Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu ni dokazala obstoja utemeljenega razloga za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti pomembno, da je delavec seznanjen z delodajalčevimi zahtevami glede pričakovanih rezultatov dela. Nadrejeni je tožničino delo zavračal brez vsebinskih usmeritev in ustrezne obrazložitve, zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica ne more biti odgovorna za nedoseganje pričakovanih rezultatov dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 23. 9. 2015 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka) ter da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki 23. 9. 2015 ni prenehalo in traja tudi od vključno 26. 1. 2016 dalje. Toženi stranki je naložilo, da tožnici v roku 8 dni vzpostavi delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in jo prijavi v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ od vključno 26. 1. 2016 dalje (II. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da tožnico v roku 8 dni pozove nazaj na delo, ji za obdobje od 26. 1. 2016 do ponovnega nastopa dela obračuna bruto osnovna nadomestila plač v višini, ki jo določa pogodba o zaposlitvi z dne 1. 2. 2013, od teh zneskov odvede pripadajoče davke in prispevke ter tožnici izplača ustrezne neto zneske, znižane za nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, ki jih je tožnica prejela v tem obdobju, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska v plačilo do plačila (prvi odstavek III. točke izreka). Kar je tožnica zahtevala več (obračun in izplačilo neto zneskov nadomestil plač s pripadki za obdobje od 25. 1. 2015 do 25. 1. 2016 ter obračun in izplačilo plač za obdobje od 26. 1. 2016 do nastopa dela, nezmanjšanih za obračunana in izplačana nadomestila za brezposelnost), je zavrnilo (drugi odstavek III. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 924,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del (I. in II. točka izreka ter prvi odstavek III. točke izreka) navedene sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP (zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi sodišču prve stopnje očita, da pri odločitvi ni upoštevalo skladnih in verodostojnih izpovedi prič A.A. in B.B., da tožnica dela, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ni bila sposobna opravljati. Sodišče prve stopnje ni pristojno za presojo, na kakšen način se pri toženi stranki ugotavlja delovna uspešnost posameznih delavcev, saj je to v izključni pristojnosti delodajalca. Na podlagi izpovedi tožnice in prič, ki so bile zainteresirane za izid tega individualnega delovnega spora, je sodišče prve stopnje postopek ocenjevanja delovne uspešnosti pri toženi stranki neutemeljeno označilo za subjektivnega, saj iz predloženih listin in izpovedi prič A.A., B.B. in C.C. izhaja nasprotno. Izpostavlja, da so določbe Pravilnika o spremljanju, ocenjevanju in nagrajevanju delovne uspešnosti D. d. d. (v nadaljevanju: Pravilnik) skladne z določili Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva Slovenije (KPDB; Ur. l. RS, št. 5/11 in nadalj.) in Kolektivne pogodbe D. d. d., zato so predstavljale veljavno pravno podlago tudi za ocenjevanje tožnice. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločitvijo nedopustno poseglo v avtonomijo tožene stranke kot delodajalca. V skladu s Pravilnikom so bili ocenjevani vsi delavci tožene stranke, glede na to, da le redki med njimi ciljev niso dosegli, pa je bil postopek ocenjevanja delovne uspešnosti pri toženi stranki očitno ustrezen. Sodišče prve stopnje je z izvzetjem tožnice iz tega sistema kršilo ustavno načelo enakosti pred zakonom. Za odločitev v zadevi ni pomembno, da se je Pravilnik skozi čas spreminjal. Sprememba Pravilnika je bila sprejeta v soglasju s sindikatom in svetom delavcev, zato način ocenjevanja tožnice ne more biti sporen. Tožena stranka je že dlje časa ugotavljala, da tožnica dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. Za opravljanje dela na delovnem mestu, na katerem je delo opravljala tožnica, je tožena stranka potrebovala delavca, ki bi delovne naloge izpolnjeval pravočasno in samostojno. Kot to izhaja iz izpovedi prič A.A. in B.B., je tožnica opravljala najzahtevnejše strokovne naloge. Za uspešno opravljanje teh nalog je bistveno svetovanje, mentorstvo, koordiniranje, vodenje ekip ter prenos znanja, tožnica pa je bila prav na teh področjih najslabše ocenjena. Tožnici v ocenjevalnem obdobju ni bilo določenih več ciljev kot ponavadi, temveč so bili ti le natančneje definirani (izpovedi prič A.A. in B.B.). Njej naložene naloge so se prenašale iz kvartala v kvartal zato, ker jih tožnica ni opravila pravočasno (izpovedi A.A. in B.B.). Priča A.A. je glede vsake naložene naloge natančno pojasnil, v kakšnem obsegu in roku bi jo morala tožnica opraviti in kaj je bil razlog za vsako posamezno oceno, B.B. pa je izpovedala, da je bilo tožnico treba pogosto opozarjati na napake, da je bilo njeno delo treba redno pregledovati ter da nalog pogosto ni opravila v dogovorjenem roku. Obe priči sta navedli tudi prepričljive (objektivne) razloge za tožničino oceno iz naslova splošnih kompetenc. