Jedro

Če se pri davčnem nadzoru ugotovijo dejstva in dokazi, ki so pomembni za obdavčenje na podlagi obnove postopka oz. v drugih postopkih, se ta dejstva posredujejo davčnemu organu (šesti odstavek 89. člena ZDavP-2). Šteje se, da je davčni organ izvedel za nova dejstva na dan sestave zapisnika. Glede na navedeno, gre za zakonsko presumpcijo, da je davčni organ izvedel za nova dejstva na dan sestave zapisnika, ki jo želi tožnik izpodbiti s tem, ko navaja, da naj bi se organ z dnevom izdaje sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru, tj. 30. 11. 2011, že prvič seznanil z novimi dejstvi in novimi dokazi ter navaja evidenčno knjigo listin, ki naj bi bila tisti podatek, na podlagi katerega naj bi izhajalo, da sporni delovni stroji v tem kritičnem obdobju niso delovali. Po mnenju sodišča s tem ne more uspešno izpodbiti zakonske določbe, kdaj se šteje, da je organ izvedel za nova dejstva in nove dokaze. Po mnenju sodišča je zapisnik z dne 16. 4. 2012 tisti akt, v katerem so se protokolirale ugotovitve inšpekcijskega nadzora pri tožniku in šele z izdajo zapisnika 16. 4. 2012 se je na pravno relevanten način izvedelo za nova dejstva in dokaze, ki so vsebovani v omenjenem zapisniku in ki bi po mnenju sodišča lahko, če se v obnovljenem postopku dokaže njihova utemeljenost, pripeljali do drugačne odločitve glede vračila trošarine.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Carinski urad Celje (prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom obnovil odločbo 42301-5586/2010-2 z dne 5. 5. 2010, s katero je ugodil zahtevku tožnika in izvršil vračilo 50 % trošarine za mineralna olja, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen za mesec marec 2010, v delu, ki se nanaša na vračilo trošarine za 3.427,28 l plinskega olja v znesku 750,01 EUR. V obnovljenem postopku je carinski organ odločil, da je tožnik dolžan plačati trošarino, ki mu je bila vrnjena, kar skupaj z obrestmi znaša 771,64 EUR. Pritožba ne zadrži izvršitve, stroški v zvezi s postopkom niso nastali. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je prvostopenjski organ na podlagi 6. točke 12. člena Zakona o carinski službi (ZCS-1) ter sklepa 30. 11. 2011 pri tožniku opravil inšpekcijski nadzor poslovanja v skladu s predpisi, katerih izvajanje je v pristojnosti carinske službe z namenom ugotavljanja upravičenost do vračila trošarine za industrijsko-komercialni namen za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 11. 2011. O ugotovitvah je izdal zapisnik 0610-51/2010-41 z dne 16. 4. 2012, ki je bil tožniku vročen 25. 4. 2012. Sklep o obnovi sloni na pravni podlagi drugega odstavka 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), na katerega se prvostopenjski organ tudi sklicuje.

2. Tožnik je za sporni mesec uveljavljal vračilo trošarine za 19 delovnih strojev, kot so navedeni, za porabljenih 4.154,13 l plinskega olja in opravljenih 1.453 delovnih ur. Na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Celju I Kpd 28974/2011 in sklepa carinske preiskave 20. 5. 2011, v okviru preiskave pri pravni osebi A. d.o.o., je prvostopenjski organ pridobil posnetke nadzornih video kamer. Tožnik je podatke o namenu porabe (strojne ure delovanja motorja in porabo goriva) prikazoval v evidenčni knjigi strojev. Iz video posnetkov pa nedvomno izhaja, da je bilo gorivo točeno pri družbi A. d.o.o. in ne pri tožniku. Pripombe tožnika na zapisnik carinski organ zavrne.

3. Pritožbeni organ se z izdajo sklepa o obnovi strinja, odločbo o naložitvi plačila trošarine v obnovljenem postopku pa zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek. Po mnenju pritožbenega organa v zadevi ni prišlo do prekoračitve 6-mesečnega subjektivnega roka. Navaja šesti odstavek 89. člena ZDavP-2, ki ga citira. Šele s sklenitvijo in izdajo zapisnika se ugotovljena dejstva izrazijo navzven, povežejo v celoto in ustrezno formulirajo. V obravnavanem primeru se je to najprej zgodilo 16. 4. 2012, ko je bil sestavljen zapisnik 0610-51/2010-41. Dejstvo, da tožnik dejansko ni pridobil ter ni porabil goriva po spornem računu, za katerega je uveljavljal trošarino, bi po mnenju pritožbenega organa moglo pripeljati do drugačne odločitve, če bi bilo to dejstvo uporabljeno v prejšnjem postopku.

