potem sodišče pravno opredelilo spor. Tožnica trdi, da je vsa svoja sredstva in delo vlagala v posestvo v pričakovanju njegovega prevzema, saj je tedaj skupaj s svojim možem in s svojimi starši živela na posestvu in vlagala vse do leta 1987, ko se je odselila. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da je tožnica pridobila zaradi dela in vlaganj v nepremičnine, oziroma zaradi zgraditve gospodarskega poslopja in zidanice, v takšnih okoliščinah na teh nepremičninah solastninsko pravico. Vendar pa ima pomisleke, da bi bila v predmetni zadevi pravna podlaga odločitve 24. čl. ZTLR, na katerega je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje. Pogoj za pridobitev lastninske pravice po tem členu je namreč tudi, da tisti, ki gradi na zemljišču, na katerem ima nekdo drug lastninsko pravico, ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču. V tem je pritrditi pritožbi, da je tožnica kot domača hči nedvomno vedela za dejstvo, da je zemljišče last pok. očeta, zato je interpretacija sodišča prve stopnje, da je to zemljišče smatrala za svoje, ker je bila predvidena za prevzemnico kmetije, težko sprejemljivo, čeprav pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da je bila tožnica pri gradnji teh nepremičnin prepričana, da se lastnik, ki je gradil skupaj z njo, s tem strinja in da je šlo med njimi za konsenz o skupni gradnji. Pravna podlaga takšni pridobitvi solastninske pravice pa je 20. čl. ZTLR, to je sporazum o skupni gradnji. Za kaj takega ni predpisana nobena oblika in obstoj takšnega sporazuma je lahko ugotoviti tudi s konkludentnimi dejanji in načinom življenja, dela in pridobivanja, ter odnosov, ki so obstajali med strankama. Vendar pa sodišče prve stopnje zaradi stališča, da je tožnica pridobila solastninsko pravico na podlagi 24. čl. ZTLR, teh okoliščin, ki so pomembne za odločitev, v razlogih sodbe ni ugotavljalo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih bi morda sodišče lahko sodbo sodišča prve stopnje v tem delu bodisi potrdilo, ali spremenilo. Izrek sodbe pod točko I/1 ter posledično izrek pod točko II/1a je zato treba razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje, da o njej znova odloči. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je med tožnico in pok. očetom, dejansko obstajal konsenz o skupni gradnji, ki se je moral manifestirati tudi navzven. Če bo to ugotovilo, pa bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti tudi, ali je bilo zemljišče, na katerem je bilo zgrajeno gospodarsko poslopje, pred gradnjo že komunalno urejeno ali ne, glede na pritožbene ugovore tožnice, kar bi seveda vplivalo na višino njenega solastniskega deleža. Kar pa se tiče očitka tožnice, da je sodišče bistveno kršilo določbe 13. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP, ker je v izreku ugotovljen solastninski delež 17/100 na zidanici, v obrazložitvi pa se navaja solastninski delež 20/100, pa le-ta ni podana glede na to, da je prišlo do očitne pisne pomote, ki pa jo je sodišče prve stopnje odpravilo z izdajo popravnega sklepa.

Utemeljeno se pritožniki pritožujejo tudi zoper odločitev pod točko I/2 ter pod točko III, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da so toženci L. M., F. M. in I. M. dolžni tožnici nerazdelno plačati 640.073,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Glede slednjih res ni obrazloženo, zakaj je sodišče zavrnilo plačilo zakonitih zamudnih obresti za čas od 7.2.1992, to je od vložitve tožbe, pa do 27.1.1998, zato v tem pogledu sodba ni obrazložena in je dejansko podana 13. tč.drugega odst. 354. čl. ZPP.

Podlaga tožničinega zahtevka za vlaganja v opremo, hišo, vinograd, stroje in aparate, razen vlaganj v gospodarsko poslopje in gradnjo zidanice, je trditev, da je bil za višino tožničinih vlaganj obogaten pok. oče na njen račun. To pomeni, da uveljavlja obligacijskopravni verzijski zahtevek. Odločitev o njem pa za pritožbeno sodišče ni prepričljiva. Glede tožencev, kot dedičev pok. F. M., je zagotovo preuranjena glede na to, da dediči še niso znani in tudi ne obseg zapuščine. Ker dediči odgovarjajo za dolgove zapustnika le do višine vrednosti podedovanega premoženja oziroma do višine vrednosti svojega dednega deleža, in ker dedič, ki bi se morda odpovedal dediščini, ni odgovoren za zapustnikove dolgove (člen 142 ZD), za odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ko je delno ugodilo temu tožbenemu zahtevku, ni imelo pravne podlage in je zmotno uporabilo materialno pravo oziroma Zakon o dedovanju. Dokler ne bo pravnomočno končan zapuščinski postopek po pok. F. M., njegovih morebitnih dedičev ni mogoče obsoditi na plačilo njegovih dolgov. Pritožbi tožencev je zato v tem delu pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki I/2 in posledično tudi v točki II/1/b razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje, da bo o njej znova odločalo.