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi neutemeljeno oprlo na izpoved priče E.E., saj ta za oceno tožničinega dela ni bila pristojna. Neutemeljeno je upoštevalo tudi mnenje prič F.F., G.G. in E.E., da je bil pri izvajanju Pravilnika s strani posameznega ocenjevalca zavzet zelo subjektiven pristop. Izvedeni dokazi ne potrjuje ugotovitve sodišča prve stopnje, da so nekateri ocenjevalci ocene iz naslova kompetenc zlorabljali za prilagoditev končne ocene. Iz nobenega dokaza tudi ne izhaja, da je tako ravnal A.A., niti mu tožnica tega ne očita. Tožena stranka nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so delavci pogosto sami sooblikovali naloge in cilje ter da so ocenjevalci po lastni presoji posameznim ciljem določili uteži. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica s strani nadrejenih delavcev ni bila deležna nujno potrebnih usmeritev in konstruktivnega sodelovanja, saj izpovedi tožnici nadrejenih delavcev in elektronska korespondenca v spisu dokazujejo nasprotno. Dejstva, da je bil A.A. zelo ciljno naravnan in da je kot vodja omogočil delavcem, da opravijo naloge, kot so si zamislili, ni mogoče šteti v škodo toženi stranki. Poleg tega subjektivna ocena priče E.E. glede narave A.A. niti ni pomembna. A.A. je izpovedal, da je s tožnico opravil vrsto posvetov in jo pri delu dodatno usmerjal, kar potrjujejo listinski dokazi v spisu in izpoved priče B.B.. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnici ni določila objektivnih meril v zvezi s tem, kakšna mora biti vsebina posameznega gradiva in katerim kriterijem mora ustrezati, da bo naloga opravljena skladno s pričakovanji. To je bilo tožnici pojasnjeno na uvodnem sestanku, nato pa še na vsakem sestanku pred in po poteku posameznega dela ocenjevalnega obdobja. Usmeritve in navodila glede izvedbe posameznih nalog je nato dobivala še v času njihovega izvajanja preko ustnih razgovorov in elektronske korespondence z A.A.. Za odločitev v zadevi ni pomembno, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 1. 8. 1991 dalje in da je bila vse do leta 2013 ocenjena kot uspešna oziroma zelo uspešna delavka. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi uporabilo previsok dokazni standard, saj je od tožene stranke zahtevalo, da svoje navedbe dokaže z gotovostjo. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi niso obstajali razlogi za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Predlog za sodno razvezo je tožena stranka podala tudi iz razloga, ker po tožničinem delu nima več potrebe, kar so v izpovedi potrdile priče A.A., B.B. in C.C.. Četudi bi bila tožnica za delo res sposobna opravljati, to ne more predstavljati okoliščine, pomembne za odločitev o predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. V odgovoru na pritožbo pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi moralo biti iz ocene delovne uspešnosti jasno razvidni kriteriji, na podlagi katerih je bila dana. Nobena izmed zaslišanih prič, na katere se tožena stranka sklicuje v pritožbi, ni pojasnila, na kakšen način je A.A. določil odstotek realizacije posameznih ciljev in kakšni so bili pričakovani standardi vedenja (kompetence). Po njenem mnenju je v tem individualnem delovnem sporu ključna izpoved priče E.E., ki je kljub ekonomski odvisnosti od tožene stranke zbrala pogum ter odkrito in resnicoljubno izpovedovala o okoliščinah, ki so v zadevi odločilne. Navaja, da ji je tožena stranka onemogočila, da bi bil na sestankih v ocenjevalnem obdobju prisoten tudi predsednik sindikata, katerega članica je. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da pritožba obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja le pavšalno, sodišče prve stopnje pa ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka podala tožnici 23. 9. 2015. Odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, so zlasti naslednja: - Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki od 1. 8. 1981 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitve z dne 1. 2. 2013 za nedoločen čas na delovnem mestu ... - svetovalec področja v organizacijski enoti ... Sektor H., Oddelek I..