4. Tožnik je vložil tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po mnenju tožnika obnova po uradni dolžnosti v tem primeru ni dovoljena, ker je potekel šest mesečni subjektivni rok. Ta je začel teči 30. 11. 2011, ko je bil izdan sklep o inšpekcijskem nadzoru in se je carinski organ prvič seznanil z novimi dejstvi in novimi dokazi, v konkretnem primeru z evidenčno knjigo listin, iz katere naj bi izhajalo, da navedeni delovni stroji v kritičnem obdobju sploh niso delovali. Prvostopenjski organ je postopek obnove začel prepozno. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

5. V odgovoru na tožbo tožena prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet tega upravnega spora je vprašanje, ali je prvostopenjski organ pravočasno izdal sklep o obnovi postopka, končanega z odločbo z dne 5. 5. 2010. Ker po sedmem odstavku 89. člena ZDavP-2 zoper sklep o obnovi ni dovoljena samostojna pritožba, je mogoče sklep izpodbijati le v pritožbi zoper odločbo, tako kot v obravnavanem primeru. Po drugem odstavku 89. člena ZDavP-2, če davčni organ izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, lahko začne obnovo postopka iz tega razloga po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oz. uporabiti nove dokaze. Po preteku 5 let od vročitve odločbe zavezancu za davek, se obnova po uradni dolžnosti ne more začeti.

8. Tožnikovo stališče, da je začetek teka šest mesečnega subjektivnega roka za začetek postopka obnove treba šteti od dneva izdaje sklepa o inšpekcijskem nadzoru pri tožniku, to je od 30. 11. 2011, ko naj bi se po mnenju tožnika carinski organ prvič seznanil z novimi dejstvi in novimi dokazi, po presoji sodišča ni pravilno. Takšno stališče ni skladno z določbo šestega odstavka 89. člena ZDavP-2. Po navedeni določbi, če se pri davčnem nadzoru ugotovijo dejstva in dokazi, ki so pomembni za obdavčenje na podlagi obnove postopka oz. v drugih postopkih, se ta dejstva posredujejo davčnemu organu. Šteje se, da je davčni organ izvedel za nova dejstva na dan sestave zapisnika. Glede na navedeno, gre za zakonsko presumpcija, da je davčni organ izvedel za nova dejstva na dan sestave zapisnika, ki jo želi tožnik izpodbiti s tem, ko navaja, da naj bi se organ z dnevom izdaje sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru, tj. 30. 11. 2011, že prvič seznanil z novimi dejstvi in novimi dokazi ter navaja evidenčno knjigo listin, ki naj bi bila tisti podatek, na podlagi katerega naj bi izhajalo, da sporni delovni stroji v tem kritičnem obdobju niso delovali. Po mnenju sodišča s tem ne more uspešno izpodbiti zakonske določbe, kdaj se šteje, da je organ izvedel za nova dejstva in nove dokaze. Po mnenju sodišča je zapisnik z dne 16. 4. 2012 tisti akt, v katerem so se protokolirale ugotovitve inšpekcijskega nadzora pri tožniku in šele z izdajo zapisnika 16. 4. 2012 se je na pravno relevanten način izvedelo za nova dejstva in dokaze, ki so vsebovani v omenjenem zapisniku in ki bi po mnenju sodišča lahko, če se v obnovljenem postopku dokaže njihova utemeljenost, pripeljali do drugačne odločitve glede vračila trošarine.

9. V obravnavanem primeru iz zapisnika 16. 4. 2012 izhaja, da je carinski organ v inšpekcijskem nadzoru pri tožniku ugotovil nova dejstva oz. so bili pridobljeni novi dokazi v postopku preverjanja upravičenosti do vračila trošarine za industrijsko-komercialni namen. Iz zapisnika izhajajo ugotovitve, da določeni stroji iz knjige evidence tožnika niso delali, da je tožnik imel nepopolne evidence, hkrati pa so navedbe glede videoposnetkov, iz katerih izhaja, da je bilo gorivo točeno pri družbi A. d.o.o.. Navedena dejstva oz. okoliščine so tudi po mnenju sodišča takšna, da bi mogla pripeljati do drugačne odločitve glede vračila trošarine, če bi bili ta dejstva in okoliščine znane in upoštevane v prejšnjem postopku. Zato to tudi po mnenju sodišča predstavlja novo dejstvo oz. okoliščino, ki ga carinski organ v prejšnjem postopku ni mogel uporabiti, ker mu ni bilo znano. Pri presoji obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v obravnavanem primeru subsidiarno uporablja (tretji odstavek 2. člena ZDavP-2) pa je bistveno vprašanje, ali bi navedena okoliščina, če bi bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari, torej presojo njene kvalificiranosti, in ne gre za vprašanje, ali okoliščina, ki se upošteva kot razlog za obnovo postopka, tudi v resnici obstaja.

10. Zapisnik o ugotovitvah inšpekcijskega nadzora je bil izdan 16. 4. 2012 in tožniku vročen 25. 4. 2012. Po mnenju sodišča je v obravnavanem primeru začel teči subjektivni šest mesečni rok za izdajo sklepa o obnovi postopka od dneva izdaje zapisnika, to pa je v konkretnem primeru 16. 4. 2012. V obravnavani zadevi je bil izpodbijani sklep izdan 6. 9. 2012, kar pomeni, da je bil izdan v okviru predpisanega šest-mesečnega subjektivnega roka (drugi odstavek v povezavi s šestim odstavkom 89. člena ZDavP-2).

11. Ker je po povedanem izpodbijani sklep o obnovi postopka pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.