Ne glede na to, pa je utemeljen tudi ugovor obeh tožencev zoper ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek tožnice še ni zastaran. V tem pogledu namreč tudi obrazložitev sodišča prve stopnje ni prepričljiva. Kdaj začne teči zastaranje, določa 361. čl. ZOR.

Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Ko gre za verzijske zahtevke, kot je obravnavani, začne zastaranje teči od konca ekonomske skupnosti, v kateri je prihajalo do premikov premoženja. Zato sodišče močno dvomi, da je tožničina ekonomska skupnost z družino, v kateri je pred tem živela in delala, prenehala šele v letu 1988, ko je dokončno odpeljala iz hiše svoje stvari, ob dejstvu, da se je odselila od doma že v začetku leta 1986. V tem pogledu bi bilo treba ugotoviti, ne kdaj je odpeljala svoje zadnje stvari, ampak kdaj je prenehala njena ekonomska skupnost z dotedanjo družino. Od tedaj dalje je namreč začel teči zastaralni rok za njene zahtevke. Ker take ugotovitve sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe nima, je bilo tudi iz tega razloga potrebno izpodbijano sodbo v tem delu razveljaviti.

Pritožbeno trditev tretjega toženca, da tožnica ni upravičena zahtevati nazaj svojih vlaganj glede na 213. čl. ZOR, ker bi šlo za izpolnjevanje njenih naravnih obveznosti, ali moralnih dolžnosti, šteje pritožbeno sodišče kot neutemeljeno glede na samo obsežnost vlaganj, dela in sredstev tožnice.

Glede na razveljavitev odločitve o verzijskem zahtevku pritožbeno sodišče ne bo posebej odgovarjalo na ugovore, ki jih je imela v zvezi z zavrnjenim delom tega zahtevka tožnica, in ki se tičejo same višine prisojenega zneska iz tega naslova. Seveda pa, če bo tudi tožnica dedinja, bo v primeru ugoditve temu tožbenemu zahtevku potrebno upoštevati, da bi tudi sama morala nositi del bremena dolga zapustnika, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo, tretji tožnik pa to utemeljeno uveljavlja.

Ne glede na razveljavitev izreka sodbe pod točko II, ki je posledica razveljavitve izrekov pod točko I, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe le zatrjuje, da so podani vsi pogoji po čl. 280 in 281 ZOR za izpodbijanje pravnih dejanj tožničinega očeta oziroma izročilne pogodbe do višine zahtevka iz tožničinih vlaganj, ne da bi posebej ugotovilo, če so potrebni pogoji, na kar nakazuje tretji toženec v pritožbi, dejansko izpolnjeni. V ponovnem odločanju o zadevi bo moralo sodišče imeti pred očmi tudi druge njegove ugovore, na katere pritožbeno sodišče zaradi razveljavitve sodbe ne bo odgovarjalo, ki pa bi lahko vplivali na izid zadeve.

Glede vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbam strank zoper sodbo ugodilo in jo razveljavilo ter vrača zadevo sodišču prve stopnje, da o njej po dopolnitvi potrebnih ugotovitev dejanskega stanja v nakazani smeri in ob pravilni uporabi materialnega prava znova odloči. Posledica razveljavitve sodbe pa je tudi razveljavitev izreka o pravdnih stroških, katerim tožnica tudi ugovarja, ker se o stroških postopka odloča na podlagi uspeha strank, ki pa je zaenkrat še neznan.

Neutemeljeno pa se tožnica pritožuje zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 267. čl. Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), ko je zaradi ugotovitve, da ni izkazana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena, zavrnilo predlog. Sedanja pritožbena trditev, da tožeči stranki ni bilo potrebno dokazovati nevarnosti, ker bi toženec z začasno odredbo ne utrpel nobene škode, zaradi česar naj bi bili podani potrebni pogoji po 267. čl. ZIP za izdajo začasne odredbe, ni mogoče slediti.

Tožeča stranka je v predlogu za izdajo začasne odredbe navajala le, da obstaja nevarnost, da bosta toženca poskušala vse, da tožnici z nadaljnjim razpolaganjem nepremičnine onemogočita ali znatno otežita poplačilo njene terjatve. Take podlage za izdajo začasne odredbe sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo. Ker pa po tretjem odst.265. čl. ZIP v zvezi z tretjim odst. 267. čl. ZIP upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, le če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, pa tožeča stranka, ki v svojem predlogu ni niti zatrjevala, da upnik z začasno odredbo ne bi pretrpel škode oziroma le neznatno škodo, še manj pa je to izkazala za verjetno, kar je predpogoj za izdajo začasne odredbe v smislu tega določila, ni dokazala. Pritožba tožnice je zato zoper zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe neutemeljena, pritožbeno sodišče pa je sklep o tem potrdilo na podlagi 2. tč. 380. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.

Izrek o pritožbenih stroških, za katere je odločitev pridržana za končno odločbo, je posledica razveljavitve sodbe in ima podlago v čl. 166 ZPP.