- Tožnica je bila na podlagi določb Pravilnika v tretjem in četrtem kvartalu 2014 ocenjena z oceno "2 - cilji delno niso doseženi".

- Sektor J. je zato s tožnico organiziral dva sestanka (4. 2. 2015 in 26. 2. 2015), na katerih je bilo tožnici pojasnjeno, da se bo njeno delo v obdobju najmanj 30 delovnih dni ocenjevalo po kriterijih in merilih, določenih s Pravilnikom, v tem času pa ji bo omogočeno, da odpravi pomanjkljivosti pri opravljanju svojega dela. Tožnica je bila seznanjena tudi s tem, da se ji bodo z namenom, da izboljša svoje delo ter doseže zastavljene cilje, dodelile naloge, ki bodo glede na vsebino in zahtevnost primerne njeni delovni obremenjenosti. Te naloge so bile določene v Načrtu izboljšanja dela (A7).

- Tožnica je bila v prvotno določenem 30-dnevnem ocenjevalnem obdobju (od 27. 2. 2015 do 6. 7. 2015) ocenjena z oceno "2 - cilji delno niso doseženi". Ker je bila v zadnjih desetih (delovnih) dnevih ocenjevalnega obdobja precej odsotna, se ji je to podaljšalo še za 5 delovnih dni.

- Po poteku 35-dnevnega ocenjevalnega obdobja je vodja Oddelka I. A.A. (ocenjevalec) tožnico ocenil s skupno oceno "2 - cilji delno niso doseženi". Ocenjevalec je namreč ugotovil, da tožnica ne dosega pričakovanih rezultatov dela, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. Tožena stranka je zato tožnici 23. 9. 2015 podala izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

7. Odpovedni razlog nesposobnosti je v 2. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) opredeljen kot nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno ter kot neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen zakonski razlog za redno odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V skladu z določbo 84. člena ZDR-1 je v primeru, če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, dokazno breme na njegovi strani.

8. Pritožba z obširnimi pritožbenimi navedbami nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi zaslišanih prič in tožnice, vendar so te pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne. Izpoved priče ali stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz (torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi), svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti izpovedi posamezne priče pa ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izdelalo prepričljivo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je pojasnilo, zakaj je glede odločilnih dejstev verjelo tožnici in pričam E.E., G.G. in F.F. in ne pričam A.A., B.B. in C.C.. Dejstvo, da sodišče prve stopnje izpovedi prič A.A. in B.B. ni ocenilo kot verodostojnih, ne pomeni, da ju pri odločitvi ni upoštevalo, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožba. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje ocenjuje kot celovito, natančno in prepričljivo, zato v njeno pravilnost ne dvomi, ker za to ni utemeljenega razloga.

