Jedro

Glede na to, da je leasingodajalka tožeča stranka za škodo iz prometne nezgode 21. 11. 2010, v kateri je bilo udeleženo vozilo, ki je bilo predmet leasing pogodbe, izvedela s prejemom regresnega zahtevka 13. 11. 2013 in da tožeča stranka v času škodnega dogodka ni vedela za prenehanje zavarovanja vozila, saj je lizingojemalec o tem ni obvestil, kot bi jo moral, ni utemeljen pritožbeni očitek, da je tožnica sama prispevala k nastanku škode, ker vozila ni zavarovala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 1.025,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2014 do plačila ter 94,50 EUR izvršilnih stroškov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožbeni zahtevek po katerem naj sodišče obdrži v veljavi sklep o izvršbi v drugem in tretjem odstavku izreka, je zavrglo. Toženi stranki je naložilo povrnitev 366,34 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbena razloga absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožeča stranka ni zahtevala, naj pusti sodišče v veljavi sklep o izvršbi tudi v I. in III. točki, kar je sodišče storilo in s tem prekoračilo tožbeni zahtevek ter zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka. S takim sojenjem je kršilo načelo dispozitivnosti. Ker odškodninske obveznosti nastanejo neodvisno od volje strank, na njihovi podlagi ni mogoče izdati verodostojne listine. Izvršbe na podlagi neposlovnih obveznosti brez izvršilnega naslova niso mogoče. Sklicuje se na sklep VSL I Cpg 264/2014. Po določilu drugega odstavka 27. člena ZVPot stroški opomina ne smejo presegati dejanskih stroškov izdelave in pošiljanja opomina, pa tudi ne višine zamudnih obresti. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi zgolj navedlo, da znesek štirih opominov v višini 17,42 EUR ne presega stroškov izdelave in pošiljanja opominov. Tožeča stranka ni priložila nobenih dokazov za ta del zahtevka, tožena stranka pa je tem trditvam nasprotovala. Sodba je v tem delu neobrazložena, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode, ali je povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Toženca ne tožnik ne zavarovalnica nista obvestila, da je zavarovanje prenehalo. Ker je zavarovanje prenehalo 22. 9. 2010, tožeča stranka pa je od 6. 10. 2010 dalje vedela, da je zavarovanje prenehalo, bi lahko na to opozorila toženca oziroma sama sklenila zavarovanje. Če bi tako postopala, do poslovne odškodnine ne bi prišlo.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na višino vtoževanega zneska gre v obravnavanem primeru za postopek v sporu majhnih vrednosti, v katerih je sodbo, s katero je postopek končan, mogoče izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče materialno pravo pravilno uporabilo.

6. Tožena stranka v pritožbi graja prvostopenjsko odločitev in sodišču očita, da je kršilo načelo dispozitivnosti, da izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na stroške opomina, ni obrazložilo in da je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da je tožeča stranka tudi sama soprispevala k nastanku škode oziroma je povzročila, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer ter ima zato pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Sklicuje se na določilo 171. in 246. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

7. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe zatrjevanih bistvenih kršitev ni našlo, materialno pravo je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo, pritožbeni očitki pa so po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeni.

8. Tožeča stranka je vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer izpisa odprtih postavk po pogodbi o finančnem lizingu premičnin, na podlagi katere je tožeča stranka dala tožencu v finančni lizing osebno vozilo. Zoper izdani sklep o izvršbi je dolžnik ugovarjal, zato je sodišče s sklepom razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj (drugi in četrti odstavek sklepa o izvršbi). V veljavi sta tako ostala prvi in tretji odstavek sklepa, s katerim je sodišče dolžniku naložilo poravnavo terjatve ter odmerilo stroške upnika. V pravdnem postopku je tožeča stranka s pripravljalno vlogo dopolnila tožbo in zahtevala plačilo 1.120,41 EUR z zamudnimi obrestmi. Predlagala pa je tudi, naj ostane sklep o izvršbi v veljavi v razveljavljenjem delu. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku (I točka izreka izpodbijane sodbe) v presežku pa ga je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Zahtevek tožeče stranke, naj sodišče obdrži v veljavi sklep o izvršbi v razveljavljenem delu je sodišče zavrglo (III. točka izreka). Sodišče tako ni prekoračilo tožbenega zahtevka, niti ni kršilo načela dispozitivnosti. Odločilo je o zahtevku, ki se je v izvršilnem postopku nanašal na prvi odstavek izreka sklepa (poravnava terjatve) ter na tretji odstavek izreka sklepa (stroški), kar je zajel tožnik v dopolnjenem zahtevku, ki ga je podal v pripravljalni vlogi. Del zahtevka, ki se je nanašal na drugi in četrti odstavek izreka sklepa o izvršbi, ki je bil razveljavljen (dovoljena izvršba in določen izvršitelj), je sodišče zavrglo.

9. Tožeča stranka je vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer izpiska odprtih postavk, ta pa je temeljil na pogodbi o finančnem lizingu premičnin, s katero je tožeča stranka tožencu dala v finančni lizing osebno vozilo. Ker je bilo vozilo, ki je bilo predmet finančnega lizinga, udeleženo v prometni nesreči, vozilo pa ni bilo zavarovano, je morala tožeča stranka povrniti škodo na podlagi regresnega zahtevka. Ne glede na to, da odškodninske obveznosti nastanejo neodvisno od volje strank (kot navaja tožena stranka v pritožbi), je lahko tožeča stranka na podlagi izpiska odprtih postavk kot verodostojne listine, ki je temeljila na pogodbi o finančnem lizingu pričela izvršilni postopek. Pritožbeni očitek, da tožeča stranka ne bi mogla izdati verodostojne listine niti pričeti izvršilnega postopka, ni utemeljen.

10. Prvostopenjsko sodišče je v 11. točki izpodbijane sodbe argumentirano obrazložilo, zakaj plačilo zavarovalne premije ni bila dolžnost lizingodajalca (tožeče stranke) in zakaj to ne predstavlja kršitev njene obveznosti. Ugotovilo je tudi, da je tožeča stranka za škodo iz prometne nezgode 21. 11. 2010 izvedela s prejemom regresnega zahtevka 13. 11. 2013 ter da tožeča stranka v času škodnega dogodka ni vedela za prenehanje zavarovanja vozila, saj bi jo lizingojemalec moral o tem obvestiti, pa je ni. Zato tožeča stranka, ki ni vedela, da je zavarovanje prenehalo, niti ni vedela za škodni dogodek, ni mogla skleniti zavarovanja in na ta način preprečiti, da bi prišlo do poslovne odškodnine, kot sugerira pritožba.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodba ni obrazložena v delu, ki se nanaša na stroške opominov. Iz 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je tožena stranka s podpisom lizing pogodbe strinjala, da je tožeča stranka upravičena zaračunati stroške opomina v višini 12,50 EUR za vsak opomin. Tožeča stranka je toženi stranki poslala štiri opomine. V spisu se nahajajo vsi štirje opomini (A12 do A15). Na opominih so navedeni tudi stroški opominov. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožeča stranka v zvezi s tem ni predložila nobenega dokaza. Priznani znesek 17,42 EUR ne presega dejanskih stroškov izdelave opomina ter njihovega pošiljanja. Pritožbeni očitek o neobrazloženosti tega dela sodbe pa ni utemeljen.

12. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).