9. Da so določbe Pravilnika predstavljale veljavno pravno podlago za ugotavljanje tožničine delovne uspešnosti, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Pritožba sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da je s presojo, ali je bil postopek ugotavljanja tožničine delovne uspešnosti objektiven, neutemeljeno poseglo v avtonomijo tožene stranke kot delodajalca. Sodna presoja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana iz razloga, ker delavka v skladu z določbami internega pravilnika ni dosegla zahtevane delovne uspešnosti, je namreč neločljivo povezana s presojo objektivnosti v tem pravilniku določenih kriterijev za ugotavljanje delovne uspešnosti delavcev. Dejstvo, da po oceni sodišča prve stopnje ocena delovne uspešnosti, na podlagi katere je bila tožnici podana izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni objektivno preverljiva, ne pomeni, da je sodišče prve stopnje tožnico izvzelo iz uveljavljenega sistema ocenjevanja delovne uspešnosti pri toženi stranki, kot to zmotno zatrjuje pritožba. Uveljavljana kršitev ustavne pravice načela enakosti iz prvega odstavka 14. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.) zato ni podana.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu ni dokazala obstoja utemeljenega razloga za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti pomembno, da je delavec seznanjen z delodajalčevimi zahtevami glede pričakovanih rezultatov dela. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je A.A. tožničino delo zavračal brez vsebinskih usmeritev in ustrezne obrazložitve, zato je zaključilo, da tožnica ne more biti odgovorna za nedoseganje pričakovanih rezultatov dela. Pritožba tej ugotovitvi nasprotuje s sklicevanjem na izpovedi prič A.A. in B.B., vendar je sodišče prve stopnje v zvezi s tem kot verodostojno in prepričljivo ocenilo izpoved tožnice, da s strani nadrejenih delavcev ni bilo nobene pripravljenosti za sodelovanje ter da sta A.A. in B.B. njene predloge, čeprav so bili usklajeni z drugimi deležniki, pogosto zavrnila brez vsebinske utemeljitve. Ker tudi iz izpovedi priče E.E. izhaja, da je A.A. zadržana oseba, ki z delavci rad komunicira preko elektronske pošte, ter da delavcem pogosto prepusti, da naloge naredijo, kot so si zamislili sami, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dejanske ugotovitve, da tožnica od tožene stranke ni prejela zadostnih vsebinskih usmeritev za delo. Nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da izpoved priče E.E. za odločitev ni pomembna. Sicer drži, da E.E. za oceno tožničinega dela ni bila pristojna, vendar sodišče prve stopnje z njeno izpovedjo ni utemeljilo ugotovitev v zvezi s kvaliteto tožničinega dela, temveč je na podlagi njene izpovedi štelo za dokazano, da je bila tožnica pri opravljanju dela prepuščena sama sebi. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje to ne nazadnje potrjuje tudi izpoved priče A.A., da je od tožnice pričakoval, da ne bo delala po njegovih navodilih. Tožena stranka sicer v pritožbi izpostavlja, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, na katerem bi morala delo opravljati popolnoma samostojno, vendar je sodišče prve stopnje nasprotno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici odredila naloge razvojne in projektne narave, pri katerih je bilo nujno timsko delo, medsebojno usklajevanje in izmenjava mnenj ter da je bil običajen postopek za pripravo posameznih gradiv zaradi številnih medsebojnih usklajevanj, poprav in dopolnitev zelo dolgotrajen (izpovedi tožnice in priče E.E.). Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja tudi z ugotovitvijo, da tožnici ni mogoče pripisati odgovornosti za zamudo pri opravljanju posameznih nalog, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

11. Tožnici je bilo v postopku ugotavljanja nesposobnosti določenih 9 ciljev oziroma nalog, čeprav naj bi vodja organizacijskega dela delavcu v kvartalnem obdobju v skladu z določbo 3. člena Pravilnika določil od 3 do 5 ključnih ciljev. Pritožba vztraja pri navedbah, da se obseg in vsebina tožničinega dela v ocenjevalnem obdobju nista spremenila, temveč so bili določeni cilji le podrobneje definirani. Ta pritožbena navedba je neutemeljena že iz razloga, ker to za odločitev v zadevi niti ni bistveno. Sodišče prve stopnje je namreč odločitev o nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljilo na drugih ugotovitvah, in sicer da tožnici ni mogoče pripisati odgovornosti za vsebinsko nepopolne in prepozno opravljene naloge, ker v ocenjevalnem obdobju od nadrejenih delavcev ni dobila zadostnih vsebinskih usmeritev za delo, ter da tožena stranka ni dokazala, na kakšni (objektivni) podlagi je A.A. določil skupno oceno delovne uspešnosti, na podlagi katere je bila tožnici podana izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila ocena delovne uspešnosti podana v razponu od 0 do 200 %, pri čemer je ocena 90 % pomenila, da je bil delavec pri delu uspešen, ocena 85 % pa je lahko že predstavljala razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. V ocenjevalnem obdobju je bila tožničina ocena delovne uspešnosti sestavljena iz dveh delov, in sicer iz ocene realizacije posameznih ciljev ter iz ocene splošnih kompetenc. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila ocena realizacije posameznih ciljev rezultat zmnožka teže določenih nalog oziroma ciljev (ocenjevalec je vsakemu cilju glede na njegovo pomembnost dodal utež, ki je bila izražena v odstotkih, in sicer do 100 %) in v odstotku izražene ocene nadrejenega delavca, v kolikšni meri je delavec po njegovem mnenju dosegel določene cilje. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi zavzelo stališče, da bi bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, če bi bilo iz ocene realizacije posameznih ciljev jasno razvidno, na podlagi katerih (objektivnih) kriterijev je ocenjevalec določil odstotek, v katerem je bila naloga opravljena. Ker to iz ocene realizacije posameznih ciljev ni razvidno, tožena stranka po presoji sodišča prve stopnje obstoja zatrjevanega odpovednega razloga nesposobnosti ni dokazala. Pritožbeno sodišče se s tem strinja, še posebej ob upoštevanju ugotovitve, da je ocena realizacije posameznih ciljev predstavljala 70 % ocene delovne uspešnosti, že 5 % višja ali nižja ocena delovne uspešnosti pa je za delavca lahko pomenila bistveno razliko glede nadaljevanja njegovega delovnega razmerja pri tožni stranki. Pritožba sicer pravilno navaja, da je A.A. v izpovedi glede vsakega v ocenjevalnem obdobju tožnici določenega cilja pojasnil, v kakšnem obsegu in roku bi ga morala tožnica opraviti, vendar je tudi po presoji pritožbenega sodišča bistveno, da je bila ocena realizacije posameznih ciljev (posledično pa tudi ocena delovne uspešnosti) za tožnico odvisna izključno od njegove subjektivne ocene tožničinega dela in ne od objektivno merljivih kriterijev. Pravilnost te presoje potrjuje tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile naloge oziroma cilji posameznim delavcem številčno in vsebinsko določeni zelo različno, postavljene uteži pa bile odvisne od mnenja ocenjevalcev glede pomembnosti posameznega cilja (izpovedi tožnice in E.E.). Tudi uteži torej posameznim ciljem niso bile postavljene objektivno. Na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da ocenjevanje tožnice glede realizacije posameznih ciljev ni bilo objektivno, ne vpliva niti izpoved priče B.B., zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da tudi po mnenju navedene priče tožnica dela ni opravljala strokovno, pravočasno in kvalitetno.

13. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu ni dokazala, na podlagi katerih objektivno merljivih kriterijih je temeljila tožničina ocena iz naslova kompetenc. Tudi iz te ocene, ki je predstavljala 30 % ocene delovne uspešnosti, namreč ni razvidno, na podlagi katerih kriterijev je A.A. tožnici določil oceno 2 (to je pod pričakovanji). Tožena stranka se sicer v pritožbi sklicuje na izpovedi prič A.A. in B.B., ki naj bi natančno pojasnili, zakaj je tožnica prejela navedeno oceno, vendar sta priči tudi v tem delu podajali le njuno osebno mnenje glede tožničinih kompetenc, ki ni objektivno preverljivo. Ker glede na navedeno to ni bistveno, je neutemeljeno tudi pritožbeno navajanje, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je A.A. z ocenami kompetenc samovoljno prilagajal končne ocene delovne uspešnosti.

14. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi presodilo, da je nadaljevanje delovnega razmerja med strankama mogoče oziroma da niso podani razlogi za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. Pritožba tej odločitvi nasprotuje z navedbo, da je predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi podala tudi zato, ker nima več potrebe po tožničinem delu. Pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da tožena stranka tega v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala. V zvezi s tem je namreč navedla le, da na delovnem mestu, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, potrebuje delavca, ki bo delo opravljal kvalitetno, pravočasno, strokovno in samostojno ter da je tudi iz tožničinih navedb, čeprav sama zatrjuje drugače, razvidno, da nima interesa za nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki (6. točka odgovora na tožbo z dne 4. 12. 2015 in 10. točka pripravljalne vloge z dne 2. 6. 2016). Pritožbene navedbe, da po tožničinem delu nima več potrebe, zato predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto in jih pritožbeno sodišče pri odločitvi ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).